Pijan v jarku
Živjo!
Mon prebiram že dolgo časa, nikoli pa si nisem mislila, da se bom sem zatekla po nasvet, pomoč.
Situacija je sledeča… Stara sem 24 let, študentka. S partnerjem sva v zvezi 5 let, od tega 3 leta živiva skupaj v najemniškem stanovanju. Ima službo za nedoločen čas, jaz delam preko študenta, kolikor pač le gre.
Ko sva se spoznala, sem vedela, da rad pogleda v kozarec (jaz ne pijem alkohola. nič. sploh. nikoli.). To me načeloma ni motilo, saj je bilo to večinoma ob vikendih, na zabavah, mogoče pivo ob večeru, vedno je bil dobre volje, prijazen in razen tega da me je spravljal v zadrego z glasnim prepevanjem po ulicah in skoraj neokusnim obešanjem po meni, drugih stvari ni bilo.
Prvi večji kiks se je zgodil na morju, ko so nam vlomili v apartma in odnesli denarnice, mobitele, dokumente. Valda me je bilo strah, a namesto da bi bil tisto noč ob meni, se ga je šel napit.
Naslednja stvar v mojem spominu je, kako ga poberem po koncu službe, ga čakam in čakam, nakar mi pol ure kasneje njegov šef pove, da je po eni uri dela odšel iz službe. Na telefon se ni javljal, pridem domov in ga najdem ležati na stopncah v klet. Komaj je govoril, stati ni mogel, z njegovo materjo sva ga nekako spravili v stanovanje.
Pa dan, ko me je sosed klical, naj čimprej pridem domov, saj fant spi pred vrati stanovanja.
In dogodek, ko pridem domov iz popoldanske izmene in ga dobim !oblečenega! (s čevlji, bundo, vrečo za pasje priboljške za hlačami) sedeti v temi na wc školjki – spati.
Pa tisti večer, ko je bilo celo stanovanje krvavo, ker se je, bog si ga vedi kje, pijan prebrnil.
Ob vseh teh dogodkih ni bilo opravičila. Jaz sem tista, ki pretiravam, ki zganjam paniko. Kaj pa je to kaj takega če spije eno pivo, po napornem delu si pa ja zasluži en pir, jaz sem zanj baba, nimam pojma kako prijetno je spiti pivo, sama sem si kriva, ker ne pijem, če ne more s prijateji na pivo kot taprav desc, potem raje ne gre, ker bog ne daj, da bi spil kokakolo. Radler seveda ni alkohol, to je pijača športnikov. Šilce žganega pred vsakim kosilom je za zdravje. Večkrat je šlo tako daleč, da je do mene postal nasilen, prav udaril me še nikoli ni, sem pa bila deležna njegovih brc, verbalnega nasilja, ničkolikokrat sem že pakirala stvari in šla nazaj k staršem na kavč. PA spet k njemu.
Tega vračanja nebi bilo, če nebi bil popolnoma drug človek kadar je trezen. Takrat je prijazen, nežen, priden, ogromno opravil naredi doma, je razumevajoč, skratka idealen moški. Moški v katerega sem se zaljubila, katerega ljubim. Ni mi vseeno zanj, ne želim ga zapustiti, želim s biti z njim, TREZNIM.
Pika na i da tole pišem, pa je včerajšni dogodek. Popoldan sem odšla na obisk k prijateljici, vmes sva si izmenjala par SMSov, vse v prijaznem tonu, potem pa kar naenkrat ni bilo odgovora ne na sms-e ne na klice. Ok. Vrjetno spi. Pridem domov, njega nikjer, psa nikjer. Valda sem ga šla iskat, ura je bila 10 zvečer. Najdem ga ležati cca kilometer od doma, v zasneženem jarku nekega tovarniškega parkirišča. Spet sem bila vse, samo človek ne. Kličem njegovo mati, pride po njega, ga po pol ure neuspešnih poizkusov spraviva v avto. Na pol poti do doma mi rata slabo, prosim, da naj ustavi. On gre za mano iz avta, čez zelo prometno cesto, pade na tla sredi ceste, ne more stat. Ponoviva, spet v avto. Stopnice v stolpnico mu predstavljajo problem, v liftu ostaja priseben zaradi mojega trepljanja po licih. Čevljev ni sposoben sezut, prevrača se. Ga sezujeva in slečeva ter odpeljeva spat na kavč. Jaz se vrnem nazaj v najino stanovanje.
Danes pa klic, da preverja če se še zgovarjava, da zakaj zganjam tako paniko in skličem celo družino na kup, da bi že prišel domu. Hm, ja, v četrto nadstropje? Najbolj me boli, da je spet lagal da ni pil, da laže vsakič ko pije. Skratka jaz sem tista, ki pretiravam. Grdo je tudi, da ogroža psa. ČE mu je vseeno za sebe, naj pusti vsaj bogega kuža pri miru, doma, pa gre sam na svoje pivske pohode.
Torej, vprašanje je, kaj sedaj? Kam naj grem? Na mesec zaslužim cca 500 €, najema si potemtakem ne morem privošćiti, skupaj s psom je tudi težko dobiti stanovanje, sploh pa sobo. Domov ne morem, ker nimam kam. Moja soba je postala shramba, pa tudi drugače si življenja na 3×3 metrih ne znam predstavljati. V domači hiši je nagnetenih preveč generacij, ni miru, ni zasebnosti, vlada sistem, ki mu diktira stara mama (vstati ob 6ih, spati ob 10ih). Ubistvu bi šla iz dežja pod kap.
Bivanje skupaj z njim me pa tudi ubija. Ne zmorem več, vsako popoldansko izmeno razmišljati o tem, kaj me bo pričakalo ko pridem domov. Sita sem stalnega strahu…
Ja,.
Klasika, popolna klasika. Še najbolj tvoji izgovori….nimam denarja, nimam kam iti….ja ženska božja,
potem je pa najbolje, da pridelata še nekaj otrok in živita srečno (in pijano) do konca svojih dni.
Kaj pa si hotela slišat? Da bo nehal? Da se bo spremenil?
Kako, če še nikoli ni bil pijan in on sploh ne pije?
Spremenil se bo samo na slabše in ti to veš.
Samo stran, če na dva kvadrata, pa na dva kvadrata….izgovorov nimaš.
Še danes si začni urejati.
uboga “Hokejska palica”!!!
Popolnoma te razumem in si želim, da bi ti lahko pomagala. Sama sem v isti zagati in tudi ne vem ne kako naprej…
Vem kako se počutiš, vsak dan te je strah, ne veš kako daleč bo to šlo naprej… Bojim se, da se bodo zadeve še bolj stopnjevale in da bo postal še nasilen do tebe…
Nikakor pa si ne očitaj, da si ti kaj kriva, saj nisi ti tista, ki mu zaliva dol. Vem, da okolica pogosto obsoja partnerja, vendar vedi, da je vsak posameznik odgovoren za svoja dejanja..
Želim ti, da bo čimprej spoznal in priznal, da potrebuje pomoč in da jo bo tudi poiskal. Le tako ostaja upanje, da bo nekoč spet tisti človek.
Zdravo,
želim si, da bi ti lahko napisala bolj spodbuden odgovor, vendar ti ga glede na tvojo situacijo ne morem.
Dejstvo je, da se noben problem ne reši sam od sebe. Dejstvo je tudi, da se ne more začeti reševati, dokler si nekdo ne prizna, da problem sploh ima.
Tretje dejstvo pa je, da je nemogoče spreminjati ljudi, če se za to ne odločijo sami. Lahko seveda veliko pripomoreš s tem, da sama sebi izkažeš dolžno spoštovanje in se takoj odstraniš iz zastrupljajočega in ne-partnerskega odnosa, v katerem si trenutno s svojim fantom.
Njemu pa toplo priporočiš vključitev v program za zdravljenje alkoholizma.
Morda se ti moje besede zdijo krute, vendar z vztrajanjem v dani situaciji daješ potuho svojemu (ne)parterju, sebi pa podaljšuješ agonijo.
Partnerstvo namreč temelji na medsebojnem spoštovanju. Temelji tudi na medsebojnem zaupanju, sodelovanju, upoštevanju in podpori. Pa seveda na sprejemanju odgovornosti in posledic svojih dejanj…
Za rešitev stanovanjskega problema se kot študentka lahko obrneš na študentske domove, pogledaš oglase za študentske sobe, itd.
Ne bo sicer takšen komfort, kot ga uživaš zdaj, vendar pa tudi ne boš živela v hiši svojih (starih) staršev, ampak v okolju, kjer lahko sama soustvarjaš pravila življenja.
Želim ti pogum in vso srečo!
Najlepša hvala za vse odgovore, realne, olepšane, vzpodbudne… res, vse.
Zadeva se ni končala samo pri tem, da sem svoj problem delila z vami… ampak sem se poglobila predvsem vase. In ugotovila, da sem definitivno premlada in imam preveč življenja pred sabo, da bi ga zapravila s takim človekom.
Pomoč sem mu ponudila večkrat, a jo je zavračal… V vseh najinih pijanih prepirih je bilo izrečenih nešteto žaljivk, ki sem jim z leti začela vrjeti. In bodo očitno še nekaj časa zapisane globoko v meni. Res je bila potrebna ena konkretna brca v rit, da sem spoznala, da ob takem človeku jaz nisem več jaz. Besede depresija v povezavi s sabo nisem poznala, vedno sem bila nasmejana, družabna, aktivna na sto in enem področju, zravn njega pa sem postala vse ostalo.
Tako, da je dejansko napočil čas za odhod. Za začetek nazaj domov, v hišo staršev, starih staršev in vseh ostalih. Toliko, da si finančno opomorem, dokončam študij, nekako ciljam na pol do enega leta.
Vem, da mi doma ne bo lahko, a mislim, da bo name osebno situacija, ki vlada doma, vplivala veliko manj negativno kot ta celoten odnos.
Še enkat, HVALA!
Ne vem zakaj vse obupavate. Tisto, k se ti je prvo na morju zamerlo sploh ne stekam. Lopovi so prisli po denarnce pa mobitele ne pa vaju ubit, da bi te bilo strah in res ni nc tazga da se ga na morju napije sem pa tja kaksen vecer. Jasno mi pa ni zakaj nisi sla z njim? Skupaj sta bla na morju konc koncev. Jaz sem tud pil v srednji soli to je bilo pa to, spil tudi vecje kolicine pa nikdar nisem kje v jarkih lezal al pa stopnicah, na maturancu pa sem se zastrupil s hrano tako kot sestra, samo da sestra ni pila in je okrevala po 2 tednih jaz pa sele po 2 mescih. 2 meseca sem lezal doma prvi mesec komaj kaj jedel in za to sem na nek nacin obtozu alkohol, ki ni bil kriv sicer, ampak vseeno. Je pa blo v srednji soli glih tako vsak dan, ce se je le dal 🙂 Od takrat bo zdaj ze 3 leta odkar nisem pil, razen sprobal kaksno novo stvar, da bi bil pa pijan kot pijan pa ze 3 leta ne.
Ce pa mislis da je on tvoj moski v treznem stanju si pa mal izbori to. To pa bos tesko dosegla ce bo trezen, al pa ce bo v komi, dobi ga lepo opitga zgovornga, mal se pa se trezna pomenta pa bo. Tud ne stekam ce se to dogaja vsak dan, ker ce se vsak dan ne potem itak ni alkoholik in se da vse rest lepo.