Pozdravljeni. Imam en problem in bi vas prosila za nasvete in vaše mnenje. Zelo mi bo v pomoč karkoli mi boste svetovali. In sicer … imam partnerja, skupaj sva 9 mesecev in si ne predstavljam, da bi morala iti narazen. Partner ima iz prejšnje zveze 3-letnega sinčka. In tu nastane moj problem. Ne morem sprejeti dejstva, da ta otrok obstaja. Otrok sicer prihaja vsak drug vikend in vsak torek in četrtek. Vse ostale dni, ko otroka ni, se imava s partnerjem najlepše. Vsaj zame. Imava svoj red in vse je tako kot bi moralo biti. Ko pa pride otrok, se jaz počutim kot da sem en privesek, tretje kolo. Mojih želja se ne upošteva in nasploh se mene ne upošteva. Kot da me ni. Oziroma kot da sem hišna pomočnica, ki pospravlja za obema. Naj omenim tudi to, da je otrok totalno nevzgojen in je z njim nemogoče živeti. Pa morem reči, da sem se zelo trudila. Obnašala sem se kot da je ta otrok moj in sem naredila vse za to, da bi se lepo obnašal, vendar zaman. In vem to, da je še otrok in se otroku nudi vse. Tega se zavedam in tega partnerju ne očitam. Očitam mu to, da me da popolnoma na stranski tir in jaz to težko sprejmem. To sem partnerju že omenila in mi je odvrnil, da ne more pomagati in da naj nimam takega občutka, ker tretje kolo pa res nisem. On ima ravno nasproten občutek, to da smo kot ena mala družinica. Otrok me je sicer lepo sprejel, vsaj tako vsi pravijo in tudi meni se tako zdi. In tudi kadar me ni doma, sprašuje po meni.
Vedno kadar se bliža vikend, ko bo otrok prišel, sem jaz grozno slabe volje in najraje bi šla in prišla nazaj v nedeljo zvečer.
Prosim, svetujte mi. Svetujte mi, kako naj sprejmem otroka in to dejstvo da otrok obstaja ter to kako naj sprejmem tako življenje. Resnično bi rada zaživela to življenje, ker si ne predstavljam, da bi morala proč od partnerja.

Spoštovana,

naj vas najprej napotim na branje teme http://med.over.net/forum5/read.php?140,8062474, h kateri ste svoje pismo prvotno tudi pripeli. Seveda pa ste v stiski, ki jo čutite, da je samo vaša, in morda bomo skupaj našli odgovor, ki bo pomagal prav vam.

Iz vašega pisma je čutiti, da nosite celo kopico negativnih občutkov, ki jih doživljate kot zelo naporne, skoraj nevzdržne. Kakor da sta izhoda samo dva: bolj ali manj na silo sprejeti dejstvo, da partnerjev otrok obstaja, ali pa oditi iz odnosa. Kakor da bi bilo na eni strani samo svetlo, »vse je tako, kot bi moralo biti«, pravite, torej tako rekoč idealno, na drugi strani pa brezupna črnina občutka, da ste odveč, da ste tretje kolo, da je otrok vaš tekmec za partnerjevo pozornost. To črno-belo doživljanje se hitro izteče v sklep: ali otrok ali jaz. Otrok iz njegovega življenja ne bo odšel, se pravi – oditi morate vi, ker ne prenesete partnerjevega polnega posvečanja pozornosti otroku, ki seveda veliko pozornosti tudi potrebuje. Pa mora res biti tako?

Morda vam bo odleglo, ko boste začeli namesto o partnerju in njegovem otroku razmišljati o sebi. Pa ne samokritično v smislu: Če bi bila jaz bolj /…/, bi bilo vse drugače. Ne. Prej ali slej pa boste morali priti do dna svoji močni potrebi po varnosti, redu, strukturi, urejenosti, skorajda popolnosti. Od kod prihaja? Kakšna je bila vaša primarna družina, v kateri ste odraščali? Koliko reda in varnosti se je v njej zahtevalo? Se spominjate morda ljubosumja, posesivnosti, na drugi strani prezrtosti, zanemarjenosti, zamenjanosti? Kako je v tej družini z odhodi: je kdo dobesedno moral oditi, da je preživel, ali pa ga morda niso pustili? Je bilo več veselja, sproščenosti in gledanja skozi prste ali več tesnobnosti, discipliniranja (samega sebe ali drugih), težnje k popolnosti?

Vsa ta vprašanja so seveda ugibanja, malo pa le nakazujejo, da je vaš problem širši in da vam ga ni treba nositi sami in tudi ne kot sramotno znamenje. Že s tem, da ste se »obnašali, kot da je ta otrok vaš«, ste si naložili čisto preveliko in tudi nesmiselno breme. Otrok ima svojo mamo in nobene potrebe ni, da bi se sploh pretvarjali, kot da je vaš. Ima morda partner občutke krivde, ker ne živi z otrokom, in od tod njegova potreba, da bi se vi trije obnašali kot »ena mala družinica«? Ne vem, koliko ne prevzemate tudi njegovih občutkov, s katerimi potem ne veste, kaj bi, zato se jezite na otrokovo »totalno nevzgojenost«. In česa vas je strah, če bi odložili vlogo hišne pomočnice in umetnega nadomestka za mamico ter si ob torkih in četrtkih vzeli prosto, pa si dovolili začutiti, kako vam je ob tem (bolje? slabše?)? Da bi vas partner zapustil? Da bi vi odkrili, da to ni to, in ga zagledali v manj rožnati luči? Ampak saj življenje nasploh ni ves čas rožnato. Vseh barv je. Živeti s temi barvami pa je umetnost, v kateri se splača mojstriti se.

Na vašem mestu bi sama sebi dovolila svobodo tistih torkovih in četrtkovih popoldnevov, morda pa tudi kakega konca tedna. Odložila bi vlogo pomočnice in delala svoje stvari, morda šla ven, si privoščila stvari, ki so zunaj partnestva (prijatelji/ce, dejavnosti, zanimanja, opravki). Ob tem bi prisluhnila svojim občutkom in jih vzela resno. Predvsem pa bi se začela pogovarjati s partnerjem o vseh teh čustvenih zagatah (ne z obtoževanjem, zgolj v jaz-sporočilih). In seveda bi šla z njim na partnersko terapijo. Ne da bi bilo z vama kaj »narobe«, toda vdiranja nepredelanih čustvenih vsebin v partnerski odnos vsak odnos prenese samo določeno mero. Potem odmre v vegetiranje ali pa se razdre.

Želim vam, da bi z delom na sebi sprejeli v svoje življenje vse tiste odtenke … laže vam bo in veliko lepše.

Pozdravljena ”zmedena_razdvojena”,
spoštujem tvojo iskrenost, da si prišla na forum. in izrazila svoja občutenja.
Da bi ti vedela koliko novih ”po naključju” ”staršev” bi bilo veselih, da od bivše ali bivšega pride otrok na obisk in preživi kvaliteten prosti čas z njim ? Še posebej ta 3 letnik, ki nima še vcepljenega prezira in sovraštva do tebe? Ogromno!

Dejstvo je, da je stvar okolja v katerem si odraščal. Pri meni je bila normala, da nisem center pozornosti in da smo nove člane sprejemali z odprtimi rokami, skupaj z vsem kar je spadalo in kar ni spadalo zraven.
Zavedam se, da ti te izkušnje nisi imela in da te doma niso učili nekoga kar tako sprejeti v družino in imet za svojega. Vidim to pri znancu, otroci imeli polno rit vsega, vsa pozornost se je vrtela okoli njih in ne bodo sprejeli nekoga novega v družino, in če bodo morali , bo še to s prezirom. Enostavno zato, ker so sebični in se počutijo ogrožene. Grabili bodo starševsko pozornost, denar, vse kar se da, dokler jih ne bo nekaj po glavi.

Na drugi strani imamo take kot ti (vsaka ti čast, da si povedala iz srca -* že to je velik napredek), ki bodo majhnega otročiča začutili kot ne-bodi ga treba in grožnja svojemu obstoju. Vzemi kot hočeš, ampak tako je brez ovinkarjenja.
Glej ta otročič je nekaj lepega. Vzemi ga kot za lastnega sina. Napisala si, da te ima rad….kar pomeni, da tudi svoji mami nagaja in tudi kakšni drugi na tvojem mestu bi nagajal. Takšen pač je – oziroma se še vzgaja. Nikar ne zapravi te odlične možnosti, da z otročičem narediš vez! Spoštuj njegovo mami, nikoli ne reči nič slabega proti njej.
Saj te ni šel mož prevarat in naredit otroka! …da ga ne bi mogla sprejet. Imel ga je, ko o tebi ni bilo še niti ne duha ne sluha.
In nekaj mi kar verjemi. Ali narediš zdaj vez z njim in ga sprejmeš kot za svojega, ali pa se ne bo obrnilo dobro zate kasneje – tudi to je iz izkušenj. Z malim otrokom je super, z odraslimi ”otroci”, če niso čustveno zreli in če nimajo pospravljenega podstrešja pa težko (no takih ni veliko!).

Veš, to ni nek najstnik ali dvajsetletnik, ki bi prezir bivšega partnerja prenašal kot sovraštvo do tebe ali s svojo nezrelostjo in upornostjo tebi drobil zakon….to je dete, malo dete, ki te ima rado.

Take zgodbe me tako žalostijo…..taka prilika!

Kaj je to?

Master_s_Puppet, gospa ni, tako kot je že terapevtka napisala, otrokova mama in to tudi ne more biti, ker otrok že svojo mamo že ima.
Mislim, da nekje razumem, o čem govori avtorica. Oče otroku (zaradi krivde) dovoli čisto vse, ne postavlja nobenih meja, avtorica ne more ob tem narediti nič, lahko samo gleda in se v sebi neznansko jezi…, niha med nemočjo, jezo, občutki krivde…
Bo res potrebno biti iskren do sebe, si vzeti čas, prečutiti vso zadevo, in morda res pogledati tega moškega takšnega kot je…

odgovarjam Quote:

kvaliteten prosti čas NI ko posedamo vsak v svoji sobi, ko pustimo otroka ždet pred televizijo ali računalnikom, ko se z njim ne pogovarjamo.
kvaliteten prosti čas JE ko si vzamemo čas, da z njim pregledujemo slikanice, se pogovarjamo o zgodbici, o značilnostih živalic, ko z njim zgradimo ”šotor” iz dežnika in ga pokrijemo z odejo ter vanj zložimo figurice, ko z njim oblikujemo figurice iz plastelina, šilimo barvice, se igramo igro spomin, zapojemo skupaj, obiščemo sosede z otrokom in ga poskušamo vključit v igro drugih otrok, podajamo žogo – oziroma ga učimo lovit žogo……. kvaliteta je v aktivnem preživetem času. Ne pozabit, da je dobro, da nam otrok ponovi kakšno pravljico je poslušal, saj si na tak način uri spomin in koncentracijo. Z otrokom tudi pospravljamo – zlagamo čevlje, pokrijemo posteljo, pospravimo igrače……in tako naprej.