Pozdravljeni! Potrebovala bi nasvet, vzpodbudo, karkoli.. S partnerjem sva skupaj 2 leti in pol. Zelo hitro sva postala par in sedaj spoznavam, da me ta zveza vec ne osrecuje. Problem je, da se z njim ne morem pogovarjat, kadar nastane tezava. Tudi o svojih tezavah molci, namesto da bi se mi zaupal. Vedno sem imela obcutek, da samo jaz vlagam vso energijo v zvezo in se razdajam za nekoga, ki pa ne daje nazaj to kar prejema. Ce pa ze, pa se mi zdi, da je vse “posiljeno”. V zadnjih sestih mesecih sva se dvakrat grdo sprla, bila sva tik pred razhodom, padale so grde besede in obtozevanja. Za prepir sta vedno potrebna dva, zato ne zanikam da kdaj pa kdaj tudi sama nisem bila kriva. Kadar hocem resit tezavo, rece da mu tezim in da se mu ne da s tem ukvarjat, ker ima svojih tezav dovolj, da lahko grem ce mi kaj ne pase. A to rece partner svoji punci, ce jo ima resnicno rad? Kompromisov ne sprejema.. Problem je tudi, da pri svojih 29 letih se vedno zivi pri starsih. Jaz imam svoje stanovanje (dopolnila bom 26let). Pravi da si pri meni nima kaj zaceti, doma pa ima mnogo stvari za pocet.. Tudi skupnih interesov nimava. Kadar imava skupni prosti cas, ga zelo tezko prepricam, da greva kam. Skoz bi sel ven v druzbi. Ker je deloholik se vedno ugovarja na delo,da je utrujen in se mu ne da nikamor it. Ce prav pomislim niti ne poznava drug drugega. Vse kar sem o njem izvedela sem morala sama izvlect od njega. Ce povem po resnici se mi ne da vec te pink-ponk igre igrat. Hudo je, ker ga imam kjlub vsej njegovi ravnodusnoti rada. Ce greva narazen mi bo pobral vse stvari, ki jih je vlozil v moje stanovanje (kavc, tv, kamin, avto..), kar niti ne boli tako, kot pa to da se ne zaveda tega, da se v zvezi pricakuje, da kar dobis, dajes tudi nazaj (emocionalno), materialne stvari mi pomenijo do mere, ki jo potrebujes za normalno prezivetje. Ce mu predlagam razhod, se bo v trenutnku strinjal oz bo njegov odgovor: kakor zelis.. Zelim si, da rece, da noce na greva narazen, da mu ni vseeno, da bi rad da nama uspe, nepa tako enostavno me spusti iz rok. Vem pa, da mu ni vseeno, je pac taki jebiveter. Vem da sem sama kriva, da je tako, ker ne morem vstran od njega. Ker me veze ljubezen do njega, bojim se posledicne samote in vse kar prinese to zraven.
Svojega oceta sem izgubila pri svojih 11.letih in vedno me je bilo strah samote, ostati sama. Potrebujem moskega ob sebi, zato se tako tezko locim od nekoga, ki ga imam rada. Zaradi izgube oceta sem ze od nekdaj nekoliko posesivna in zelim partnerja imeti ves cas ob sebi, v kolikor mi ne daje obcutka, da nisem sama, tudi ko je on zdoma.

V glavnem, ne vem cemu vztrajati, a vseeno mu pa naj pustim, da me tako zlahka da iz rok? ne razumem tega

Spoštovana ga. Leja88!

Iz vašega pisma je razbrati, da ste v stiski, ker čutite, kot da je vajina skupna barka »nasedla« – kot da sta pristala na »čereh«. Oz. se sprašujete, ali sta še sploh na isti barki. Jeza, prizadetost, razočaranje, žalost, strah pred osamljenostjo …. In točno to je tisto, kar se običajno zgodi na neki točki, ko po zaljubljenosti snamemo »rožnata očala«, praktično vsem parom. Na tej točki marsikdo obupa kar takoj. Vendar je to tudi točka preloma – kjer lahko stvari, v kolikor sva oba pripravljena »zgrabiti«, izboljšajo in gre odnos v zavestno rast. Lahko pa tudi ne, v kolikor eden (ali oba) nista pripravljena na »garanje«, ki nas običajno vsaj za nekaj časa čaka, ko se učiva (in to zgleda včasih precej umetno), kako nama je lahko skupaj lepo.

Tudi sami čutite, da sta se znašla s partnerjem na življenjski točki, ko se bosta morala odločiti, kako naprej oz. kakšen odnos si v resnici sploh želita, kaj vaju resnično osrečuje, po čem hrepenita ter kaj drug drugemu resnici globoko v srcu pomenita. To so vprašanja, ki si jih bo moral odgovoriti vsak sam, nato pa odgovore iskreno podeliti z drugim. Verjamem, da se teh vprašanj/pogovorov, kar malo bojite, ker imate občutek, da vašemu partnerju vi oz. odnos ne pomenite dovolj, da bi se bil pripravljen premakniti iz svoje »osebne cone udobja« v »cono vzajemnega grajenja dolgoročno osrečujočega odnosa«. Vendar so to vprašanja, ki pomenijo »nalivanje čistega vina« – soočanje z resnico o vajinem odnosu.

Nekaj od tega ste že »preverili« pri partnerju, če prav razumem (ali pa ste si morda odgovorili v njegovem imenu sami?), in tisto najbolj boleče je dejstvo, da pričakujete, da se ne bo pripravljen odpovedati »svoji coni udobja« v zameno za odnos. Vi pa boste tako vrženi v osamljenost, zapuščenost, izdanost še s strani enega moškega, ki vas je tako enostavno pripravljen »spustiti iz rok«, ne da bi se boril za vas in vašo ljubezen. Tako se vam po čustveni plati prebujajo občutja iz odnosa z očetom, ki je veliko prezgodaj umrl, na pragu vaših najstniških let, ko bi ga najbolj potrebovali, da bi vas popeljal v »odrasli moški svet« in vas v njem potrdil. Ter vam dal jasno vedeti, da vam ni potrebno »beračiti«, da si zaslužite varen, ljubeč in skrben objem zrelega in odgovornega moškega. Prav gotovo ni naključje, da vas je zaljubljenost združila z vašim sedanjim partnerjem, ki je po tej plati »idealen igralec« za podoživetje te travme oz. čustev zapuščenosti ter strahu pred osamljenostjo. Zato je tudi idealen (v kolikor bo pripravljen tudi sebi dati priznanje, da si želi, zmore in je pripravljen v vajin odnos vložiti najboljši del sebe), da vam pomaga te rane zaceliti. (Več o tem, kako se najdemo in kako se »igra« odvija naprej, lahko preberete npr. tole http://med.over.net/forum5/read.php?140,4552601,4577559#msg-4577559).

In temu sledi »ukrepanje«. Če sta oba pripravljena nadaljevati odnos in ga zavestno graditi, potem verjamem, da se bosta tudi oba zavezala k določenim stvarem, ki ga gradijo: skupen čas, skupni pogovori (predvsem o svojem doživljanju, v t.i. »jaz stavkih«, torej brez obtoževanja drugega), poiskati skupne aktivnosti, skupne načine sproščanja/zabavanja – ko sta lahko vidva zgolj vidva … Tudi če bosta imela občutek, da se ne znata (več) pogovarjati ali da se le še »prepirata« in si »težita«, je to le signal, da konec koncev sta »taprava«, ker si znata stopiti na »najgloblje rane« – kar pa v sebi skriva tudi priložnost za rast in zdravljenje le-teh. V kolikor bosta začutila, da se le vrtita v začaranem krogu in sama ne najdeta izhoda, se lahko odločita tudi za partnersko terapijo, delavnice ipd. Ali pa se za začetek sama malo bolj aktivirata ob pomoči kakšne knjige (npr. Najina ljubezen, Kar čutiš, lahko zdraviš, Pet jezikov ljubezni, Poskusiva znova, Srečal sem svojo družino 2).

V kolikor pa se bo uresničil vaš najgloblji strah, bo tudi tak zaključek ena posebna (sicer grenka) priložnost za vas – da se srečate sami s sabo in očetovo izgubo, da si morda daste priložnost to predelati v varnem terapevtskem odnosu ter tako svoje življenje postavite na malo drugačne temelje. Tako boste sami sebi podarili eno veliko darilo – ne boste si dovolili še vi sami sebe spregledati in zapustiti se. Če pa boste v terapiji predelali to travmo izgube (partnerja in očeta), pa si boste s tem pripravili tudi malo trdnejše temelje za morebitno novo zvezo v prihodnosti, ki vas brez dvoma še čaka. (Tudi če bosta ostala skupaj, boste morda kdaj začutili, da bi želeli posebej si dati možnost predelati travmo zgodnje očetove smrti v terapiji – idealno ob partnerju.)

Draga Leja88, res vam/a želim, da zbereta pogum in moč, da iz vajine zveze potegneta največ – s tem da vanjo tudi oba vložita najboljši del sebe. Le tako odnos lahko raste in zacveti ter vidva v njem. Prepričana pa sem, da ne glede na to, kakšen bo razplet vajine zgodbe, boste vi začeli delati na sebi, ker ste že začeli brskati v tej smeri – tudi s tem vprašanjem.

Veliko poguma in vse dobro!