Pozdravljeni,

nekomu se pač moram izpovedati…
Poročena sem že nekaj let in imava tri otroke. Se spoštujeva, se imava rada, vendar ta tempo v današnjem času se mi zdi, da ubija vse; ljudi, družino, ljubezen, spoštovanje, nenazadnje tudi zakon.
V čem je težava? Na zunaj sva idealna. Se imava rada in se spoštujeva. Mogoče zato še toliko bolj trpim in verjetno trpi tudi moj mož. Nobenega časa nimava zase. Jaz delam podnevi, ponoči spim, mož dela samo ponoči, podnevi spi. Dela 7 dni na teden, praktično ne pozna ne sobote ne nedelje… Morava, če hočeva preživeti pet člansko družino, plačati vse davke, ki nam jih nalagajo….Moja služba je dokaj umirjena, delam od sedmih do treh in konec. Pri njemu pa je vse drugače. Cele noči na cesti, v nevarnosti in mora se naspati.
Vendar globoko v sebi čutim, da to ni O.K. Oddaljujeva se, nimava časa eden za drugega, na dan spijeva eno kavo skupaj, mogoče celo pojeva kosilo, če se pravočasno zbudi, potem pa tempo, enega otroka sem, drugega tja, naloge, večerja, priprava na nov dan, tuširanje in lupča za lahko noč, on v službo, jaz pa spat… Iz dneva v dan.
Pri sebi opažam, da mi gre počasi vse skupaj na živce, on, njegovo delo, njegovi problemi, dileme vse. Poskušam imeti toleranco do vsega, vendar tudi ne zmorem več. Najboljša prijateljica mi je čokolada in ja, kar lepo se že pozna, da sem s čokolado v dobrih odnosih. Ne predstavljam si poletja, jaz bom veliko doma, on pa nič. Kaj pravzaprav rabim dopust. Ni mi pa do tega, da sama s tamalimi hodim okoli. Želim, da smo kot družina in ne mati samohranilka.
Nekih prijateljic in prijateljev nimava, ker tudi nisva imela časa. Gradila sva hišo, ves prosti čas in denar sva porabila za gradnjo hiše, da nam bo nekoč lepo… Ampak tega nekoč še ni na obzorju… Mi pa se staramo, plačujemo davke, zato ker smo šparali in delali, si odtegovali od usta in upali na boljši jutri…

Sploh ne vem kaj naj. Sem v začaranem krogu iz katerega naslednjih nekaj let ne vidim izhoda. Takrat bomo pa stari, pa utrujeni in upam, da ne tudi bolni. Pri takem tempu…

Mi je malo lažje…

Lunca

Pozdravljeni, Lunca40!

Z grenkobo in bolečino prebiram vašo izpoved. Občutek je, kot da teža te osamljenosti res pritiska k tlom. Res ste se in se še vedno trudite, da bi vama in vam kot družini uspevalo, v “ljudi, družino, ljubezen, spoštovanje, nenazadnje tudi zakon” vlagate toliko energije in napora, da je to težko ovrednotiti. Med vrsticami se mi zdi, kot da se zelo razločno sliši vaš globok klic, da bi vama po vsem, skozi kar sta se prebila, zdržala, vendarle že moralo pripadati, da se lahko vsaj malo umirita, ustavita, začutita in povežeta. Dogaja pa se vam(a) ravno nasprotno, občutek imate kot da se kar naprej utapljate v skrbeh, obveznostih, stresu, razočaranjih, tempu. Ko to kar traja in traja, postane vse skupaj prava agonija, človek začne obupovati, saj je težko verjeti, da bo v prihodnjih nekaj letih mogoče izstopiti iz tega začaranega kroga.

Prepričan sem, da oba zelo trpita v takšnem položaju. Tudi pri možu se po vaše opisu čuti, da nima notranjega miru, nenehno je v pogonu, čutiti je skrb, odgovornost, najbrž tudi sam čuti, da si je želel v odnosu nekaj več, kot le to, kar mu uspe dati in pokazati. Lahko si predstavljam, da pred svojo bolečino in nemočjo pogosto zbeži v nove delovne obveznosti.

Kaj lahko storita, da bi vendarle zavel nekoliko bolj svež veter v vajinem odnosu? Kako bi lahko obudila stik, sočutje, povezanost, medsebojno podporo? Dobro čutite, da rešitev ni enostavna, a vendar – poskusimo malo obuditi upanje! Najprej bi vas rad usmeril k temu, da bi poskusili nekoliko globlje (ali pa z distance) pogledati, kaj se vama dogaja. Kaj bi lahko bili globlji vzroki za to, kar doživljata? Kako je to, kar čutita, kako se odzivata, kako rešujeta težave, povezano z vajino življenjsko izkušnjo, izkušnjo vajinih družin, vajinim otroštvom, doživljanjem odnosov v vajinih družinah? Zdi se namreč, da se vama dogaja ena velika krivica, saj oba vlagata napor in si prizadevata, vsak na svoj način, hkrati pa vaju spremlja občutek, da ostajata praznih rok. Koliko ob tem podoživljata občutke, ki vaju spremljajo že desetletja? Da tam ni nekoga, ki bi me zares začutil in me razumel. Nekoga, ki bi me znal opogumiti, spraviti v dobro voljo, ovrednotiti moj trud, prizadevanje. Je bilo tudi v vaši družini vse, kar ste naredili, uspeli – samoumevno? Kdo vas je tam, v vaši družini, opazil, užival ob vaših uspehih, bodril ob kakšni stiski, ali so se bolj zapirali, ko ste skušali pokazati, da potrebujete nekaj več odnosa z njihove strani? Ob kom se je moral vaš mož v otroštvu tako naprezati, biti stalno v pogonu? Za koga je moral biti tako zelo na razpolago in bil poleg tega še deležen kritike? Take izkušnje se človek začne bati in bežati. Kot da bi se nekje čisti po krivici iztrošil, danes, ko bi lahko v enem odnosu uresničil sebe, se povezal, pripadal, pa beži in upa, da bo nekje (na delu?) končno napolnil svoje prazne baterije …

To povezovanje sedanjega doživljanja s preteklo izkušnjo je zelo pomembno. Če se ta povezava ne ozavesti in začuti, bo le težko prepoznati, kako krivično je življenje preživeti za temi otroškimi obrambami, ki so nekoč pomagale preživeti, danes pa onemogočajo, da bi se v odnosih sprostili, se povezali, zadihali na polno. Ob povezovanju teh preteklih izkušenj s sedanjim doživljanjem bosta tudi drug do drugega lahko razvila sočutje in iz njega bo spontano prišlo do drugačnega pristopa, z manj obtoževanja, več spodbude, razumevanja, manj bo bolelo, saj parterjevo (moževo, vaše) ravnanje ne bo namenjeno temu, da drug drugega ranita, ampak bo predvsem sporočilo drugemu, v čem smo ranjeni, kaj želimo zaceliti, v čem rabimo drugega, da nam stoji ob strani, da zdrži … Občutek imam, da lahko slišite te besede.

Drugi vidik, ki bi ga rad izpostavil, pa je usmerjen v vajin odnos. Pričakovanja, razočaranja, želja po bližini, beg, nemir, neovrednotenost …, vse to je tam! Koliko se je ob tem v vajinem odnosu naselilo strahu pred bližino, polnimi besedami, pred izražanjem občutkov, podarjanjem v spolnosti, iskanjem stika v drobnih skupnih trenutkih? Spodbujam vas (vaju), da zdržita s tem strahom in tvegata drobne korake zbliževanja, ob katerih telo kar precej zatrepeta, a vendar že vse od otroštva hrepenita prav po tem, da bi bil nekdo čustveno tam, odziven, opogumljajoč, nekdo, ki te ne osramoti in zavrže, če si ranljiv. Upam, da bosta zbrala pogum za nekaj drobnih prvih korakov, da se začrta želena smer.

Vse dobro!

Je kakšna možnost, da mož zamenja službo in dobi dnevno?

Lunca40, saj veš, da druge službe ne rastejo kot gobe po dežju, ampak jaz na tvojem mestu ne bi izgubil upanja. Če je mož za to poskusita iskati oba zanj drugo službo.

Drugič: imata še vedno lahko stike zjutraj ko pride in zvečer predno gre.
Veliko družin je takih, kjer so taki zmešani urniki, pa funkcionirajo kar lepo in si oba vzameta čas. Dejstvo je tudi, da ne dela vsak dan nočno, ker v 7 dneh mu pripada tudi prost dan ali dva!

..zato nikar ne obupuj, dovoli si začutiti veselja.