Se obračam na vas, ker res ne vem kam naj se še obrnem za nasvet. Moja situacija je taka, po rojstvu otrok, je mož po mojem mnenju zelo ljubosumen na mojo mamo. Ne živimo v isti hiši, smo v svojem stanovanju, sicer nedaleč stran, v istem mestu. Zamera se vleče že od časa nazaj, ko mož ni želel živeti zraven tašče. Naj rečem, da so nama starši delno finančno pomagali, da sva šla na svoje, čeprav bi lahko živela pri meni, sicer po pravilih mojih staršev. Se popolnoma strinjam z možem, da je bilo za naju boljše, da se odseliva. Res je, da je moj odnos z mami zelo povezan oziroma je bil še bolj povezan, dokler se zaradi ljubega miru, počasi ne oddaljujem. Moža imam rada, vendar me dober odnos s starši tudi osrečuje, rada grem domov na kakšno kavo in pogovor, kar mi sicer omogoča, vendar ne pusti, da hodim tja z otroci. Je zelo posesiven, pravi da so otroci njegovi in da mama nima nobene besede pri vzgoji otrok in druženju z njimi. Da se bo on odločil, kdaj bodo šli otroci na obisk in koliko časa bodo tam. Otrokoma niti ne pusti normalnega druženja z babico. Res ne vidim problema drugje, kot v tem, da ji je takrat zelo zameril in da jo sovražil, niti potrudi se je ne spoštovati zaradi mene in boljših odnosov. Smatram, da ga moti tudi odnos z mojo mamo. Otroka sta še zelo majhna, 2,5 leta in 1 leto. Moja starša ju videvata, ko njega ni zraven, ker se drugače ne počutita sproščeno, ker je vse kar naredita narobe, ju ne primeta prav, ju ne smeta dvigniti v naročje (želja, da hodita takrat ko ga ni, je tudi njegova). Zdaj si je premislil, in rekel naj hodita samo takrat, ko je doma, da bo videl, kaj z njima počneta??… Mislim halllo, res ne vem kaj razmišlja, pa kolikokrat na teden sta opravičena, da ju vidita. To se mi ne zdi več zdravo!! V nos mu gre, če jima prineseta kakšno novo stvar. Skupaj se družimo le ob praznikih, rojstnih dnevih…. Če bi vedela, da me čaka tak odnos med nama (vedno prepiri zaradi moje mame) in da v to vleče še najine otroke, da jima ne da možnosti zdravega odnosa z babico, se verjetno ne bi odločila za življenje z njim. Sem človek, ki ima rad družino, tako svojo primarno, kot to. Vendar sem pink ponk žogica in ne morem več tako nadaljevati najine zveze, ker nimam več moči, da vedno poskušam zakriti resnico in branim svoje starše (jima lažem o tem, kaj je mož rekel za to in uno, kaj počne…itd..), da ne bi prišlo do še večje zamere. Med tem, ko je mnenja, da njegova mama pa ni taka in da je boljša od mojih staršev in da se moja preveč vmešava, njegova pa je normalna. Jaz pač takega občutka nimam. Drugače, da naj izberem moža in družino, se popolnoma strinjam, samo za kakšno ceno mojega življenja? Vem, da bom z njim do konca, ampak ne bom srečna, če se bo tako nadaljevalo. Kakšne so vaše izkušnje?

Tvoj mož ima strah pred tem, da bi tvoji starši še vedno želeli uveljavljati svoja pravila in pričakovali, da živite po njihovim pravilih, pa čeprav ne živite pri njih.
Tvoj dober odnos s starši pa še potencira njegov strah, saj se boji, da bodo svoja pravila in navade uveljavljali preko tebe.
Mogoče moža ne bi bilo tako strah, če bi vedel, da si na njegovi strani in ti bo družina na prvem mestu.
Kaj pa bi se naj možu zamerilo glede staršev ?

Kakšno ceno pa bi to zate predstavljalo, če bi izbrala moža in družino ?

Ravno s tem svojim odnosom si ti še bolj povezana s svojimi starši/mamo, ker z njim pač ne moreš vzpostavit pravega čustvenega odnosa. Res ni dobro, da se starši kogarkoli, vtikajo v novo nastalo družino oz, da se jim daje preveliko veljavo, a v tvojem primeru se mi zdi, da gre za posesivno osebo, ki tebi v “imenu ljubezni” oža krog socialnih stikov zaradi strahu, da bi ga zapustila oz karkoli, da ne bi bila njegova, da ne bi bila resnično z njim.
Mislim, da je mož posesiven, kar v končni fazi pripelje do tega, da svojo žrtev osami od okolice v imenu ljubezni, zaradi lastnega kompleksa manjvrednosti. Take osebe postanejo tudi drugače agresivne (tudi fizično), če se zadeve ne odvijajo po njihovih načrtih.
Zadeva ni tako nedolžna kot izgleda na prvi pogled zato bi bilo prav, da si poiščeta kako strokovno pomoč – oba! Ker tudi ti jo rabiš glede na to, da si si (nevede?) izbrala takega partnerja za očeta svojih otrok…. :/

tvoj mođ je kreten !
to je vse….

Ni nujno lahko se zgolj tako obnaša, ko mu ona prigovarja “Mami je rekla to, mami je rekla ono…. “
Tako se začne, čist nedolžno, mišljeno nič slabega in on prav tako začne vleč na svojo stran in potem se zadeva stopnjuje, ko drug v drugem ne najdeta več ničesar dobrega….. 🙁

Tvoj mož ima strah pred tem, da bi tvoji starši še vedno želeli uveljavljati svoja pravila in pričakovali, da živite po njihovim pravilih, pa čeprav ne živite pri njih.
Tvoj dober odnos s starši pa še potencira njegov strah, saj se boji, da bodo svoja pravila in navade uveljavljali preko tebe.
Mogoče moža ne bi bilo tako strah, če bi vedel, da si na njegovi strani in ti bo družina na prvem mestu.
Kaj pa bi se naj možu zamerilo glede staršev ?

Kakšno ceno pa bi to zate predstavljalo, če bi izbrala moža in družino ?[/quote]

Se mi zdi, da je nekaj tega, kar ste napisali tudi res. Se zelo trudim, da bi možu ugajala in ga dajala na prvo mesto. Ampak ne vem kako naj mu dopovem, naj mi zaupa, da ne delam tako kot starši hočejo in delam vedno v njegov prid. Pa nekaj časa zdrži zveza tako kot je, potem me zopet razočara, kljub temu, da se trudim in dokazujem (se umikam, ko me kličejo starši, ne pripovedujem, kaj se z njimi dogaja, kaj so rekli itd…, popolnoma izoliram in ne govorim o mojem odnosu z njimi). Takoj, ko se pa kaj zgodi, prideta na obisk, prineseta kakšno stvar je kreg. Včasih je narobe že to, da gremo sami s starši na sprehod, brez njega. Njegova izjava pa je bila, da bo na sprehod on hodu in ne moji starši. Res ne vem od kje mu ta strah.

Menim, da se je njemu zamerilo to, da najprej starši niso pustili, da bi si dom ustvarila pri nas in uredila tako, kot bi želela midva. Prisoten je občutek, da nama nikoli niso dali pravega blagoslova, češ da itak nisva zadovoljna s tem kar oni ponujajo. S tem je verjetno dobil tudi občutek manjvrednosti. Čeprav, mu moram vedno dokazovati nasprotno.

Če bi izbrala moža in družino, potem mi ostane samo mož in družina, brez odnosa z mojimi starši, ki mi veliko pomeni, kljub temu, da ni bilo vedno vse tako, kot sem si želela, ju pa vseeno spoštujem.Že tako dovolj trpim, ker nisem več taka do svojih staršev, celo včasih nesramna zaradi prisiljenega “novega” odnosa.

Predlagala sem tudi zakonskega svetovalca, pa mi je rekel naj se zmenim sama s svojo mamo:), češ da ona pa že ve, da je za vse kriva ona. Jaz pa mislim, da je tako napeto zaradi njega.

Te izjave staršev nakazujejo, da se v ozadju skriva nek interes, da bi vplivali na vaše življenje. Trditev, da nista zadovoljna s tem, kar oni ponujajo, je način vcepljanja občutka krivde, ker se niste podredili njihovim pogojem.
Zato ne verjamem, da bi se možu zamerilo to, da si niste mogli urediti bivanja pri starših, ampak to, da je začutil ali v njihovih dejanjih prepoznal interese po vmešavanju.
Tvoji starši imajo neke značilnosti ali pa navade, katerih mož ne mara. Te navade pa se najbolj izrazijo ob stiku z otroci. Zato mož ne želi, da se stari starši ukvarjajo z otroci in na njih vplivajo.
To seveda ni osamljen primer in je pogosto vir spora in sovraštva. Veliko tašč se preveč vtikuje v vzgojo otrok in ne upošteva volje otrokovih staršev, ampak počne nekaj, kar se njim sicer zdi normalno. Staršem, ki pa na svet gledajo iz svoje perspektive, pa zastarelo ali nenormalno in zato ne želijo, da otrok prevzame neke zastarele vzorce obnašanja.

Očitno so tudi tebi vcepili občutek krivde, ker meniš, da moraš zadovoljevati njihove želje, pa čeprav ob tem zapostavljaš svojo družino.

Imam podobno izkušnje in sem se odločil za družino. Otroke bom vzgajal tako, kot bom sam želel, ne pa tako, kot bi želeli stari starši.
Ne bi bilo problema, če bi stari starši sodelovali z nami. Da pa počnejo nekaj, česar sam ne želim, pa je to zame ignoranca in izraz nespoštovanja do mene, kar potem otrok prevzame in svojega starša doživlja kot nekoga, ki ni nič vreden.

Čeprav me niste prosili za odgovor se bom vmešal, ker je tema zelo zanimiva.

Veliko ljudi rojenih po drugi svetovni vojni je izkusilo pomanjkanje. Čeprav imamo veliko krizo ta trenutek, si še vedno ne moremo v resnici predstavljati kako je bilo recimo 50 ali 60 let nazaj. Toda, ne glede na pomanjkanje, je bilo prisotno tudi upanje in velika gospodarska rast. Ljudje sedaj stari 50, 60, 70 let so lahko svojim otrokom nudili, kar sami niso imeli. Nudili so jim celo več, kot bi bilo dobro. Pravzaprav so pogosto vse kar so naredili, naredili zaradi tega, da bodo njihovi otroci imeli boljše življenje.

Toliko kot je ustvarila generacija sedaj 50, 60, 70 let starih ljudi še dolgo ne bo ustvarila nobena druga generacija. Seveda bile so napake, ampak bile so tudi dobre stvari.

Spoštovanje do starejših v vseh izvirnih kulturah predstavlja pomemben element človekove integritete. Glede tega smo v moderni družni naredili velike korake nazaj – aroganca je postala del naših osebnosti.

Dedki in babice imajo svoje muhe, absolutno, ampak če so lahko dobro vzgojili nas, lahko tudi pomagajo vzgajati naše otroke. Ne prelagati svoje neuspehe pri vzgoji na stare starše. Še nobenemu vnuku ni škodilo razvajanje s strani dedkov in babic.

Spoštujete svoje starše in videli boste, da bodo potem tudi vaši starši slišali kaj imate za povedati. In ne spreminjajte jih, so takšni kot so … Svoje otroke vzgajajte kot želite, ampak pokažite jih tudi vrednote svojih staršev – od tam namreč izhaja vaša genetska vez.

Otroci se počutijo izredno slabo, če starši ne odobravajo starih staršev. Če želite dobro integrirane otroke, delajte na tem, da vas lastnosti vaših staršev in lastnosti staršev partnerja ne bodo več motile. Te lastnosti ste namreč podedovali tudi vi.

Se zahvaljujem za odgovore, vendar moram rečt, da sem še bolj zbegana, kot prej. Vem, da moram potegniti z možem in da bova navsezadnje midva skupaj živela, vendar vseeno ne morem kar tako “zapustiti” svoje primarne družine. Se strinjam tako z vami g. Robi, kot z vami g. Boštjan, ne vem pa kakšne so realne možnosti, da obe strani uskladim, tako, da bomo vsi zadovoljni in srečni. Si lahko predstavljate, kakšno je moje razmišljanje v glavi 😉 enkrat se odločim za moža, potem pa zopet malo za starše, ko je med nama odnos preveč napet in smo zopet na začetku. V meni pa polno nemira, jeza na moža, jeza na starše in na koncu nimaš nikogar, na katerega se lahko 100F% obrneš, ker možu ne moreš pojamrati zaradi staršev, staršem pa ne zaradi moža (česar se tudi ne poslužujem).

Ravno to, kar ste sedaj napisali sem namignil v prispevku, in ravno to je vaša osebna težava (in ne mož in ne starši). Preveč potrebujete nekoga na katerega se lahko naslonite. Mož se zdi na prvi pogled dovolj trden, ampak glede na vaše pisanje, ni, pa tudi če bi bil, ne more on podpirati še vas – to ni njegova naloga. Ker sami nimate dovolj integritete, je velika verjetnost, da je tudi vaš mož nima, zato vas želi pretirano kontrolirati. Posledično vi še bolj bežite k staršem in v njih iščete oporo.

V vsem tem konfliktu se počutite osamljeni, saj podzavestno veste, da vam starši ne morejo dati tega, kar si morate ustvariti sami.

Začnite intenzivno delati na sebi, svoji samopodobi, integriteti in odločnosti. In naj to dela tudi vaš mož. Počasi bosta prišla do točke, ko bosta lahko samozavestno sobivala in bosta ustvarila močno skupnost. Garantiram vam, da od tu naprej problem s starši ne bo več problem.

Ne se prepustit misliti da ste kriva cene ustrezete starsem, ker ocitno da morate izbirati med njimi in partnerjem v smislu dobrih odnosov pomeni le da vas ne odobravajo in ne spostujejo ne vas ne njega ne vase celotne druzine!

Ne se prepustit misliti da ste kriva cene ustrezete starsem, ker ocitno da morate izbirati med njimi in partnerjem v smislu dobrih odnosov pomeni le da vas ne odobravajo in ne spostujejo ne vas ne njega ne vase celotne druzine! torej, zakaj bi vi njih v smislu da se jim se klanjate in iscete pri njih neko potrditev? seveda pa oni delajo vse v dobri veri da delajo prav.

Seveda si. 🙂
Saj sem bil v podobni situaciji, kot si zdaj sama.
Zato pišem iz svojih izkušenj in o tem, kako sem sam doživljal situacijo.

Razumem stare starše, da imajo svoje interese in se želijo ukvarjati z vnuki na svoj značilen način, kakor pač znajo. In če bi bili interesi podobni, potem sploh ne bi bilo problema.
Ker pa interesi v tem primeru niso podobni, pride do konflikta, sama pa si zbegana, ker bi rada zadostila tako mami, kot možu.
Se pa ob tem vprašam, zakaj pa bi se še vedno moral prilagajati svojim staršem ? Saj pa nisem več otrok, da bi jih moral upoštevati, se jim prilagajati in delati tako, kot oni hočejo ter ob tem zapostavljati partnerko in svoj odnos.
Sem odrasel človek in želim živeti tako in vzgajati otroke tako, kot se bova dogovorila s partnerko. In ta misel je bila odločilna za mojo odločitev.
In če bi stari starši bili toliko uvidevni ter manj sebični, bi to sprejeli, da sem odrasel in spoštovali mene in mojo partnerko.
In če bi, potem sploh ne bi bilo problema in ne dileme ali zbeganosti.

Naslov teme je, “mož ne mara moje mame”…Kaj pa obratno ?
A mama mara moža ? Ga spoštuje ali pa ji to ni pomembno, ker je mama dobila vnuke in s tem dobila kar je želela ?
Če pa se z možem razumeta ali pa ne, pa ji ni pomembno….

Ja, to tako ne gre. Ker bo situacija prej ali slej postala nevzdržna.
Pridejo trenutki, ko bi radi imeli eno in drugo stvar, pa to ni možno in se je treba odločiti.
In če želimo kaj pridobiti, se je treba nečemu odpovedati.
Ker sem sam želel pridobiti samostojnost, miren in zadovoljen odnos, sem se moral odpovedati temu, da bom še naprej ugajal svojim staršem in v njihovih očeh bil priden otrok.

Njena mama že ve saj je vendar njena mama…. 😉 🙂
Hec!

Robi… zanimiva vprašanja (še bolj bodo zanimivi odgovori, četudi jih ne bi tu brali 😉

Avtorica izhaja iz sebe, iz svoje družine s katero ima nek odnos in v ta odnos je vstopil on, njen mož.
Mislim, da bi bila napaka, da en odnos kar zamenja z drugim, ker ima le ta več prednosti, kompetenc kot pa drugi, bolj se mi zdi pomembno, da bo znala sama postavit meje (enim in drugim) brez sprenevedanja, prikrivanja in laži, ker če ne bo, bo zgolj lutka v rokah drugih in v končnem ne bo imela nič od lastnega življenja in ne bodo imeli nič od nje tisti, ki jo tu najbolj potrebujejo. To so njeni/njuni otroci.

Avtorici in vsem, ki se spopadajo s tovrstno problematiko bi predlagal, da si preberejo knjigo: “Ne boj se ljubiti”; Marjan Košiček. V njej je obširno in podrobno opisana tovrstna problematika odnosov v ožji in širši družini.

Jaz pa kar lepo mislim, da gre za eno vrsto posesivnosti …kjer je nasilno ločevanje od primarne
družine in prijateljev prva stvar. Ker je značilno, da vsi “njegovi” (starši, znanci, prijatelji, sodelavci)
vsi “njeni” so pa vse najhujše.
Predlagam, da avtorica opazuje v to smer.
Če ne gre za prepogoste obiske in vtikanje v vzgojo, potem je edino naravno da vsak odloča o svojih
starših. Vtikanje v starše partnerja je dopustno samo, ko gre res za skrajnosti. Tukaj jaz skrajnosti ne vidim.
Seveda ob pogoju, da ne gre za pretirano navezanost avtorice na mamo, kar je pa težko oceniti.
Bom povedala, kaj je zame normalno – slišiva se z mamo po telefonu vsaj enkrat na teden, vidiva pa
približno enkrat na mesec.
Če gre pa za visenje “na kavi” vsak dan in reševanje problemov najprej z mamo namesto z možem, je
pa druga slika….

Običajno v takšnih debatah izpostavim tisto, kar se mi zdi, da narobe dela tisti, ki na forumu sodeluje, in tudi tokrat bo tako. Nima smisla, da tu razpredamo, kje mož dela napake, ker itak tega ne bo bral. In iz njenega opisa je precej težko razbrat, a je on posesiven, a je preveč ljubosumen, a ima vedno bolj popularno MOM,… Vsaka medalja ima dve plati.

Sicer se strinjam, da mora vsak partner svoje starše poštimat, ampak ona tu svojih ne. So hoteli, da živita pri njih v mansardi, po njihovih pravilih, je moral mož reči ne. Ona sicer priznava, da je imel prav, ampak takrat je on moral z roko po mizi udarit.

In to, da babica nima besede pri vzgoji, na nek način drži. Mogoče ne popolnoma, vsekakor ima pa oče več besede kot babica. Jaz pa tu razberem, da se avtorica trudi balansirat tako, kot da imajo stari staši in oče enako vlogo v družini, čeprav to sploh ni res. To pomeni, da ona mej ne postavlja ustrezno.

Bi me pa sicer zanimal tudi odgovor na tisto že zastavljeno vprašanje – a starši moža marajo? Ker se ves čas piše samo o tem, kako mož ne mara staršev.

Stari in mladi niso za skupaj…

Dajte, ljudje, začnite živeti samostojno. Pustite mansarde svojih staršev in prihajajte k njim le na prijetne vikend obiske. Nekateri od dedkov in babic še niso upokojeni, so vitalni in ne bodo tako kmalu potrebovali oskrbe v takem smislu, kot si mislite danes. Morda bodo vmesni čas porabili za vse tisto, kar si niso privoščili, ker so postavljali zidovje, saj hiše niso zrasle brez njihovih odrekanj.

Ustvarite si svoje domove, tako bo vloženo imelo drugo vrednost. Zapuščina vaših staršev pa bo na voljo vašim otrokom takrat, ko se bodo osamosvajali.

Njena mama že ve saj je vendar njena mama…. 😉 🙂
Hec!

Robi… zanimiva vprašanja (še bolj bodo zanimivi odgovori, četudi jih ne bi tu brali 😉

Avtorica izhaja iz sebe, iz svoje družine s katero ima nek odnos in v ta odnos je vstopil on, njen mož.
Mislim, da bi bila napaka, da en odnos kar zamenja z drugim, ker ima le ta več prednosti, kompetenc kot pa drugi, bolj se mi zdi pomembno, da bo znala sama postavit meje (enim in drugim) brez sprenevedanja, prikrivanja in laži, ker če ne bo, bo zgolj lutka v rokah drugih in v končnem ne bo imela nič od lastnega življenja in ne bodo imeli nič od nje tisti, ki jo tu najbolj potrebujejo. To so njeni/njuni otroci.

Avtorici in vsem, ki se spopadajo s tovrstno problematiko bi predlagal, da si preberejo knjigo: “Ne boj se ljubiti”; Marjan Košiček. V njej je obširno in podrobno opisana tovrstna problematika odnosov v ožji in širši družini.[/quote]

Hja sem le utegnila priti do računalnika in vidim, da ste se kar razpisali. Ja odgovor je, da moja mama svojega zeta tudi ne mara preveč, občutek ga ne mara, mislim da ravno zaradi tega, ker se ji ne pusti in noče ničesar od nje. Sicer je zame zelo dober mož, pomaga pospravljat, mi da na voljo dovolj prostega časa in prevzame skrb za otroka. S te strani mislim, da ga spoštuje, drugače pa mu ni naklonjena, tako, da z njene strani nimam nobene podpore za moža. Mož ima pač svoja “čudna” pravila, ki včasih zelo zmotijo in spravijo ob živce tudi mene (predvsem to, kaj z otroki, kdo z otroki in kako z otroki). Mislim, da je mama res najbolj zadovoljna, da je dobila vnuke, tudi obiskuje me samo v času, ko sta na voljo za igranje. Pride res zaradi njiju in ne zaradi mene. Po drugi strani pa je tudi mama zame zelo dobra.

Pač tako je situacija je taka kot je, težko bo pa rešljiva. Najbolje bi se trenutno počutila, da bi bi me vsi pustili pri miru, brez staršev in brez moža, da si sama ustvarim življenje, ker takega pritiska kmalu ne bom več prenesla oz. od življenja ne bom imela nič. Ne vem, mogoče pa je tudi mož s svojimi dejanji preveč posesiven glede vzgoje otrok, ali pa čisto normalen?. Torej po njegovem bi bilo itak najbolje, da kot družina ne gremo k starim staršem, niti sama z otrokoma. Na žalost pa pri nas živi tudi moj brat z družino in skupaj ne obiskujemo niti njega, češ, saj bo itak prišla pogledat. Lahko je biti objektivni ocenjevalec, živeti tako življenje, pa je malo težje. Ne vem takega odnosa drugje še nisem videla, da bi vsaj vedela, kaj me čaka, kako naj se obrnem, pa ga ne poznam človeka;)

On_ Hvala za nasvet o knjigi, si jo bom prebrala.

Stari in mladi niso za skupaj…

Dajte, ljudje, začnite živeti samostojno. Pustite mansarde svojih staršev in prihajajte k njim le na prijetne vikend obiske. Nekateri od dedkov in babic še niso upokojeni, so vitalni in ne bodo tako kmalu potrebovali oskrbe v takem smislu, kot si mislite danes. Morda bodo vmesni čas porabili za vse tisto, kar si niso privoščili, ker so postavljali zidovje, saj hiše niso zrasle brez njihovih odrekanj.

Ustvarite si svoje domove, tako bo vloženo imelo drugo vrednost. Zapuščina vaših staršev pa bo na voljo vašim otrokom takrat, ko se bodo osamosvajali.[/quote]

Prosim, da si vse preberete preden komentirate. Dejstvo je, da živimo sami na svojem, brez starih staršev, ki so nam ponudili (sami od sebe), možnost bivanja pri njih z zelo veliko prostora.

Mož ne čuti da ti je potreben, da si v odnosu z njim, da ti je on na prvem mestu. On še nima občutka, da si njegova, misli, da mora vedno tekmovati s tvojimi starši.

Zaupaj se mu, vse probleme, še posebej tiste vsakdanje, banalne poizkusi najprej rešeti z njim.
Daj mu vedeti, predvsem pokaži mu, da ti nekaj pomeni, da ti je potreben, da ti je sedaj on na prvem mestu.

Ko bo on to začutil problema s tvojimi starši ne bo več