Ali mi lahko kdo odgovori na vprašanje ali so značilnosti MOM pravzaprav značilnosti družinskega življenja preteklih generacij, ko je več rodov živelo skupaj, vsi vedeli o vsem, nobenih jasnih razmejitev, vsi dolžni in krivi za vse, moška prevlada, starševska vsemogočnost, nujna pripadnost, strah ob kakršnikoli zavrnitvi družinskih pravil….? Te zadeve se dajo čudovito opaziti npr. v dokumentiranih oddajah romskih družin, kjer je vse to potencirano do skrajnosti. Dobro se to opazi tudi na počitnicah, ko potuje družina več generacij, ženske na kup, moški okoli cel dan, prinesejo hrano, ni šans za kakšne pripombe, deklice prestrašene, dečki neobvladljivi…skratka za današnje čase pravo nasilje in nesvoboda. Za njih pa le njihova struktura in upoštevanje pravil. Kaj je tu zares prav? Skratka, zanima me ali so MOM značilnosti pravzaprav značilnosti nekdanjih družin oziroma današnjih primitivnejših družin? Manj je človek ozaveščen, bolj verjame in živi po načelih, ki so nekdaj veljale za dobre? Kot, da danes človek želi le več svobode in dostojanstva. Kar pa je še v 90% slovenskih družinah ob teh materah, očetih težak boj. Pa naj imajo diagnozo MOM ali pa ne.

Ena teorija o osebnostnih motnjah pravi, da so osebnostne motnje v bistvu potencirane značilnosti kulture neke dobe. Spomnimo se na primer Freudovih histeričnih žensk, ki naj bi bile robni primer takratne družbene represije nad ženskami, njihovo svobodo in seksualnostjo. Podobno naj bi bili narcisi skrajno utelešenje obrazcev sodobne potrošniške kulture.

Sicer pa se s tvojimi zapažanji strinjam, družinsko okolje, v katerem sem odraščala, je namreč nudilo odličen okvir za delovanje MOMovcev in to ne samo v moji primarni družini, tudi generacijo nazaj. Alkoholizem, nasilje, izčrpavanje žensk, ekonomsko nasilje moških nad ženskami, otroci, ki nimajo besede v družini … pa sem bila rojena v začetku osemdesetih, da ne bo kdo mislil, da govorim o začetku dvajsetega stoletja.

Dobro je prebrati Prvotno besedilo življenja od Alenke Puhar, ker raziskuje, kako se je živelo pri nas v zadnjih 100 in plus letih kar se tiče družine, odnosov..itd. Mislim, da je ena hujših grozljivk, ki sem jih brala, kar se tiče psihološkega in tudi fizičnega terorja, ki je bil celo zapovedan, ne samo zaželjen. Takrat mi je bilo jasno , zakaj smo slovenci takšni kot smo in tudi zdi se mi, da smo precej mejni narod.

Verjetno je tudi res, da ena generacija momovcev ( ali kakšne drugi osebnostne motnje) ustvarja novo generacijo, saj življenej v taki družini ni ravno podobno takšnemu, ki bi omogočalo normalni razvoj otrok in če k temu prištejemo še dedno nagnjenost pa je rezultat skorajda zagotovoljen. Četudi je mnogo otrok iz hudo disfunkcionalnih družin povsem ok ( s praksami in ranami ampak nimajo osebnostne motnje) , pa tudi takšne družine so, kjer so starši in okolica povsem povprečni, otrok pa kaže hude znake osebnostnih motenj.

Drugače pa psihologija in psiihiatrija pravita, da se različne osebnosti vedno pojavaljajo v kontinuumu – vedno imaš take totalno ubrisane ali celo zlobne na enem koncu in skoraj svetnike na drugem , vmes pa svega in svašta. Tako da se mi zdi, da je pojav, ko se zdi, da je nečesa kar naenkrat več, bolj naša trenutna usmerjena pozornost na določen pojav. Tako kot pri nosečnicah, ki se jim zdi, da vidijo zgolj še nosečnice ( prej pa še opazile niso, da je kje kaka) je tudi potem, ko odkriješ osebnostne motnje kot da so za vsakim voglom :-))

Res da jih je veliko in res je, da do sedaj tega nsimo znali razlagati, ampak meni se to zdi normalen družbeni pojav različnih psiholoških profilov ljudi, le da je odvisno od družbe, kateri bodo bolj prišli v ospredje, kateri pa bodo ostali v ozadju.

GittaAna

Včasih s še tako poglobljenim tuhtanjem o vzrokih težko ugotovimo, zakaj se obnašamo na določen način.
Meni se je ena gosta zavesa odgrnila, ko sem šla na postavitev družine. Gre za metodo, ki jo je razvil Bert Hellinger. Na postavitvi drugi ljudje odigrajo vašo vlogo in vloge vaših članov družine. Vi pa igrate vloge drugih ljudi. Tudi v teh vlogah doživljate pravzaprav sebe. Na postavitvi se nekako vzpostavi duša družine. Na nek način spregovorijo vaši predniki, sorojenci, tudi že pokojni. Družina ima neka univerzalna pravila in če jih kršimo, to nekje udari ven.
S pomočjo te metode se v nekaj urah lahko nadomesti leta terapije. Pri meni je bilo celo tako, da se tudi s terapijo verjetno ne bi mogli pokazati pravi razlogi za moje stanje. Tako pa sem jih lahko pogledala in tudi izpustila iz življenja in začela svoje življenje živeti na novo, zelo drugače. Zdaj tudi vem, zakaj sem se zaljubila v narcisa in tako dolgo vztrajala ob njem. In tega vzorca sem se rešila!
Toplo priporočam, da preberete kakšno knjigo o postavitvi družine, morda od Hellingerja ali tudi kakega slovenskega avtorja- nekaj jih je že.
Glede osebnostnih motenj lahko povzamem naslednje: ti ljudje kot otroci niso imeli varne navezanosti z mamo. Ker nimajo osnovnega zaupanja do mame, ga tudi ne morejo imeti do partnerke oz. partnerja.
Postavljajo se nad mamo, ne morejo je sprejeti kot “večje” od sebe. Posledično se tako postavljajo tudi nad druge.
Lahko se tudi zgodi, da eden izmed družinskih članov prevzame vlogo nekoga, ki je bil iz družine izrinjen oz. pozabljen. Tako je lažje razumeti na videz nelogično “upornost” nekoga.
Razloge za določeno vedenje lahko iščemo še nekaj rodov nazaj!
Na kratko je težko opisati to metodo. Vsekakor je zelo zanimiva in zelo učinkovita. Priporočam.