Pozdravljeni,

kljub temu, da sva s partnerjem hodila že leta na terapijo in veva, kaj so razlogi za najine prepire, kar ne moreva priti iz začaranega kroga obtoževanj, prepirljivosti, vzdušja, ki sva ga oba doživljala v svoji družini. Jaz čutim, da on ne skrbi dovolj, ne čutim ga kot partnerja, ki bi mi želel pomagati (imava leto dni starega otroka), on vsako mojo jezno izjavo jemlje kot katastrofalen napad nase. V glavnem, kar ne znava iz tega začaranega kroga.

Groza me je, ker vse bolj obupujem. Otroku res ne privoščim takšnega vzdušja. Tudi če se zmeniva, da se bova lepo pogovarjala, govorila o sebi in se ne obtoževala, da si bova vsak dan naredila kakšno lepo stvar…vse to morda drži kakšen dan, potem pa padeva ponovno na stara pota.

Kaj lahko narediva? Nama lahko kaj svetujete?

Hvala in lep pozdrav,

Pia

Lepo pozdravljeni!

Kaj je izvor oziroma vzrok, ki ga poznata za vajine težave? Kakšni so vaši vzorci iz otroštva? Kako doživljate sebe? Kako doživljate vašega partnerja? Še vedno čutite do partnerja pristno ljubezen, glede na doživeto?

Kakšne so vaše odnosne vrednote? So še vedno skupne partnerjivim? Kakšne cilje imaste in kakšne ima vaš partner? V kolikor bi sedaj gledali na vajin odnos…kako bi le ta izgledal čez 5, 10 let?

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Pozdravljeni,

odgovarjam na vaša vprašanja…upam, da mi boste lahko iz prebranega kaj svetovali.

Kaj je izvor oziroma vzrok, ki ga poznata za vajine težave? Kakšni so vaši vzorci iz otroštva?

V najinih družinah je prevladovalo podobno vzdušje, kot v najinem odnosu…kar naprej pričkanje, odnosi z bolj malo bližine…sedaj to ponavljava tudi midva.

Zakaj partner ne poskrbi zame in otroka kot bi si želela…ker je bila njegova mama vedno v vlogi žrtve in je imel občutek, da mora čustveno skrbeti zanjo. Sedaj je zelo jezen, če mora za koga skrbeti…je sicer pripravljen kaj narediti, vendar le, če ga prosim. Pa še ko ga, je veliko pregovarjanj, zdi se mi, da si moram veliko stvari dobesedno izbojevati….jaz pa bi si želela, da bi mi prišel na sproti in kakšno stvar celo videl sam od sebe. Počutim se zelo samo. (Zelo podobno je bilo tudi z mojo mamo).

Druga plat te zgodbe je moja zgodba iz otroštva…moj oče je bil večinoma odsoten in še kako sem si želela, da bi poskrbel zame, pa ni. Sedaj sem si našla partnerja, ob katerem doživljam isto…in tudi ob prejšnjem sem.

V partnerjevi družini je bila jeza nekaj zelo prepovedanega…pri nas doma pa smo jo nosili bolj na pladnu…grozno mi je, da doživlja izražanje jeze kot nekaj grozno katastrofalnega, še posebej, če je ne izrazim na zelo lep način.

Potem je tu še ogromno prezira, ki ga doživlja on do žensk in jaz do moških…tudi to se hitro prikrade v najin vsakdan. Tudi v moji družini je oče preziral mamo in v moževi njegov oče.

Jaz sem bila sicer očetov čustveni partner…pa še mamin pomalo, tako da zame tako ni bilo nikoli poskrbljeno…Mož pa je bil v otroštvu žrtev tega, da se v družini ni pogovarjalo o čustvih (tudi pri nas se ni prav veliko, sploh pa ne o tem,koliko kot otrok trpim ob nenehnem prepiranju staršev) in je imel občutek, da je slab, ker ima tudi negativna čustva. Poleg tega izhaja še iz rigidne katoliške družine. Že odkar pomnim je zelo anksiozen, čuti občutke praznine, žalosti, kot da ni na pravem mestu…občutek, da nisi na pravi zabavi…da je nekje drugje sigurno boljše. Ne za najino poroko ne za otroka se ni odločil sam, ampak je prva prišla kot moj pogoj…zdelo se mi je, da sva skupaj že toliko časa, da je čas, da se odloči zame ali pa greva narazen. Ker se je bal, da bi me zgubil, je pristal na poroko, potem sva imela pa še kup travm zaradi tega. Otrok je kar prišel…sedaj ga ima zelo rad, vendar kljub temu moja prigovarjanja, naj bo z njim, naj prevzame odgovornost za to ali ono velikokrat doživlja kot prisilo…se mi zdi, da gre bolj za upor meni (svoji »mami«) kot pa za otroka…jaz pa sem jezna, ker ga je treba za vse prosit….otrok namreč ni le moja odgovornost.

Preden sva se sposobna lepo pogovorit, ne znava drugače, kot da padeva ven, sva zadirčna, včasih žaljiva, prezirljiva…sploh, če sva v slabi koži. Potem se sicer lepo pogovoriva (včasih sicer šele nekaj dni kasneje), vendar slab priokus ostaja.

Težave imava z vzdrževanjem bližine…če se imava lepo, je vse skupaj le tempirana bomba…kmalu eden od naju naredi nekaj, da se odmakneva.

Kako doživljate sebe?

Terapija mi je pomagala, da veliko laže živim sama s sabo, bolj razumem, kaj se mi dogaja, laže razumem partnerja. Naučila sem se postavljati meje, prepoznavam ,kaj je moje, kaj ne. Izražam svoje občutke, se pogovarjam o njih s prijateljico, tudi s partnerjem. Imam obdobja, ko se počutim nesposobno, manjvredno…vendar nekako vem, da bo to minilo, da so to predvsem občutki, ki jih je v naši družini nosila moja mama. Sicer sem precej močna, samozavestna ženska…zdi se mi, da v življenju stopam po pravi poti (v vsem, le v partnerstvu se mi to mišljenje maje).

Kako doživljate vašega partnerja? Še vedno čutite do partnerja pristno ljubezen, glede na doživeto?

Sicer je človek, ki je, razen v odnosu do mene, točno tisto, kar si v življenju želim. Imava podobne vrednote, cilje v življenju. V odnosu do mene pa ga ne doživljam več prav pozitivno…Težko mi je, ker je lahko kakšno obdobje precej dolgo vse lepo in prav med nama, potem pa kar na enkrat pade ven, da tako ne more, da ga najin odnos ne zadovoljuje…Velikokrat je do mene nespoštljiv, neskrben…težko mi je, da je vsako izražanje jeze, vsaka kritika njegovega dejanja, nekaj popolnoma nesprejemljivega, katastrofalnega. Kar me najbolj moti je predvsem njegovo precej egoistično razmišljanje…življenje si organizira tako, kot da mene in sina ni…pa čeprav je fizično veliko prisoten. Težko mi je, da ga ne doživljam kot partnerja ampak bolj kot nekoga, ki se skuša izogniti odgovornostim. Danes sva se zelo lepo pogovorila, tako da sem začutila tisto pristno ljubezen do njega…očitno res močno potrebujeva pogovore, v katerih oba pokaževa svojo ranljivost.

Kakšne so vaše odnosne vrednote? So še vedno skupne partnerjevim? Kakšne cilje imate in kakšne ima vaš partner?

Kot omenjeno, sva si v tem zelo podobna. Morda je tu še največja razlika v tem, da sama doživljam svoje materinstvo kot najbolj pomembno vlogo v svojem življenju, mož pa je bolj karierno orientiran.Tu si želim, da bi mu bilo očetovstvo bolj pomembno, da bi se bolj zavzel. Morda mu delam malo tudi krivico, ker ima otroka res rad, bi pa rekla, da ni tisti očka, ki bi hrepenel po tem, da vidi svojega otroka, ampak mu je velikokrat bolj obveza kot veselje.

V kolikor bi sedaj gledali na vajin odnos…kako bi le ta izgledal čez 5, 10 let?
Tako ne moreva več naprej. Sebi in sinu ne privoščim takšnega življenja. Čez 5, 10 let bi bila še bolj obupana kot danes, obupana, da se da kaj spremeniti. Sama vem, da vedno znova pristajam v podobnih odnosih in se mi odhod iz odnosa ne zdi rešitev…res si zelo želim, da bi znala midva zgraditi nekaj drugačnega. Seveda sva za to potrebna oba in mislim ,da je tudi mož pripravljen…Toliko terapij sva že dala skozi…vendar res ne vem, kako zdržati, da ne bi vedno znova padla v iste vzorce, isto vzdušje.

Hvaležna vam bom, če mi glede na povedano lahko kaj svetujete, poveste, kakšno so vaša opažanja, kako naprej?

Hvala za vaš trud in lep dan,

Pia

Pozdravljeni,

odgovarjam na vaša vprašanja…upam, da mi boste lahko iz prebranega kaj svetovali.

Kaj je izvor oziroma vzrok, ki ga poznata za vajine težave? Kakšni so vaši vzorci iz otroštva?

V najinih družinah je prevladovalo podobno vzdušje, kot v najinem odnosu…kar naprej pričkanje, odnosi z bolj malo bližine…sedaj to ponavljava tudi midva.

Zakaj partner ne poskrbi zame in otroka kot bi si želela…ker je bila njegova mama vedno v vlogi žrtve in je imel občutek, da mora čustveno skrbeti zanjo. Sedaj je zelo jezen, če mora za koga skrbeti…je sicer pripravljen kaj narediti, vendar le, če ga prosim. Pa še ko ga, je veliko pregovarjanj, zdi se mi, da si moram veliko stvari dobesedno izbojevati….jaz pa bi si želela, da bi mi prišel na sproti in kakšno stvar celo videl sam od sebe. Počutim se zelo samo. (Zelo podobno je bilo tudi z mojo mamo).

Druga plat te zgodbe je moja zgodba iz otroštva…moj oče je bil večinoma odsoten in še kako sem si želela, da bi poskrbel zame, pa ni. Sedaj sem si našla partnerja, ob katerem doživljam isto…in tudi ob prejšnjem sem.

V partnerjevi družini je bila jeza nekaj zelo prepovedanega…pri nas doma pa smo jo nosili bolj na pladnu…grozno mi je, da doživlja izražanje jeze kot nekaj grozno katastrofalnega, še posebej, če je ne izrazim na zelo lep način.

Potem je tu še ogromno prezira, ki ga doživlja on do žensk in jaz do moških…tudi to se hitro prikrade v najin vsakdan. Tudi v moji družini je oče preziral mamo in v moževi njegov oče.

Jaz sem bila sicer očetov čustveni partner…pa še mamin pomalo, tako da zame tako ni bilo nikoli poskrbljeno…Mož pa je bil v otroštvu žrtev tega, da se v družini ni pogovarjalo o čustvih (tudi pri nas se ni prav veliko, sploh pa ne o tem,koliko kot otrok trpim ob nenehnem prepiranju staršev) in je imel občutek, da je slab, ker ima tudi negativna čustva. Poleg tega izhaja še iz rigidne katoliške družine. Že odkar pomnim je zelo anksiozen, čuti občutke praznine, žalosti, kot da ni na pravem mestu…občutek, da nisi na pravi zabavi…da je nekje drugje sigurno boljše. Ne za najino poroko ne za otroka se ni odločil sam, ampak je prva prišla kot moj pogoj…zdelo se mi je, da sva skupaj že toliko časa, da je čas, da se odloči zame ali pa greva narazen. Ker se je bal, da bi me zgubil, je pristal na poroko, potem sva imela pa še kup travm zaradi tega. Otrok je kar prišel…sedaj ga ima zelo rad, vendar kljub temu moja prigovarjanja, naj bo z njim, naj prevzame odgovornost za to ali ono velikokrat doživlja kot prisilo…se mi zdi, da gre bolj za upor meni (svoji »mami«) kot pa za otroka…jaz pa sem jezna, ker ga je treba za vse prosit….otrok namreč ni le moja odgovornost.

Preden sva se sposobna lepo pogovorit, ne znava drugače, kot da padeva ven, sva zadirčna, včasih žaljiva, prezirljiva…sploh, če sva v slabi koži. Potem se sicer lepo pogovoriva (včasih sicer šele nekaj dni kasneje), vendar slab priokus ostaja.

Težave imava z vzdrževanjem bližine…če se imava lepo, je vse skupaj le tempirana bomba…kmalu eden od naju naredi nekaj, da se odmakneva.

Kako doživljate sebe?

Terapija mi je pomagala, da veliko laže živim sama s sabo, bolj razumem, kaj se mi dogaja, laže razumem partnerja. Naučila sem se postavljati meje, prepoznavam ,kaj je moje, kaj ne. Izražam svoje občutke, se pogovarjam o njih s prijateljico, tudi s partnerjem. Imam obdobja, ko se počutim nesposobno, manjvredno…vendar nekako vem, da bo to minilo, da so to predvsem občutki, ki jih je v naši družini nosila moja mama. Sicer sem precej močna, samozavestna ženska…zdi se mi, da v življenju stopam po pravi poti (v vsem, le v partnerstvu se mi to mišljenje maje).

Kako doživljate vašega partnerja? Še vedno čutite do partnerja pristno ljubezen, glede na doživeto?

Sicer je človek, ki je, razen v odnosu do mene, točno tisto, kar si v življenju želim. Imava podobne vrednote, cilje v življenju. V odnosu do mene pa ga ne doživljam več prav pozitivno…Težko mi je, ker je lahko kakšno obdobje precej dolgo vse lepo in prav med nama, potem pa kar na enkrat pade ven, da tako ne more, da ga najin odnos ne zadovoljuje…Velikokrat je do mene nespoštljiv, neskrben…težko mi je, da je vsako izražanje jeze, vsaka kritika njegovega dejanja, nekaj popolnoma nesprejemljivega, katastrofalnega. Kar me najbolj moti je predvsem njegovo precej egoistično razmišljanje…življenje si organizira tako, kot da mene in sina ni…pa čeprav je fizično veliko prisoten. Težko mi je, da ga ne doživljam kot partnerja ampak bolj kot nekoga, ki se skuša izogniti odgovornostim. Danes sva se zelo lepo pogovorila, tako da sem začutila tisto pristno ljubezen do njega…očitno res močno potrebujeva pogovore, v katerih oba pokaževa svojo ranljivost.

Kakšne so vaše odnosne vrednote? So še vedno skupne partnerjevim? Kakšne cilje imate in kakšne ima vaš partner?

Kot omenjeno, sva si v tem zelo podobna. Morda je tu še največja razlika v tem, da sama doživljam svoje materinstvo kot najbolj pomembno vlogo v svojem življenju, mož pa je bolj karierno orientiran.Tu si želim, da bi mu bilo očetovstvo bolj pomembno, da bi se bolj zavzel. Morda mu delam malo tudi krivico, ker ima otroka res rad, bi pa rekla, da ni tisti očka, ki bi hrepenel po tem, da vidi svojega otroka, ampak mu je velikokrat bolj obveza kot veselje.

V kolikor bi sedaj gledali na vajin odnos…kako bi le ta izgledal čez 5, 10 let?
Tako ne moreva več naprej. Sebi in sinu ne privoščim takšnega življenja. Čez 5, 10 let bi bila še bolj obupana kot danes, obupana, da se da kaj spremeniti. Sama vem, da vedno znova pristajam v podobnih odnosih in se mi odhod iz odnosa ne zdi rešitev…res si zelo želim, da bi znala midva zgraditi nekaj drugačnega. Seveda sva za to potrebna oba in mislim ,da je tudi mož pripravljen…Toliko terapij sva že dala skozi…vendar res ne vem, kako zdržati, da ne bi vedno znova padla v iste vzorce, isto vzdušje.

Hvaležna vam bom, če mi glede na povedano lahko kaj svetujete, poveste, kakšno so vaša opažanja, kako naprej?

Hvala za vaš trud in lep dan,

Pia

Lepo pozdravljena ga. Pia,

ko berem vaše pismo mi je jasno, da stvari razumete, da poznate izvor in globino vajinih nesoglasij….Vendar se mi prav tako dozdeva, da nista predelala starih vzorcev, kar je nujno v vajinem odnosu. Zato se lahko vsak dan prepirata zaradi trivialnih stvari, saj globji vzrok ostaja.

Nobeden od vaju ni predelal občutka bližine (vi zaradi odsotnosti očeta, on zaradi pretirane pozornosti do mame, ki pa ni bila popolnoma njegova želja)..Kot pravite, so bila čustvi v družini moža tabu tema…

Dobesedno, ste našli drug drugega, da lahko predelate vse kar vas muči. Razumem, da ste v terapiji že bli, vendar menim, da bi morali še vztrajati in predelati vaše primarne odnose. Sicer pravite, da imaste z možem skupne vrednote, doživljam pa vaju kot dva pola – nasprotje. Zdi se kot da sta na poti iskanja samega sebe, izgubila odnos, oziroma, da je vajin odnos žrtev za določena spoznanja in uresničitev sebe.

Kolikokrat sta se pogovarjala o vsem skupaj? O vajinih čustvih in doživljanjih? Ali sta se pogovarjala o rešitvah?

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Pozdravljeni,
Hvala za vaš odgovor. Komentiram kar sproti:

ko berem vaše pismo mi je jasno, da stvari razumete, da poznate izvor in globino vajinih nesoglasij….Vendar se mi prav tako dozdeva, da nista predelala starih vzorcev, kar je nujno v vajinem odnosu. Zato se lahko vsak dan prepirata zaradi trivialnih stvari, saj globji vzrok ostaja.

Res je…ko pomislim na to, ali sem mnoge od napisanih stvari res predelala, lahko iskreno rečem, da ne. Vem namreč, kaj pomeni določeno stvar predelati, saj mi je določene zelo travmatične izkušnje že uspelo. Ko se v meni prebudijo podobna občutja kot v času travme, jih sedaj prepoznam in potolažim otroka v sebi. Ker omenjeni problemi niso tako zelo pereči (oz. boleči), jih dejansko še nisem predelala….vendar pa delajo vse večji razdor med nama in očitno je čas, da počistim (va) tudi to.

Nobeden od vaju ni predelal občutka bližine (vi zaradi odsotnosti očeta, on zaradi pretirane pozornosti do mame, ki pa ni bila popolnoma njegova želja)..Kot pravite, so bila čustvi v družini moža tabu tema…

Dobesedno, ste našli drug drugega, da lahko predelate vse kar vas muči. Razumem, da ste v terapiji že bli, vendar menim, da bi morali še vztrajati in predelati vaše primarne odnose. Sicer pravite, da imaste z možem skupne vrednote, doživljam pa vaju kot dva pola – nasprotje. Zdi se kot da sta na poti iskanja samega sebe, izgubila odnos, oziroma, da je vajin odnos žrtev za določena spoznanja in uresničitev sebe.
Prosila bi, če mi razložite, kaj mislite s tem, da naju doživljate kot dva pola – nasprotje.

Kolikokrat sta se pogovarjala o vsem skupaj? O vajinih čustvih in doživljanjih?
Pogovarjala sva se že dostikrat, včasih je bilo preveč boleče in je bilo težko nesti, včasih se slišiva, včasih kregava glede teh stvari…Kot sem omenila…zadnjič sva imela res ranljiv pogovor in bil je zelo zelo zdravilen. To je to, kar potrebujem/va. Ker imava sedaj malega otroka in nimava varstva, nekaj časa še ne bova mogla na terapijo, vendar bova vsekakor šla takoj , ko bo priložnost. Poznate kakšnega izkušenega terapevta za zakonce na Obali?

Ali sta se pogovarjala o rešitvah?
Tudi o rešitvah se pogovarjava. Od rednih tedenskih pogovorov, kjer naj bi 1h govorila le o sebi, do terapij. Enega večjih problemov vidim v tem, da mož veliko tesnobe pripisuje najinemu odnosu, čeprav sem sama prepričana, da korenine izvirajo v preteklosti in je najin odnos prikladen za to, da se ga krivi za vso tesnobo, ki jo doživlja. Da njegova tesnoba izvira iz preteklosti mislim zato, ker je bil tesnoben že preden sva se spoznala, poleg tega pa čuti veliko tesnobo tudi takrat, ko se imava lepo in sva si blizu (povezano z bližino). Tako se vedno znova prikrade dvom, ali sva sploh za skupaj, ali bi bila bolj srečna drugače. Kot da se ne moreva zares odločiti za ta odnos….vse to je sigurno posledica najine preteklosti in izkušenj v primarni družini. Najin odnos je res na preizkušnji in težko je, ko se enkrat nabere toliko negativnega…težko je upati, da bova znala čez to. Dokler ne bova mogla ponovno na terapijo, morava nekako preživeti. Jaz sem se sedaj zelo zavezala temu, da več delam tudi na sebi, da se dobro počutim…to je zelo pomembno, saj tako laže in bolj trezno rešujem težave.
Res še enkrat hvala za vaše usmeritve, nasvete…vsak namig zelo zelo prav pride.

Lep pozdrav,
Pia

Pozdravljena, Pia.
Morebiti vam bo koristil tudi moj nasvet, vsak dan se spopadam in odgovarjam na podobna vprašanja, ki ste jih zastavila vi. Zakaj, kako naprej, zavedam se, pa ne zmorem sam. Menim, da ni toliko težava v vas, saj se predobro zavedate dogajanja v vaši družini, Če ste iskreni partner ne sodeluje, hitro se spozabi in nato odreagira po svoje, ne nadzoruje svojih čustev in obnašanja. V vaši družini prevladuje verbalno nasilje, kar res ni dobro ne za vas, ne za otoka, ki odrašča. Lepo, da setrudita, vendar zavedajte se, da se moreta naučiti tolerance, poskusite naslednje: kadar se vaš partner razjezi in se ne kontrolira se za kratek čas odstranite iz prostora, ne odgovarjajte na besede, pa če si še tako želite. Verjemite, ko boste skontrolirala sebe in se odstranila fizično iz prostora pri 50-poskusu vam kaže uspeh. Vaš partner bo doumel, da njegove besede nimajo več teže in čez nekaj časa boste imeli mir v hiši, zagotavljam vam. Poudarjam, vi ste tista, ki lahko pripeljete do miru in spokojnosti v vašem domu. Vi to zmorete, vi to znate in tudi izpeljala boste to, ker se umate rada. Veliko sreče in poguma, vse bo dobro.

Pozdravljena Pia,

kot dva pola vaju doživljam ravno zaradi razhajanj glede občutja bližine, vrednot in želja v odnosu…vi želite nekaj, kar vam partner ni sposoben dajati (npr.: občutek bližine, skrbi, družinskea duha. Vi se počutite samo v vsem skupaj, on pa ima občutek, da pritiskate nanj.

Poleg vsega ste omenili prezir do žensk iz njegove strani (verjetno zaradi matere) ter iz vaše prezir do moških….vi ste bila čustven partner doma, mož žrtev tabujev glede čustev….

Vsekakor je najpomembnejša volja, motivacija, sodelovanje obeh pri iskanju rešitev. Najboljše “orodje” je komunikacija. Poskušajte se vsaki dan pogovarjati kaj vam je všeč, kaj vas zmoti…pri “banalnih” in pomembnih stvareh…Razmišljajte o svojih vzorcih…kaj lahko spremenite…zakaj prezirate moške? Kako bi lahko partnerja spodbudili, da ne bi družinskih obveznosti čutil kot prisilo? Kaj lahko naredite za vzpostavitev pristne bližine v vajinemu odnosu?

Na obali poznam mlado, a perspektivno in dobro družinsko terapevtko. V kolikor boste želeli, vam posredujem telefon.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]