ZUDV Dornava
Spoštovani!
Na vas se obračam s vprašanjem, ki me mori že precej časa. V družini imamo člana, ki je na žalost utrpel hudo poškodbo glave. Odločili smo se, da ga vključimo v rehabilitacijski program. Ker nam je najbližje, smo se odločili za ZUDV Dornava in se informirali o rehabilitaciji oseb po nezgodni poškodbi glave. Vse lepo in prav, izgledalo super, dokler…Težave so se začele, ko sem se pozanimal pri ljudeh, ki zavod poznajo. Dobil sem informacijo, da se veliko zaposlenih pritožuje nad vodstvom, od prijatelja hčerka je tam opravljala pripravništvo oz prakso in mi rekla, da za živo glavo več ne gre tja delat. Nesramno vodstvo, žaljivo osebje, napeti odnosi in sovražno obnašanje so bile le nekatere od njenih pripomb. Spet drugi so mi rekli, da če nisi z vodilnimi si pa proti njim in lahko samo spakiraš kufre in greš.
Ker sem slišal te slabe stvari od ljudi, ki zadeve kar dobro poznajo, se obračam na vas, če ima kdo kakršnekoli izkušnje z omenjenim programom ali katerim drugim, da mi pove, saj za svojega nečaka želim le najboljše. Nesreča, ki nas je prizadela je že tako dovolj huda, težko nam je tudi, ker ga več ne bomo mogli imeti doma, zato če ima kdo kakršnokoli izkušnjo z oskrbo ali podobno, lepo prosim za mnjenja. Delovni odnosi in odnosi do varovancev so verjetno ločeni, vendar ko slišim take stvari, vseeno podvomim.
Lep pozdrav
žalosten stric
mislim, da v sedanjim razmerah boste težko našli ustanovo, kjer odnosi med zaposlenimi ne bi bili vsaj malo skrhani..tako ali drugače. 🙂
Predlagam vam, da sami obiščete ustanovo .. naj vam bo vodilo to, kako delajo z otroci in mladostiki… kakšen odnos imejo do varovancev in kakšne terapije vse nudijo…
Kaj vam je vodilo, da bi nečaka dali v otroški dom starejših občanov? Kako to, da ga ne morete več imeti doma? Ali ga ne morete dnevno voziti na rehabilitacijo in delati vaje potem še doma? Žalostno, res žalostno je, da se otroke in mlade trpa v domove za upokojence, kjer potem samo hirajo. Rehabilitacijo izvajajo tudi na Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik. Ali lahko vaš nečak dobi odločbo in hodi v redno šolo? Če ne, zakaj ne. Prosim za utemeljitev.
Da povem še svojo zgodbo.
Tudi jaz sem gibalno oviran, že od rojstva sem na invalidskem vozičku. Kot otrok sem moral iti daleč, daleč stran od staršev, v Kamnik, starše pa sem videl le med počitnicami. Bilo mi je zelo hudo. Zakaj takrat nisem mogel hoditi v redno osnovno šolo? Razlogi so bili naslednji:
– arhitektonska neprilagojenost osnovne šole v mojem šolskem okolišu
– ni še bilo mobilnih služb (to je verjetno tudi posledica politike tistega časa)
– in posledica tedanjega načina razmišljanja, s katerim se je vse drugačne trpalo v raznorazne ustanove.
Po končanem šolanju so me imeli namen dati v dom starejših občanov. Uprl sem se in ostal doma, pri starših. Zdaj imam osebno asistenco. Dovolj mi je bilo. Za rehabilitacijo pa imam vsako leto obnovitveno rehabilitacijo v invalidskem društvu.
Torej: kaj je razlog pri vašem nečaku, da bi ga dali v institucijo, ki ne izobražuje, pač pa le skrbi zanje, kot domovi za upokojence, torej:
– zjutraj vstajanje, oblačenje, umivanje,
– nato zajtrk,
– potem dolgočasenje do kosila,
– potem kosilo,
– potem dolgočasenje do večerje,
– potem večerja
– po večerji pa spat.
Sami varovanci pa nimajo nobene kontrole nad življenjem.
Ko gledam slike z raznih domov za upokojence, vidim tam zdolgočasene ljudi, ki prazno strmijo nekam predse. Ni mi do tega, da bi bil tam.
Spoštovani,
oprostite, pozabil sem napisati, da rehabilitacijo oseb po poškodbah izvajajo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča. Vaš nečak bi moral biti tam – to je zdravstveni zavod, tam zdravijo. Ne pa v ZUDV Dornava, ki je socialnovarstveni zavod. Tam je dom upokojencev za otroke. CIRIUS v Kamniku je pa izobraževalna ustanova – tja gre lahko v šolo, če ne more v redno šolo hoditi.
Spoštovani,
oprostite za že tretji moj post tukaj. Včeraj sem namreč pozabil napisati bistveno glede institucij, kot so domovi starejših občanov (za kogarkoli, tudi za otroke, ne glede na to, kako se imenujejo – npr. ZUDV Dornava):
V institucijah varovanci – invalidi – nimajo možnosti samostojnega odločanja, vse odločitve zanje sprejema osebje. To pomeni: varovanci morajo vstati, ko osebje tako določi, obleči morajo tisto, kar osebje določi, jesti morajo tisto, kar osebje določi in kadar osebje določi, da je čas za jesti, dopoldne morajo preživeti tako kot osebje določi, za kosilo imajo spet tisto, kar osebje določi in ob uri, ki jo osebje določi. Popoldne morajo spet preživeti kot osebje določi, večerjati, kar osebje določi in kadar osebje določi, zvečer se stuširati, ko osebje to določi, spat iti, ko osebje to določi. Samo za primer, kako to izgleda: Varovanci morajo gledati dolgočasen film na televiziji, če osebje to določi pa tudi, če katerega od varovancev televizija sploh ne zanima.
Imam vprašanje za vas:
Ali bi vi živeli tako, kot bi nekdo drug določal za vas, da je za vas najbolje?
Oprostite, mogoče je tale forum res samo toliko moderiran, da se prepreči sovražni govor, ampak nekdo bi pa morda ja lahko odgovoril na zgornje trditve osebe, ki je sicer gibalno ovirana, vendar pa ima očitno zdravo in nepoškodovano glavo.
Takole je s tem:
Tukaj je napisano vse najpomembnejše o posledicah poškodb glave v nezgodah.
Poškodbe so različno hude in iz uvodnega komentarja veje, da je ta zelo huda.
Citiram: “Ljudje, ki obdajajo bolnika, namreč večinoma ne razumejo, da ima poškodovanec kljub nespremenjeni zunanjosti vrsto psihičnih težav, seveda očem nevidnih. Močno je motena njegova zaznava, spomin je luknjičav, razpoloženje se spreminja in niha. Iz tira ga lahko vržejo povsem nepomembne in drobne stvari, ki ga pred nesrečo nikoli niso, zdaj pa se nanje odziva burno in eksplozivno. “
Zdaj si pa zamislite, da bi oseba z zgoraj navedenimi problemi živela povsem samostojno oz. bi sama vodila osebnega asistenta (osebni asistent je samo orodje v invalidovih rokah!)! Če se oseba po eni minuti ne more spomniti, da je rekel osebnemu asistentu, da naj da na ponev olje in prižge štedilnik, pa reče osebnemu asistentu, da bi šel ven, na sveži zrak, ni krivda osebnega asistenta, če pride do požara v hiši, ampak krivda osebe s poškodbo glave. Zato je nujno, da imajo takšne osebe pomoč, pri kateri bodo pomočniki nadzirali takšno osebo in ne obratno!!!
Takšna oseba prav tako ne more hoditi v službo, saj lahko zaradi luknjičavega spomina kaj hitro prekine delovni proces (v najlažjem primeru) ali pa se celo hudo poškoduje pri delu (v najtežjem primeru, ko npr. pozabi, da je na lestvi in misli narediti korak nazaj…).
Zato takšna oseba ne more živeti samostojno in če rabi več kot 20 ur pomoči na teden (od socialne službe), mora iti v dom. Žal je tako. Res pa je, da je dom plačljiv in če ima takšna oseba nepremičnino, bo le-ta postala last občine (če oseba sama ne zmore v celoti plačevati doma), če pa ima otroke, bo do svoje smrti v breme le-tem… Žal.
Še odgovor glede odnosov. Če so delovni odnosi napeti, so lahko odnosi z varovanci kljub trudu osebja slabi. Zakaj? Oseba, ki je pravkar od sodelavca ali od nadrejenega dobila kakšno šikano in je zato užaljena, jezna, prestrašena, slabe volje, napeta, vznejevoljena, pod stresom, se sigurno ne bo pomirila v tistih nekaj sekundah ali minutah, kolikor jih ima, preden spet začne delati z varovanci… Da se človek pomiri po stresnem dogodku, traja nekaj časa. In vse to potem lahko varovanci občutijo, pa čeprav ni direktno njim namenjeno. Kar zamislite si, ko pride medicinska sestra, ki jo je šefica pravkar opsovala, nahranit varovance in ima prav žalosten in jezen izraz na obrazu in komajda zadržuje jezo… Kako bodo reagirali varovanci? Če pa bo ta medicinska sestra šla za pol ure na “time out”, da se odpočije, bo pa trpel delovni proces… Zaradi tega vam priporočam, da če ne morete iti za družinskega pomočnika in bi vi sami skrbeli za to osebo, da naj gre v kateri drug dom.
Spoštovani žalostni stric
Pozorno sem prebrala vaše pisanje…. v zavodih se pač pri nas tako dogaja vendar se ne bi smelo…letos februarja se je ustanovilo društvo Drugi dom, kjer upajo, da bodo oz bomo zgradili hiše po Sloveniji prav z namenom, da je to drugi dom, kjer malo drugačni počnejo vse to kar radi in z veseljem počnejo in pa da, ko ostanejo brez staršev niso potisnjeni v kot neke ustanove…. vendar je to še v povojih….ustanoviteljica je g Andreja Pader iz Laškega… kolikor je le možno imejte nečaka doma in si medsebojno pomagajte…v razmislek pa lp