Spoštovana,

imamo dva popolnoma drugačna otroka. Hčerka, 5 let stara je zelo samozavestna, prodorna in družabna. Sin, star 7 let pa je po karakterju že od nekdaj zelo nežen fantek, sicer tudi zelo družaben, v šoli zelo priden in inteligenten otrok. Od kar se spomnim pa zelo jokav otrok. Pri njegovih 5.letih smo se prvič sosočili s težavo zaradi njegovega jokanja v vrtcu. Otrok se je non-stop jokal za vsakdanje malenkosti, tako da so ga v vrtcu otroci začeli zbadali z “jokcem”. Tudi vzgojiteljica otroka ni razumela in je zadevo samo še spotencirala do te meje, da otrok ni več maral v vrtec, češ da ga nihče ne mara. Otrok pa si je od vsega zapomnil le to, da ga “nihče ne ne mara” in da bo “če bo še naprej jokcal, da ga bo dala spat na stranišče”. Potem smo nekako preko pomočnice vzgojiteljice uspeli otroka spet normalno vključiti v okolje, potreboval pa je zelo veliko pozornosti. Z otrokom pa smo se tudi doma intenzivno pogovarjali in mu nudili podporo.
V šoli se je zadeva ponovno pričela, otrok se je jokal za vsako malenkost, npr. potrebno si je bilo zavezat čevlje, pa je po 3 sekundah poskušanja jokal, češ da mu to ne gre, npr. s pisanjem črk v zvezek je prišel do konca lista in se začel jokati, da nima več prostora za pisanje, ni pa mu prišlo na pamet, da bi list obrnil in pisal dalje. V zadnjih dveh letih opažamo, da ima obdobja ko si grize nohte, drugič rokave od majice, tretjič praska po glavi (do krvi), sedaj imamo fazo, ko daje roke v usta. Kljub opozarjanju ne neha (poskusili smo že s spodbudo, z grožnjo, tudi s “tepežem” po rokah). Pri športnih aktivnosti opažamo, da se imenitno počuti pri individualnih športih, medtem ko pri ekipnih športih sicer zelo uživa, vendar se kar nekako boji fizičnega kontakta s soigralci. Tudi sicer se v šoli dobro počuti v družbi bolj mirnih otrok, manj pa pri v bolj “razigranih” fantih.
Prosim za vaše mnenje, kako bi lahko otroku pomagali pri razvoju in z njegovimi težavami. Nekako sumimo na generalno anksioznost, pa vendar nismo prepričani. Ali je smiselno obiskati pediatra, psihologa? Mu lahko sami pomagamo, mogoče zadeva ni niti tako kritična in bo izzvenela v razvoju (tudi to je bilo mnenje pri vzgojiteljici 1. razreda, medtem sedaj ko je pri drugi vzgojiteljici v 2. razredu le-ta priporoča obisk psihologa).

Hvala.

Lepo pozdravljeni!

Res je, otroci si velikokrat med seboj niso podobni, čeprav izhajajo iz iste družine. Nek otrok se lahko od istih staršev čuti dovolj varen in ljubljen, drug pa lahko kljub isti vzgoji doživi velik manjko varnosti in ljubezni. Vsak od nas je svoj individum in po svoje doživlja stvari. Vaš sin je očitno čustveno občutljivejši. Jok je lahko tudi orodje s katerim otrok “izsiljuje” pozornost. Morda tako doseže, da se vse vrti okrog njega. Morda sestrico nezavedno doživlja frustrirajoče in gre za ljubosumje. V smislu, da bi si vaju z možem želel samo zase.

Kakšen pa je vaš partnerski odnos? Ali se z otrokom pogovarjate o tem? Kaj pove?

Morali bi najti izvor težave. Žal ne poznam dovolj vašega primera.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]