razvajenost
Sama se obračam na vas v zvezi z vzgojo otrok.
Imam tri otroke stare 4, 6 in 8 let.
Med seboj so si zelo različni.
Ne vem kateri način vzgoje naj izberem, da otroka ne bista izkoriščala naju z možem. Šele letos sem videla, kako sta si pravzaprav različna.
8 letnica ni hotela na noben tečaj (plavanja, smučanja, rolanja…) bila je popolnoma zadovoljna, da jo učiva midva z možem. Res je, da se je velikokrat jokala, vrgla smuči, ko je padal, da se ne bo več smučala, pa se je na koncu vedno pobrala in sedaj obvlada večina teh športov.
Mlajša hči pa je čisto nekaj drugega. Ne pusti, da jo z možem sploh kaj naučiva, tudi če jo hočeva se takoj joka, nikakor jo ne moreva pripraviti na samostojnost, da bi se mal potrudila, to je takoj ne morem in kup joka. Gre pa zelo rada na tečaje, smučarski, plavalni… kamorkoli in tam ni nič problem. Vse naredi kar ji rečejo, je samostojna….
Ali so si otroci tako različni?
Hvala za odgovor
Pozdravljeni, cofka8!
Vaše vprašanje je zelo zanimivo in aktualno, saj se z njim srečujejo mnogi starši. Ste mati treh otrok in že iz kratkega zapisa, ki ste ga poslali, se da začutiti, da veliko svoje energije vlagate v vzgojo in njihov razvoj. Vznemirja pa vas dejstvo, da vsak od otrok potrebuje čisto drug pristop in včasih ni ravno enostavno odgovarjati na potrebe vseh treh. Nenazadnje imate tudi omejeno količino časa in energije, morda pa tudi povsem svoje, “odrasle” skrbi in izzive (služba, partnerstvo, odnosi …). Otroci pa od vaju pričakujejo veliko odzivov in rahločutnosti, občutka. Kako torej krmariti s svojimi odzivi, kakšen vzgojni stil izbrati, se sprašujete.
Najprej se mi zdi zelo dobro, da vaši otroci, kolikor se da začutiti iz vašega sporočila, lahko izražajo svoje občutke in pričakovanja. Lahko se upirajo, lahko vas potrebujejo, lahko se jezijo in lahko se zjokajo. Dobro za njih, še posebej, če to zdržite in uspete regulirati. Nekoliko težje pa je to za vaju, starša. Včasih za vaju vse skupaj postane precej stresno, napeto, čustveno komaj obvladljivo in verjetno tudi zelo naporno. Takrat bi si želela, da bi kaj potekalo malo bolj enostavno, umirjeno, z manj pregovarjanja in prerekanja. Mislim, da ste tudi zato dali svojemu vprašanju naslov “razvajenost”, saj ste z njim izrazili določeno nemoč in željo, da bi se otrokom pomagali umiriti in zgraditi določeno samozaupanje v situacijah, kot jih opisujete in najbrž tudi številnih drugih.
Veliko staršev v takšnih situacijah kar z nekakšno zakrčenostjo, jezo, celo ogorčenostjo (npr. stisnjeno pestjo, otrdelim vratom, napetimi mišicami v telesu …) govori o razvajenosti lastnih otrok, sprašujejo se, kje so zgrešili, kaj delajo narobe, da njihovi otroci ne ubogajo, ali pa kar naprej nekaj pričakujejo, jim nikoli ni zadosti in podobno. Včasih potem otroke v tej stiski tudi nehote izpostavijo, jim vzbujajo občutke krivde, nemoči, sramu in nesposobnosti. Kar je seveda boleče za starše same, čutijo se poražene. Da je krivica do staršev in otrok še večja, so to pogosto prvi v generacijah staršev, ki so veliko vlagali v stik z otrokom, v izražanje čustev, medsebojno povezanost in podobno … Občutek pa, da je bilo vse vlaganje v odnos z otrokom, vzgojo itd. – zaman. Pa ni tako.
Ne želim in ne morem vam dati odgovora, ki bi v celoti umiril zgoraj opisano stisko, a vas vseeno vabim k razmišljanju/ predelovanju nekaterih tem, vprašanj, ki so predvsem povezani z vašimi izkušnjami v otroštvu, ko je šlo za podobne situacije:
Kako je bilo vama (staršema) v otroštvu v podobnih situacijah? Kdo je vaju učil, kako je to potekalo, kakšni občutki so vaju spremljali? Kdo od vajinih staršev je zdržal z vama in bil tam, v trenutkih, ko je bilo težko in bi kot otroka potrebovala več razumevanja in spodbude? Kdaj sta morala postati samostojna in pogumna? Koliko stiske sta lahko izražala in na kakšen način? Kdo jo je pomiril? S katerimi besedami? Kdo vaju je kot otroka objel ali pobožal na način, da ste se lahko sprostili v stresnih trenutkih? Kako je danes regulirati (= uravnavati nivo stresa) otroke in sebe v čustveno bolj zahtevnih situacijah? Koliko bi si tudi vi v takšnih situacijah želeli v sebi čutiti neko zavetje, nek ponotranjeni glas nekoga, ki je znal biti miren v stresnih situacijah in ni “izgubljal živcev”, se ni prestrašil itd … Koliko sta si starša kot partnerja danes pri tem v oporo, da drug drugega bodrita in spodbujata v takšnih situacijah? Kaj lahko naredita, da bi se v tem morda še bolj povezala in si stala ob strani?
Čeprav je v določenih situacijah nekoliko lažje odgovornost za čustveno stisko v družini pripisati otrokom in njihovi “razvajenosti”, pa sem prepričan, da si globoko v sebi želita oba z možem predvsem ustvarjati prostor, v katerem bodo vajini otroci lahko izražali svoje občutke in potrebe in jih ob vama umirili. To vas bo nenazadnje tudi najgloblje povezovalo in vam omogočalo, da boste lahko ohranjali stik, zaupanje in sproščeno pripadnost tudi v prihodnjih razvojnih obdobjih otrok. Čeprav ni bližnjic in bo to od vaju zahtevalo vsakodnevne napore in iskanje odgovorov na številne izzive, vprašanja, pa verjamem, da bosta pri tem zelo vztrajna.
Z veliko zaupanja v vajino materinstvo in očetovstvo vaju lepo pozdravljam!