Problematičen odnos z bratom in njegovo partnerico
Pravzaprav ne vem v kateri forum spada moja dilema, ker se ne tiče moje najožje družine. Pa vendar: sem 36 letna mamica dveh otrok z urejenim življenjem in relativno zadovoljna s svojo trenutno situacijo. Največji problem v mojem življenju je moj problematičen odnos z mojim bratom oz. njegovo partnerico, ki je v zadnjem tedno dosegel višek absurda.
Moj eno leto starejši brat se je pred kakimi petimi leti ločil od svoje tedanje žene in že čez nekaj tednov povedal, da ima novo partnerico, ki ima najstniškega sina iz njenega prejšnjega zakona. Punca mi je delovala v redu, kljub temu, da sem izvedela, da z bivšim možem ne govori in da je zraven tega skregana s svojo mamo do te mere, da praktično nimata neke komunikacije. Mojim znancem se je že od začetka zdela “čudna”, hinavska in potuhnjena in sem se ob priložnosti sjkoraj z njimi skregala, ker enostavno nisem hotela, da “šimfajo” partnerico mojega brata v moji prisotnosti (kot se je tisti čas vedno pogosteje dogajalo).
Nakar se je skregala z mojim partnerjem zaradi ene malenkosti (raje ne bom napisala zaradi kakšne, ker me bo še kdo obtožil, da lažem). To je bilo v času moje druge nosečnosti. Ker sem hotela stvari urediti sem poklicala mojega brata in ga vprašala zakaj sta tako burno in pretirano reagirala (še isti dan sta se namreč skregala še z mojo mamo, in njenim sinom, ki je bil tudi v naši družbi). Pogovor je eskaliral do te mere, da mi je brat začel trositi vse malenkosti, ki so se pri njima nabrale skozi leta (kot npr. ta, da sem ju povabila na kavo in sem jima jo potem baje pozabila skuhati). Prišlo je tako daleč, da sem ga vprašala “s kom se jaz pogovarjam?? a bi lahko dobila mojega brata na telefon?” (moj brat je bil namreč prej popolnoma nekonflikten, s svojo bivšo ženo je šel narazen zato, ker se nista “nikoli skregala”…njegove besede). On je odložil. Po večih neuspelih poskusih, da bi ga priklical nazaj sem mu enostavno poslala sms, da naj me poklice, ko bo pripravljen na pogovor. Ker po tem nisem več mogla spati, sem ga po sms-u prosila naj me poklice, da ne morem spati zaradi najinega prepira (na moje klice ni odgovarjal). In me ni, Ko sem čez dva meseca rodila mi je poslal sms “cestitamo” in to je to. Vec ta čas nisem videla svoje nečakinje in on ni videl mojega sina ali moje novorojene hčerke kar nekaj mesecev (čeprav sem ga ob več priložnostih povabila in se celo sama povabila na obisk v njuno novo stanovanje, na katerega sem dobila odgovor “kaj pa bi ti sploh rada pri nama?”, da ne govorim, da je ob vsaki priložnosti, ko je srečala moje prijatelje na vsa usta vabila naj pridejo pogledat njuno stanovanje…iste prijatelje, ki so med svarili pred njo).
Od tedaj se je odnos malo “normaliziral”, v smislu: vidimo se tri do štirikrat na leto, ob rojstnih dnevih. Zdaj je imela njuna hči rojstni dan in sem enostavno pozabila na to. Ko sem ga klicala z 6 dnevno zamudi, če bi jo lahko dobila in ji čestitala mi je najprej rekel, da spi. Sem mu rekla, da bom poklicala čez pol ure. In sem. Pa se ni oglasil. Isti dan sem klicala še trikrat. Potem pa še ves teden, skupaj sedemkrat. Danes se mi je končno oglasil in je rekel, da tamala spi in da kaj sploh hočem od nje. Ko sem mu povedala mi je ves začuden rekel, da je mela RD že pred 14 dnevi (no ja, v bistvu pred 11, ampak je pretiravanje njemu v korist postala stalnica v komuniciranju) in da se mu ne zdi smiselno, da bi ji zdaj še čestitali. V jezi sem mu lahko rekla samo še adijo in sem odložila. Kako minuto kasneje sem ga še enkrat poklicala in ga prosila, da če lahko pokliče nazaj, ko se bo zbudila, da ji ne bomo čestitali če on noče in se je strinjal. In seveda ni poklical nazaj.
Jaz sem na koncu z idejami. Vsak minimalen problemček je napihnjen do obisti in vsi problemi imajo skupen imenovalec: ko pride do problema naenkrat ne morem/smem več videti mojih nečakov. Prosim za kakršen koli nasvet, ampak prosim ne v smislu: živi svoje življenje in pozabi na te otročke, če jih boš videla jih boš, če ne pa ne ali pa kakšno mnenje o meni ali njima ali našem odnosu. Preprosto nasvet kako delovati v primeru, ko nekdo čustveno izsiljuje s svojimi lastnimi otroki. In, ja, zavedam se, da je zgodba predstavljena samo z moje strani, da zveni njegova čisto drugače, ampak sem jo napisala čisto iskreno brez namernega zavajanja ali laži in sem resnično že na koncu z živci. Joj, upam, da nisem bila predolga in da sem bila jasna… Hvala.
Spoštovana malamojka,
slišala sem in spoštujem vašo prošnjo, da želite preprosto samo »nasvet, kako delovati v primeru, ko nekdo čustveno izsiljuje s svojimi lastnimi otroki«. Bojim pa se, da se ob tem počutim prav tako nemočno in zvezanih rok kot vi; da imam vse polno idej, kako bi vam odzrcalila vaš odnos z bratom, kar je sicer moje običajno delo na tem forumu, česar pa ne bom storila, ker želim spoštovati tudi to vašo željo. Skratka, v tej komunikaciji čutim prav toliko zavor, zapor, nerazumevanja in strahu pred napačno interpretacijo, kolikor je močna vaša želja po jasnosti, neposrednosti, bližini, stiku, spoštovanju in sprejetosti.
Iskreno vam verjamem, da brata doživljate, da vas čustveno izsiljuje s svojimi lastnimi otroki. Čutim vašo jezo in frustracijo, pa tudi občutek nerazumljenosti, izločenosti in žalost, ker ne morete preživeti več časa z nečaki, ki jih imate radi. Popolnoma legitimne, vsakdanje človeške želje. Toda na odnos med vami in bratom ne vplivate samo vi, ampak tudi on, in prisiliti ga, kot ste že ugotovili, ne morete k ničemur.
Edino, na kar lahko vplivate, je lastno razmišljanje in čustvovanje. Zato vam svetujem individualno terapijo, na kateri se boste lahko posvetili sebi in svoji bolečini, da se bo v zdravilnem procesu razrahljala in vam odprla širši pogled na celotno situacijo, s tem pa tudi vrata do boljšega odnosa z bratom v prihodnosti.
Želim vam srečno in vas lepo pozdravljam,