Ok, sicer že nekako slutim vaše odgovore in razmišljanja, mogoče nasvete, a naj se vseeno podam na to pot, čeprav mi verjetno ne bo preveč pasalo. 🙂 Mogoče potrebujem streznitev, da zberem pogum, da si ne postavljam nevidnih ovir, predvsem pa da ne nasedem na njegove solze, njegov obup …
Pred 7 leti sem ga spoznala, brez fanfar, angelskega petja v ozadju, … Preprosto zgodil se je, bil je sexi, dober, zanimiv, čeprav me je že od začetka motilo, da ni bogvekaj izkazoval ljubezni, brez strastnih poljubov v javnosti, brez objemanja – večkrat sem ga nagajivo poimenovala čustven invalid. Kasneje sem spoznala, da vse to izhaja iz njegove družine (pač si ne izkazujejo ljubezni na tako očiten način, ampak so zanje dejanja, ki jih delajo iz ljubezni, dovolj). Motilo me je, ampak ok, pač nismo vsi enaki in vedno sem si očitala, da sem preveč zasanjana, da iščem princa na belem konju. In sem se podala v to. Po 3 letih sva začela skupaj živeti in sedaj sva v tem. Postal je ciničen, zanj je kozarec vedno na pol prazen kot poln, jst pa ravno obratno.
Postal je tudi zelo kritičen, predvsem do mene – je ni stvari, ki je ne bi naredila prav. Se sicer poskusiva pogovoriti, ampak dejansko so pogovori neproduktivni. Sam se zagovarja s tem, da pač on pove vse, kar ga zmoti, in enako seveda velja zame – meni pa je preprosto včasih škoda besed in časa za vsako pozabljeno prazno rolico toaletnega papirja ali nepospravljeno majico na stolu. Prišlo je že tako daleč, da ne seksava že skoraj 2 meseca, ne vem, kdaj sva se nazadnje objela (objemov zaradi prepirov oz. sprave ne štejem), čutim, da me ne privlači več (sama se sprašujem, če ni to mogoče zaradi teh njegovih kritik in nečustvenosti). Sicer sem že pred 2 leti zadevo že zaključila in začela pakirati, pa je začel jokati in delati scene, obžalovati in se posipati s pepelom in da me ima rad … ko sem končno zaslišala besede, po katerih se hrepenela, sem klonila in razpakirala.
Sama se zavedam, da tako ne gre več naprej. Po drugi strani še vedno upam, da se bo popravilo. Vem, da je problem tudi na moji strani. Postala sem pasivna, utrujena, po drugi strani mi tiktaka biološka ura – po 7 letih zveze in pri 35 letih človek nerad ostane sam. Zopet domov k staršem … cel slonji korak nazaj.
Uf, tega bi bilo še pa još, ampak vseeno hvala za branje mojega skropucala. Lahko noč!

V bistvu si želela samo iz sebe dati ali slišati “nasvete” o tem ali dejansko zaključiti zvezo? Razvidno je edino, da nekaj ne štima med vama in da to ni to kar sta pričakovala od zveze, a zdaj se obema zdi škoda vreči stran to kar sta več let gradila.

Naj ti pa povem kot tip, da “grožnje”, ko ti ženska začne s forami “bom pa spakirala”, nikoli ne naletijo na konstruktivnost. Ja, lahko dosežeš jok in stok, scene, morda celo lepo besedo, ki si si jo želela slišat, ampak to zame ni pravi pristop. Če s pogovorom nista nič dosegla, se tudi nista prav lotila. V osnovi morata en drugemu resno pokazat, da si res želita rešit vajino zvezo in se je tako tut lotit. Pogovor začet rajši v mirnem tonu: “Jaz te imam zelo rada in ti imaš mene. Kaj bova naredila, da greva naprej po skupni začrtani poti in našla srečo”, o kateri sta se gotovo na začetku pogovarjala in bila prepričana, da jo lahko skupaj dosežeta. To ali pa pojdita k nekomu v svetovalnico za pare (čeprav navadno nas moške to odvrača, ker si kaj takega v afektu hitro vzamemo kot lasten poraz, sploh, če so v to vložena leta).