Pred kakšnim mesecem sem ugotovila, da imam verjetno MOM mamo, ki je povrhu tega zelo uspešna učiteljica in jo ostali večinoma dojemajo kot čudovito osebo s smislom za humor, vedno pripravljeno priskočiti na pomoč, v glavnem v očeh drugih je prava dobričina. Sedaj že nekaj časa prebiram vaš forum, ki mi je res v veliko tolažbo, ker vidim, da nas v taki situaciji ni malo. Odločila sem se, da z vami podelim mojo zgodbo z malo več primeri iz vsakdanjega življenja. Upam, da ne bo preveč nakladanja, ker je zelo težko vse občutke strnit v eno kratko zgodbo in upam, da še od vas sotrpinov dobim kakšno menje.

Živim še doma in moram priznat, da mi je to zelo mučno. Sem ravnokar diplomirala in iščem službo ter upam da kmalu kaj najdem, da se lahko čimprej odselim.
Bila sem zelo plašen otrok do 7 leta sem sesala prst, imela velike težave z vstopom v osnovno šolo, ker sem se bala, da me po pouku ne bo nihče prišel iskat. Težko sem navezala stike z vrstniki, ker sem se zmeraj počutila manjvredno.

Tudi sedaj, ko imam že 25 let imam težave navezati nove stike, včasih pride dan ko bi se najraje nekam skrila. Imam problem, ko moram koga vprašati za kakšen nasvet, kar v trebuhu me zvija kot nekakšna trema, če samo pomislim, da bi morala koga, ki ga osebno že dlje časa ne poznam kaj vprašat. Ob mislih na razgovor za službo me pa sploh vse mine. Nevem kako se naj sploh s čim pohvalim in nevem kako naj samozavestno nastopim, da se bom komu sploh zdela primerna. Ko sem diplomirala mi je bilo nelagodno, če mi je kdo čestital, enako je bilo tudi z drugimi pohvalami. Ponavadi so ljudje srečni , če jih nekdo pohvali še posebej pred drugimi. Meni je to največja muka, ker imam občutek, da si bodo drugi mislili, da se imam za nekaj več. Hvala bogu imam vsaj dobrega fanta, ki mi je res v veliko podporo in pomoč. Z nijm sem res srečna in sem lahko jaz jaz brez vsakršnega sprenevedanja. Prijateljev nimam veliko, vendar se na te, ki me obkrožajo zares lahko zanesem.

Celo osnovno šolo sem se morala oblačiti v stvari, ki so se zdele mami primerne (ponavadi oblačila starejšega brata ali ostale žlahte) to mi je res povzročalo veliko nelagodje. Ko so bile kakšne pomembnejše priložnosti sem po izgledu resnično izstopala od sovrstnikov. Pa saj ne rečem da je drugačnost slaba, samo takrat mi je to predstavljalo res velik problem in bi se najraje nekam skrila, samo ker sem vedela, da nimam nobene besede pri tem sem se enostavno vdala v usodo. Velikokrat sem bila od drugih na ta račun deležna marsikatere opazke, ki me je takrat resnično prizadela.
Kot sem že omenila ja mati učiteljica, zato smo se morali v šoli še posebej truditi za odličen uspeh in dodatne dosežke. Starejšemu in mlajšemu bratu je to kar dobro uspevalo, jaz pa sem bila malo manj talentirana oz. sem že na začetku čutila odpor do udeleževanja določenih tekmovanj, ki me niso zanimala pa bi me morala po maminem mnenju. Tako se je kar nekajkrat zgodilo da je v mojem imenu napisala kakšen spis, idejo in me prisilila da to oddam kot lastno delo. Zaradi tega sem se počutila totalno nesposobno. Prišlo je obdobje mature, vmes pa me je mučila še zaljubljenost in pač vse ostale pubertetniške zadeve tako,da se učenju nisem posebno posvečala, zato so bili temu primerni tudi rezultati. Takrat sem zopet razočarala mamo, ker nisem prišla na medicino in iz tega je res zagnala cel vik in krik pri tem pa mi ni nudila nobene tolažbe, ki bi jo takrat močno potrebovala, saj sem si ta študij tudi sama močno želela.

Njen odnos do mojih prijateljev:kar se prijateljev tiče sem bila zmeraj obsojena, da se preveč družim z njimi, da niso primerni zame, da slabo vplivajo name itd. Kadar sem kakšno od prijateljic povabila domov sem najprej vse preračunala, da ja ne bo mame doma, ker drugače se je ta počutila že ogroženo in vsakega sprejela z nekim mrkim izrazom na obrazu. Ne malokrat sem doživela, da so mi kolegice priznale, da se bojijo moje mame in seveda sem se počutila prav bedno. Ponavadi mi je bilo prav nenavadno, da se starši drugih prijateljev obnašajo tako prijazno in ti prav velikodušno iskažejo gostoljubje s čajem in kakšnim piškotom ter prijazno besedo. Pri meni doma česa takega še v sanjah nebi doživela oz. bi to doživela samo v primeru, da bi bila pri meni prijateljica, ki bi mi jo mama izbrala (kar je tudi storila). Imela je celo ideje, da bi mi zrihtala fanta, ki je bil po mnenju njenih kolegic res fejst. Vendar sem se temu odločno uprla.

Prehrana: mogoče se vam bo zdelo nenavadno… pri nas doma so veljala posebna pravila glede tega. Kadar je kdo izmed nas otrok za darilo dobil kakšno sladkarijo jo je moral spraviti na posebno mesto, da smo jo podelili med seboj takrat ko se je mami zahotelo. Kmalu smo videli kam to pelje in tako je vsak skril tisto čokolado in jo pač, ko se mu je zahotelo tudi pojedel. Problem je bil, če je potem mati v predalu našla papir te »preminule« čokolade in spet naredila tako sceno kako smo egoistični, da bi vse kar sami požrli in nič z nikomer delil in da ona tega v svoji družini ni bila navajena in da ne more verjeti, da ima take otroke.Tudi malico za v šolo ali kam drugam sem si vedno morala narediti sama. Tudi kosilo kuham že od petega razreda dalje in če kdaj naredim kaj po svoje je spet vse narobe, ker tako pa se ne kuha oz. niso pri njej doma nikoli kuhal.

Obdarovanje za rojstne dni: spet eno posebno področje… za rojstni dan že kar nekaj časa dobivam denar, ker sem jo baje nemalokrat užalila, ker njenih daril nisem uporabljala. Ponavadi je vedno kupila nekaj kar je bilo njej všeč npr. rozasta trenirka pa čeprav je vedela da te barve niti podrazno nebi oblekla. Potem je pa stoklala kako sem nehvaležn pa čeprav sem se trudila in jo celo nekajkrat oblekla. Ponavadi sem si za iskanje njenega darila res vzela čas in tako smo ji skoraj vedno podarili tisto, kar ji je bilo všeč, se je pa zgodilo enkrat, da se sami ideji nisem kaj preveč posvečala in ji kupila kafetiero. Ko smo ji jo podarili ni nič omenjala, da ji ni všeč, je pa ta poseben govor prihranila za takrat, ko je prišla na obisk njena kolegica in ji vpriču mene začela razlagat kakšno sranje sem ji podarila, da ona nima kaj s tem počet. Ob tam pa je bila popolnoma presenečena, ko sem izbruhnila v jok, ker mi je bilo ob prisotnosti druge ženske to žaljenje prav ponižujoče.

Pogovor: nikoli se med nama ni razvil tak normalen pogovor kot ga ponavadi imata mati in hči. Vedno so bila prisotna samo očitanja glede mojega izgleda, šole, neprimernega obnašanja, kako je nič ne upoštevam in da ve da si želim da čimprej umre… Kakšnih ženskih nasvetov od nje nisem nikoli prejela, kaj šele kakšnih pozitivnih besed ali stavka, da me ima rada. Vedno sem tudi prej dobro premislila kaj ji bom sploh povedala, ker sem vedela, da se lahko že s kakšno nepremišljeno besedo pošteno zašijem, ker je v tem primeru takoj sledil izbruh.

Njen avto: ima posebno mesto v njenem srcu. Zelo težko si ga sposodim, v bistvu, če se le da si ga raje ne. Če želim z družbo kakšen večer malo ven mi najprej naredi predavanje o tem, da je njen avto dizel in ni mišljen za kratke razdalje in da ga bo moja vožnja sam uničla. Obtožila me je, da zaradi moje vožnje drugače zveni zvok mašine ter takšna in drugačna bluzenja.

Njen odnos do očeta: nevem kako sta se sploh našla… ni ji veš, ker se ne zna zrihtat, ni ji všeč, ker zmeraj zmuja na kosilo, ker pač ima nepredvidljivo službo, ni ji všeč, če gre v trgovino in ne kupi točno določenega izdelka, ki je trenutno v akciji, pri kosliu ga nonstop kontrolira kako je, pride tudi trenutek ko mu celo kot petletnemu otroku kar ona namaže kruh potem pa mu včasih poči živec in povzdigne glas, mati pa spet vse obrne tako, da je kao on tisti, ki je prenapet in kaj jaz vem še kaj. Enake fore zganja tudi z ostalimi družinskimi člani.

Odnos med ostalimi družinskimi člani: zanimivo je to, da kadar mame ni doma, je pri nas čisto drug svet. Z očetom se že od nekdaj vsi otroci dobro razumemo. Z nami se pogovori, vse na tak lep način, ki ga od mame nikoli nismo bili deležni. Tudi z bratoma se dobro razumem, med seboj si priskočimo na pomoč in si zaupamo.

Še najbolj se bojim, da bom čez kakšnih 10 let tudi jaz takšna kot ona. Po eni strani se mi zdi, da bi bilo dobro, da si poiščem pomoč, ker vse to že močno vpliva na moje življenje. Velikokrat se tudi zalotim, da delam določene stvari zato, da bi ugajala njej in še vedno se ne morem sprijazniti, da od nje ne bom doživela nobene pohvale in normalnega odziva. Res je težko… Upam, da se enkrat le osvobodim teh spon.

Malce v gužvi danes, zato bom bolj kratka, vendar upam, da bomo še veliko rekli na to temo. Bi ti res zelo priporočala, če le znaš vsaj osnovno angleščino, da se vključiš v interetno skupino za odrasle otroke mejnih mater. To kar razlagaš sem že n-krat brala in to dobesedno iste primere, situacije in celo iste besede, kako se obanšajo nekatere mom mame. Skupina je povsem anonimna ( izberi kak mail, ki nima tvojega imena) , je mednarodna ( res hecno, kako se povsem enako obnašajo tudi čisto na drugem koncu sveta…) v njej pa nekaj tisoč ljudi. Lahko samo prebiraš ( že to ti bo totalno razsveljenje, vsaj meni je bilo…vau, a to je to!!!) lahko tudi sodeluješ, če želiš. V skupini mnogo izjemno toplih, zabavnih ljudi, vse od tistih, ki to začenjajo raziskovati, do tistih, ki so notri že leta, so večino stvari že razrešili , pa pomagajo drugim. Tako globokih online prijateljstve nisem videla še nikjer, kar je razumljivo, ker takšne zgodbe razume samo tisti , ki jih je doživel.

Ne vem kaj imamo tile momi z poklicem učitelja, vendar se vsake toliko časa pojavi tema o tem , ali je še katera mama učiteljica in se kar usuje….:-)) in zgodbe skoraj identične kot tvoja. To naj bi imelo nekaj opraviti s tem, da si ljudje, ki imajo mom najraje izberejo poklice s strukturo ( medicna, vojska, policija, učiteljevanje…itd) ker imajo težave z lastno idenitito in se potem lahko nečesa oklenejo in jim večinoma ta podoba pomeni več od vsega.

Skratka: Spodaj je navodilo, na tisti mail pošlješ mail in se tako prijaviš, potem pa lahko vidiš vsak mail, ki ga kdo pošlje- Na dan jih pride cca 10-15. Če imaš tudi yahoo račun se lahko prijaviš tudi direktno v yahoo groups in si zapise prebiraš diretno tam ( tudi arhiv) Odlično, poučno in očiščujoče branje

WTOAdultChildren1
This group is for people age 18 and over who have or who had a parent with borderline personality disorder. To join this group, send a blank email to [email protected]
or visit our homepage at: http://health.groups.yahoo.com/group/WTOAdultChildren1
https://www.bpdcentral.com/support-groups/

Upam pa , da ostneš tudi z nami…:-)

Hojla, tipsi,
hja, kaj naj rečem – dobrodošla v klub hčera momsterk? 😀

Čisto kratka bom, ker nimam veliko časa: z rahlimi razlikami sem imela zelo podobno zgodbo. Nekaj sem tudi na forumu opisovala. V tvojih letih sem se počutila podobno. S to razliko, da takrat ni bilo informacij o tem in sem potrebovala vsa dvajseta leta, da sem se sestavila. Ampak sadovi tega dela, ki jih danes žanjem, so pa neprecenljivi. Imam 15 let več kot ti in že samo to dejstvo te lahko potolaži: iz enakega sranja, plaha enako kot ti, s skoraj identičnimi strahovi in pomisleki, sem izplavala močna kot le kaj. Dosegla sem vse, kar običajno še ljudje brez takšnega otroštva ne dosežejo prav zlahka. Pot sicer ni bila lahka, ampak me nismo narejene za lahke poti. Ker veš, iz te kaše ratamo prav posebne punce. Ne boj se, beri, izobražuj se, zagrabi vse, kar ti življenje ponuja, objemi fanta, čimbolj spoznavaj samo sebe in bodi hvaležna za vsak dan in vsako sekundo. Druži se z ljudmi, s katerimi ti je prijetno. Kar – poleg fanta, prijateljic itd. pomeni tudi, druži se več z očetom, ker se prav čuti, da ga pogrešaš. In ja, kot ugotavljaš – sprijazni se s tem, da od nje ne boš dobila tega, kar bi rabila. To je neke vrste pogreb: pogreb iluzije. Ko boš to pokopala, boš sicer malo žalostna, ampak ne dolgo – za žalostjo pride svoboda, ko ne boš več ničesar pričakovala in te zato ne bo nič več moglo prizadeti. In ne se bati, materi čez 10 let ne boš podobna. Če zdaj nisi takšna, so tvoji možgani ok. Njeni pač niso in ima nekaj žic narobe zvezanih že od zelo zgodaj. Ti pa ne.

Ampak najprej pa: pojdita s fantom čimprej, ko bo mogoče, na svoje. Ali pa ti sama za začetek. Čaka te oz. vse vas obdobje rezanja spon in za to boš rabila veliko energije. Fino je, če se lahko napolniš v miru.

Lahko si izmenjava mejle, če želiš, pa še kaj poklepetava. Srečno!

Dobro jutro Tipsi in Končno,

obe vajini zgodbi sta skoraj enaki moji. Z rahlimi odstopanji. Zelo vesela bom, če me bosta kontaktirali na e-mail: [email protected].

Veliko si bomo lahko podelile. Se veselim in vaju lepo pozdravljam.

Pozdravljene=) najlepša hvala za vaše odgovore še posebej od tebe Končno, ker si res veliko dosegla in vidim da je tvoja pot optimistična. Res mi veliko pomeni to, da lahko podelim moja občutja z ljudmi, ki me razumejo. Sicer pridejo dnevi, ko se mi o tem sploh ne da razglabljat ampak na koncu spoznam, da je še najbolje dati te občutke ven iz sebe.

Res bi bilo zame še najbolje, da grem čimprej od doma. To bo sicer zame zelo težko izpeljivo, ker bi po maminem mnenju morala najprej slediti poroka, v primeru da grem najprej sama na svoje pa nujno potrebujem nek prihodek. Torej treba se bo upret temu vsemu oporekanju in storit korak naprej.

Odločila sem se, da tudi preberem kakšno knjigo na to temo, poskusila bom tudi s stranmi, ki mi jih je posredovala GittaAna in še naprej spremljala vaš forum.

Končno prosila bi te tudi za mail, da morda še kdaj kakšno rečeva.
Lep dan vsem

pozdrav obema,
evo: [email protected]
lep dan