Spoštovani,

pišem vam, ker potrebujem strokovni nasvet, pa mnenje koga, ki je bil oz. je v podobni situaciji. Po 14-ih letih skupnega življenja, ki sicer ni bilo ravno rožnato (in k temu sem v veliki meri prispevala sama, priznam), sem ugotovila, da me mož vara. Jezo, razočaranje in obup so kmalu nadomestili občutki praznine in velike žalosti. Nisem ga hotela izgubiti in to sem mu povedala. Odločila sva se, da poskusiva znova. Mož pravi, da ne razmišlja o preteklosti in o tem, kar se je zgodilo, nerad govori. Jaz bi pa rada vedela vse do potankosti, čeprav s tem mučim samo sebe.

Zame je sedanja situacija zelo stresna. Preganjajo me sence, dvomi in predstava o ljubezni, kakršno sem si vedno predstavljala. Ljubezen s spoštovanjem, zaupanjem… Ali se zaupanje lahko povrne?

So dnevi, ko se imava lepo (takrat je kot na začetku najine zveze), in so trenutki, ko s svojimi vprašanji in slabo voljo vse pokvarim. In tega si ne želim. Odločila sem se, da bom to izkušnjo izkoristila za izgradnjo trdnejšega odnosa, ki bo imel vse tisto, kar je dosedanjemu primanjkovalo. Toda, ali bom zmogla? Kakšne so vaše izkušnje, je to mogoče?

Možu sem omenila posvet pri partnerskemu terapevtu, pa pravi, da lahko najin odnos rešila le sama. Zanj je vse tako preprosto…Zame pa je teža preteklosti prevelika.

Vnaprej se zahvaljujem za vse nasvete, mnenja.

on ni pripravljen na sodelovanje ,da bi popravila vajin zakon. On je to lepo pometel pod preprogo in o tem noče govoriti- narobe!!. Dokler ne razčistite o tem, do najmanjših potankosti ne boste zaživeli na novo.

Noče v posvetovalnico? seveda ne. Zato,ker nima namena nič spreminjat samo tebe malo umirit in potem po starem naprej.

Jaz sem ravno pred enim mesecem končal 7 letno zvezo. Zelo mi je težko, ker sva si “zgradila” življenje v teh sedmih letih in sem dolgo premišljeval kako bi bilo če bi ji oprostil, ampak glede na to da sem jo enkrat že dobil na laži sem sam sebe moral prepričati da moram (na žalost) končati in čimprej pozabiti… Zdaj po enem mesecu mi je še vedno težko, sploh ko se spomnim kako “lepo” je bilo včasih in dolgo bom še rabil da pozabim, ampak dojemam da je bilo to edino pravilno, sicer bi celo življenje živel v dvomu če mi spet ne laže, kam gre, me spet vara? …

Prvič ko sem jo dobil, sem ji oprostil, saj sem verjel da ni bilo nič in trdila mi je da me ljubi itd… ampak ko sem pa jo zdaj dobil drugič pa sem videl da so vse skupaj bile le laži. Verjamem da je tebi po 14 letih še težje, ampak vprašaj se če boš lahko živela z dvomi, ker bo to vedno v glavi kakorkoli se boš trudila pozabiti, nekaj te bo vedno spomnilo na to…

Če ti ne pove dejanskega razloga zakaj je varal, se sploh nimaš o čem pogovarjat, pa tudi sicer je na tebi kako boš z tem živela.

Lp, M

Če sta se skupaj odločila, da vajino skupno življenje nadaljujeta, potem oba zavrtita števce na 0. A to ne pomeni, da se o preteklosti ne smeta pogovarjat, celo nasprotno. Nov začetek zahteva veliko pogovorov. Če vajina odločitev temelji na tem, da je en totalno čustveno razsut, drugi pa vse jemlje na lahko, potem ne verjamem, da se bo izšlo.

Pomagam ti lahko s temi nasveti:

a) kljub množici čustev, s katerimi se boriš, moraš prepoznati, da mož res želi ostati s teboj in da te ima rad (razume tvojo bolečino, obžaluje, da te je prizadel, si te prizadeva razvedriti in ti na nek način nuditi občutek varnosti)

b) čustva svoje bolečine moraš izražat vsaj nekaj časa in mož mora biti pripravljen to sprejeti. Tvoja naloga je, da izražaš tako, da ne očitaš in ne kaznuješ in hkrati moraš razumeti, da on tvoje bolečine ne more odpraviti. Zavedaj se, da močna akutna bolečina sčasoma preraste v blažjo kronično, ki pa se še pojavlja kakšno leto ali dve, odvisno, koliko si sama na sebi pripravljena narediti.

c) logično je, da ti po glavi roji tisoč vprašanj, tisoč prizorov, ki jih ustvarjaš sama. Odgovore želiš od moža, nekaj ti jih lahko ponudi, na druge počakaj nekaj časa, saj nanje tudi sam ne ve odgovora, tretja vprašanja pa opusti, ker odgovorov enostavno ni.

d) če si že ven iz afekta, poskušaj svoje misli voditi z razumom. Ko se ti bo pripeljala slika varanja, si dopoveduj, da te ima rad in prikliči vse tiste moževe izraze nežnosti do tebe, to ti bo v pomoč. Poskušaj zavestno zavihati kotičke ustnic v nasmeh, hodi zravnano (tako sama sebi vlivaš samozavest), če dobiš kak moški kompliment, pomaga. Takoj ko se zaveš, da “lezeš skupaj v sebe”, se zravnaj! Navidezna brezveznost, ki pa ima močan učinek.

e) soočila se boš tudi z ljubosumjem, a to je delo izključno zate. Ko boš obnovila samopodobo, ti bo zrasla samozavest in tedaj bo strah pred izgubo ljubezni pojenjal. Sem pa tja boš čutila kakšen zbodljaj, a tudi to mine.

Možu povej, da boš še lep čas potrta in občasno čemerna. Bolj ko ti bo pokazal, da te ima rad, prej se boš pobrala.
Razmšljajta o vajinem preteklem odnosu in se pogovarjajta brez očitkov. Povsem spremeniti v nekem trenutku vaju ni mogoče, trajalo bo, to je proces. Če je namen dober, naj vztrajnosti kljub občasnim napakam ne popusti.

Pa še nekaj pomembnega. Ko začneš obnavljat nekaj zlomljenega, se ne osredotoči samo na razpoke, razmišljaj o temeljih in bodi osredotočen na cilj. Pomembna naloga je, da vidita v prihodnosti skupen cilj (morda družino, če je še nimata, neko večjo investicijo za katero se bosta morala truditi in odrekati, morda nov slog življenja skozi šport, planinarjenje…).

V tem trenutku pa si TI najpomembnejša, vzemi si čas ZASE in se ukvarjaj S SEBOJ. Ne se osredotočat predvsem na potrebe moža, prioriteta si TI, malo egoizma ti ne bo škodilo. Pomembno je, da obnoviš samozavest ali jo celo povečaš, da se imaš rada in da znova ceniš svojo ženstvenost.

Sem bila na istem kot ti, tudi jaz ga nisem in ga nočem izgubit, ampak po 5 letih ugotoviš, da mu preprosto ne moreš oprostit. Ne vem, če lahko kateri zmorejo in ostanejo skupaj, ampak tudi če ostanejo NIKOLI VEČ ni tako kot je bilo. Vsak ti bo lahko povedal svoje mnenje, kaj bosta pa vidva naredila je pa odvisno samo od tebe in njega. Pišeš, da bi nekdo rekel, ja, ostani z njim, poskusi ponovno. Ma ti povem, skozi boš mislila na to, tako kot si napisala, nekaj dni bo v redu, potem te bo spet preganjalo. Je res hudo to, tudi jaz si nisem mislila in niti v sanjah predstavljala, saj sem si mislila, da moj pa ne, on že ne. So dnevi, ko si mislim, ma kaj se tako obremenjujem s tem, ljudje imajo hujše probleme, tudi zdravstvene…, potem pa pride dan, ko ga niti videt nočem, ker se mi gabi. Počasi sva se odtujila in se malo pogovarjava, mislim, da se bova kmalu ločila.

Če ne pozabiš tudi oprostiš ne, redko kdo je sposoben oprostiti, mogoče začeti znova z drugimi igralci lažje?
Začetek je težak potem pa gre!

Pozdravljeni,

hvala vsem, ki ste se odzvali na moje besede in podali svoje mnenje. Predvsem hvala tebi, Tessa, za čas, ki si mi ga namenila, in res lepo odgovorila.

Strinjam se, da takšna bolečina rabi čas. Zdaj je res še zgodaj in je veliko trenutkov, ko sem polna dvomov, moža dobesedno bombardiram z vprašanji…in zanj je to stresno. To mi pove, sicer pa mi je jasno. Jasno pa mi je tudi to, da si zaslužim določena pojasnila, da si ne morem zatiskati oči pred tem, kar se je zgodilo. Vsak ima svoj način, da predela bolečino. Vsploh mi ženske rade analiziramo. To mora po mojem mož sprejeti. Če se s tem ni pripravljen soočiti, potem je boljše, da greva vsak svojo pot. Res imam željo in voljo nadaljevati najin zakon, a ne tako, da bom svojo bolečino prikrivala, zato, da ne bo zanj prenaporno.

In zavedam se, da “razpoka” ostane za vedno. Sčasoma bo manj vidna, a bo tam. V tem trenutku ne vem, ali bom sposobna živeti tako, da ji ne bom posvečala preveč pozornosti.

Sicer pa, če ne bom poskusila, vem, da mi bo žal. Zaradi sebe in zaradi dveh krasnih otrok.

Upam, da se bo oglasil tudi kdo, ki mu je uspelo po podobni izkušnji s partnerjem zaživeti na novo.

Še enkrat hvala, Tessa :)!!!

Lahko delim svojo izkušnjo in premlevanje ob njej: http://med.over.net/forum5/read.php?275,6082669

Jana,

ravno to sem hotela poudariti:

Vso pravico imaš biti prizadeta tesnobna in vse svoje občutke izražati. Vendar bodi pri tem tankočutna, izogibaj se obsojanju, očitanju. Ne zato, ker si on tega ne zasluži, pač pa ti ne boš dobila dovolj njegove opore, ker se bo umaknil.

Bombardiranje z vprašanji je stvar vsakega prevaranega, saj kar vrejo iz njega. Tudi pravico do odgovorov imaš. Zavedati pa se moraš, da tudi on sam nima vseh odgovorov, pa naj se ti zdi še tako nelogično. Varajoči pred prevaro načeloma ne delajo analiz, enostavno padejo vanjo, takrat jim dejanja diktirajo hormoni, hkrati pa se tega ne zavedajo. O mnogih stvareh bo mož ob tvojih vprašanjih razmišljal prvič! In šele zdaj se bo zavedal bremena in bolečine, ki ti jo naložil.

Večina moških, katerih prevare niso športna dejavnost, pa vendar se prevara zgodi, ne zmanjšuje vrednosti svoje žene, tudi ne čutijo zmanjšane ljubezni do nje, zato glej, da si sama ne boš postavila nižje vrednost kot jo imaš z vprašanji “zakaj je bila boljša/lepša od mene”, “kaj ima ona, česar jaz nimam”, “zakaj je rabil drugo, v čem mu ne ustrezam”… Primerjava med ženo in ljubico enostavno ni mogoča, še manj pa smiselna.

Svetujem ti še skoraj nemogoče: poskušaj moža prositi za oporo, da boš premagala bolečino (tedaj boš resnično spoznala, ali je pripravljen vložiti energijo v obnovo zakona) in mu tudi povedati, da ti njegova pozornost in podpora pomagata. Verjemi mi, na lep način se da doseči VSE!

Zagotavljam ti, da ni pravilo, da razpoka za vedo ostane! Trhla razpoka, ki vedno grozi, da se bo razprla, ostane pri tistih, ki sebe niso preobrazili. Pri tistih, ki pa so sebe na novo izgradili in se nadgradili v pozitivni samopodobi, so notranje samozavesti, pa ta razpoka ni večja od noben druge, ki se v vsakem zakonu dogaja. Nanjo enostavno pozabiš, ali pa jo v mislih zelo ceniš, ker je bila povod za tvoj novi Jaz. Daj si čas. Nekaj mesecev je bolečina še zelo intenzivna, potem te približno eno leto obhaja nelagodje ob vsem, kar je povezano s prevaro. V drugem letu si sposoben zavestno preusmerjati pozornost z neprijetnega na prijetno, v tretjem pa bi moral biti že rehabilitiran in bi na prevaro gledal od daleč, kot da se je dogajala nekomu tretjemu. Žal jih preveč obupa že v prvih šestih mesecih in se ločijo, nato se bolečina z isto intenzivnostjo vleče še nadaljnje pol leta ali več ali pa večno, da prebolijo še ločitev.

Vse kar pišem, so moje osebne izkušnje, ki so podkrepljene s teorijo.

Pozdravljeni,

ker doživljam enako kot JanaR in ker vem kako zelo je hudo, kakšna velika bolečina nas objema in nas ne izpusti, bi rada vam g. Tessa namenila nekaj besed….iskrena hvala za vse napisano, za lepe in vzpodbudne besede, za besede, ki tudi zbodejo a so iskrene – predvsem realne….svetovali ste eni osebi, pomagali pa mnogim! Kaj bi dala, da bi imela jaz tako osebo poleg sebe, zdaj-takoj, da ji povem vse, da se izpovem, da jokam…se izjokam in grem vsaj z malo pokončno glavo naprej, v nov dan…ker vem, da me nekdo razume in mi stoji ob strani, ker enostavno ve kako je…..kako zelo boli!!!

JanaR, vam pa želim vse dobro, veliko poguma in veliko “močnih” dni!!!

Vem…..

Tessa, citiram kar si napisala: “Večina moških, katerih prevare niso športna dejavnost, pa vendar se prevara zgodi, ne zmanjšuje vrednosti svoje žene, tudi ne čutijo zmanjšane ljubezni do nje”. Kar si napisala NI RES! Oseba, ki je nezvesta, svojega partnerja ne ljubi ter ga tudi ne spoštuje, in to ti bo povedal čisto vsak terapevt, ki mu ni interes le služiti na parih, katere želijo za vsako ceno spraviti, da lahko leta in leta služijo na njih.

In še nekaj… Prenehaj vsiljevati svoje mnenje in prepričanja ljudem, ki so že tako obupani, ki ne vedo kaj narediti. Večina, ki je na razpotju ter se soočajo s problemi jih je strah soočiti se z resnico. Edino kar bi bilo smiselno je to, da te osebe stopijo do terapevta ter se soočijo s sabo, ter ne, da poslušajo neko Tesso. V kolikor se ne zavedaš tega, bi bil že čas, da pomisliš, da je te osebe strah prevzeti odgovornost zase, da jih je strah pred novim in neznanim življenjem ter raje preložijo svoje odločitve na druge. Strah jih je, razumeš? In tvoje besede jim dajo le vedeti, da naj stopijo korak nazaj, naj se ne soočijo s svojimi strahovi ter s sabo. Si kdaj razmišljala koga je pravzaprav največkrat strah ter na podlagi tvojih besed potem ne naredijo ničesar? Predvsem se z strahovi soočajo tisti, ki imajo sami prepričanje, da niso dovolj dobri, da si od življenja ne zaslužijo več. Takšni ljudje nato prelagajo odgovornost za svoje življenje na druge in tvoje besede so za takšne osebe le še dodatno sidro, da nič ne naredijo za svojo osebno rast. Takšne osebe bodo raje vztrajale v nezdravih, patoloških razmerjih, razmerjih, kjer ni intimnega odnosa, kjer ni ljubezni. Zato, Tessa, prosim prenehaj! Če si se ti odločila (iz zate znanih, ali celo neznanih razlogov) ostati v zakonu kjer ni ljubezni, potem tega ne vsiljuj drugim. Ja, glede na vse prebrano o tebi, si upam trditi, da v tvojem zakonu ni ljubezni, temveč le navada. Če si ti ostala s svojim možem iz pragmatičnih razlogov, ne vsiljuj tega drugim, ki si želijo od razmerja več.

In še to… Tessa, si pripravljena sprejeti odgovornost za te ljudi, ki bodo ostali v razmerjih, v katerih niso srečni tudi zaradi tvojih prepričanj in modrovanja na Monu?

Tessa, citiram kar si napisala: “Večina moških, katerih prevare niso športna dejavnost, pa vendar se prevara zgodi, ne zmanjšuje vrednosti svoje žene, tudi ne čutijo zmanjšane ljubezni do nje”. Kar si napisala NI RES! Oseba, ki je nezvesta, svojega partnerja ne ljubi ter ga tudi ne spoštuje, in to ti bo povedal čisto vsak terapevt, ki mu ni interes le služiti na parih, katere želijo za vsako ceno spraviti, da lahko leta in leta služijo na njih.

In še nekaj… Prenehaj vsiljevati svoje mnenje in prepričanja ljudem, ki so že tako obupani, ki ne vedo kaj narediti. Večina, ki je na razpotju ter se soočajo s problemi jih je strah soočiti se z resnico. Edino kar bi bilo smiselno je to, da te osebe stopijo do terapevta ter se soočijo s sabo, ter ne, da poslušajo neko Tesso. V kolikor se ne zavedaš tega, bi bil že čas, da pomisliš, da je te osebe strah prevzeti odgovornost zase, da jih je strah pred novim in neznanim življenjem ter raje preložijo svoje odločitve na druge. Strah jih je, razumeš? In tvoje besede jim dajo le vedeti, da naj stopijo korak nazaj, naj se ne soočijo s svojimi strahovi ter s sabo. Si kdaj razmišljala koga je pravzaprav največkrat strah ter na podlagi tvojih besed potem ne naredijo ničesar? Predvsem se z strahovi soočajo tisti, ki imajo sami prepričanje, da niso dovolj dobri, da si od življenja ne zaslužijo več. Takšni ljudje nato prelagajo odgovornost za svoje življenje na druge in tvoje besede so za takšne osebe le še dodatno sidro, da nič ne naredijo za svojo osebno rast. Takšne osebe bodo raje vztrajale v nezdravih, patoloških razmerjih, razmerjih, kjer ni intimnega odnosa, kjer ni ljubezni. Zato, Tessa, prosim prenehaj! Če si se ti odločila (iz zate znanih, ali celo neznanih razlogov) ostati v zakonu kjer ni ljubezni, potem tega ne vsiljuj drugim. Ja, glede na vse prebrano o tebi, si upam trditi, da v tvojem zakonu ni ljubezni, temveč le navada. Če si ti ostala s svojim možem iz pragmatičnih razlogov, ne vsiljuj tega drugim, ki si želijo od razmerja več.

In še to… Tessa, si pripravljena sprejeti odgovornost za te ljudi, ki bodo ostali v razmerjih, v katerih niso srečni tudi zaradi tvojih prepričanj in modrovanja na Monu?[/quote]

Se strinjam. Tudi midva sva poskusila znova, en čas je bilo vse ok, po 1 letu pa se je spet ponovilo z isto ljubico. Ne more pustit nje in niti mene – mene zaradi otrok, kaj je pa z njo pa ne vem, verjetno ljubezen. Zdaj jaz ne morem več, to je tako skrhalo zakon in se strinjam, da če varaš nimaš rad. Sami se odločite, lahko poskusite, čas bo pokazal svoje. V mojem primeru bi bilo boljše, da bi se že takoj ločila, ker dobiš eno upanje, da bo boljše, potem pa spet šok.

Živijo, brbla 1

si predvidljiva, sem te čakala, da se oglasiš 🙂

Iz tistega kar napišem, izluščiš samo tisti del, na katerega se lahko “obesiš”. Če bi temeljito prebrala, nikogar ne spodbujam k vztrajanju zakona. Odločitev sprejme vsak posameznik in s tem tudi odgovornost! Če pa se odločilijo, da ohranijo partnerstvo, jim lahko pomagam prebroditi prvi, najtežji del.

Res je, prevarani se sooča z močnimi strahovi, en od njih je strah pred izgubo ljubezni (pojavi se prvi), drugi pa strah pred tem, kako nadaljevati življenje sami. Prvi je močnejši.
Strah pred izgubo ljubezni izvira iz tega, da je bil nekdo za njegovega partnerja boljši od njih in hkrati ne vedo v čem. Če jim partner zagotavlja, da z njimi ni nič narobe, tega ne verjamejo, pa bi morali. Ta strah je tako močan, da se prevarani običajno izničijo in se počutijo nevredni ljubezni. Če imajo partnerja, ki ob razkritju prekine razmerje, se trudi popraviti napako in je pripravljen poiskati odgovore na vse vrste vprašanj, ki vrejo iz prevaranega in hkrati s spontano pozornostjo nudi prevaranemu partnerju oporo, se ta strah s časom močno zmanjša in znova obnovijo samopodobo. Tedaj nastopi čas, da se obnova partnerstva začne na novih temeljih. Ali pa spoznajo, da so vredni več, kot to partnerstvo nudi in se razidejo. To je dodana vrednost ali osebna rast.

Če v sodelovanju s partnerjem do te rasti ne pride, ali če partner ne nudi pomoči in se ne trudi popraviti napako, potem je čas za razhod in soočenje z drugim strahom: kako naprej.

Kar sem do sedaj napisala velja za tiste zakone/partnerstva, ki so bili pred prevaro zadovoljujoči, spoštljivi, sodelujoči, pač takšni, kot naj bi partnerstvo bilo. Če pa sta bila partnerja v odnosu že do prevare nezadovoljna ali celo nesrečna, polna odrekanja, če je v zakonu prihajalo do čustvenih in fizičnih zlorab, potem pa je poudarek na prekinitvi zakona TAKOJ. Hitreje se bodo pobrali v novem kot starem psihotičnem okolju.

Slabo za prevaranega pa je to, da prekine zakon takoj, ko za prevaro izve, ko ne dobi ustreznih odgovorov od varajočega partnerja in je dejanje ločitve storjeno v afektu. Z jezo in večno zamero in strto samozavestjo odhaja v neznano, brez vsakršne pomoči in pogosto ostane zagrenjen, breme končanega partnerstva (zamero, jezo) in vsesplošno nezaupanje do drugega spola (neobnovljena samopodoba) prenaša v naslednje partnerstvo, ki prav zaradi tega postane zelo dušljivo in je samo vprašanje časa, kdaj bo koga zadušilo ali pa bo pobegnil iz njega.

Vsak pri sebi mora prepoznati, ali je v partnerstvo še vredno vlagati napor ali ne. Čas za ločitev je še vedno na voljo.

brbla1
Lej, tukaj (na MONU), vsi udeleženci več ali manj modrujemo in tudi midva nisva izjema. Prav je, da imaš o vsaki temi svoje mnenje in prepričanje (tudi jaz ga imam, pa tudi drugi monovci, ki tukaj občasno puščajo “sledi”), toda vse skupaj se da napisati veliko lepše, taktnejše, prijaznejše,… (to pogosto uspe tudi tebi, sem tudi sam opazil v tvojih “prispevkih”). Ne bom se obregnil v samo vsebino teme, le to bi te prosil: bodi tolerantna do vseh nas!
Sam spoštujem tvoje mnenje, pa tudi mnenje Tesse, pa tudi ostalih “tolerantnih” monovcev, saj vam zapisano mnenje narekujejo življenske izkušnje ali pa samo lastna pamet. Eno kot drugo pa se zelo razlikuje od osebka do osebka (“sto ljudi, sto čudi” bi nekoč zapisali), pa tudi od drugih okoliščin… Ravno zato naših življenj enostavno ne moremo ukalupiti v “univerzalno” formo in tako je tudi prav! Upam, da se strinjaš vsaj s tem! LP!

Mei,

saj veste, da voda izpira umazanijo, solze pa zmanjšajo bolečino.
Jočite! Pojdite v mir, naravo ali se ustavite kje z avtom in se tam izjočite do konca, glasno, kričite, dovolite da bolečino izkričite. Tisto jokanje za vogalom, dušenje joka v blazino ali celo zadrževanje, ne koristi dosti. Verjemite, da se bo sprostila vsa tenzija, ki jo čutite. Po takšnem joku je človek izčrpan do onemoglosti, rabi počitek/spanje, a ko se zbudi, akutne bolečine ni več, samo še občutek nelagodja in žalosti in bistveno bolj bistra glava!

Ko pišem, da si mora prevarani vzeti čas zase, imam v mislih morda vsaj en dan dopusta, ki ga nameni izključno sebi, da se izjoče. Zelo dobro čustvo v tem trenutku je jeza, jeza da energijo za nove korake v življenje in preglasi obup in bolečino, seveda, če je konstruktivna (da vas potegne iz melanholije, samousmiljenja, apatije), če je usmerjena zgolj na partnerja, zna biti destruktivna in povzroči več škode kot koristi.

Sicer pa pišite o svoji bolečini, če nimate zaupne prijateljice, tu se bomo pogovarjali z vami!

Objem

Brbla1, verjemi, da ne ostajam v razmerju zaradi mnenja drugih. Mi pa mnenja, takšna in drugačna, pomagajo gledati na zadevo širše. V kolikor bom videla, da ne gre, da sem neprestano v preteklosti, bom prekinila. Na dolgi rok tako ne bi mogla živeti.

Ljudje imamo različne življenjske zgodbe in se v isti situaciji odločamo drugače. Nekateri pač vidimo priložnost za rast tudi v ohranitvi razmerja in v tem, da le-to naredimo kvalitetnejše.

Po naravi sem oseba z močnim egom, ta odločitev zame res ni bila lahka. A morda prvič v življenju sem pripravljena dati svoj ego na stran in slediti srcu.

Vsem, ki delite svoje misli z mano, hvala.

Lp.

Draga Jana!
Tudi meni se je zgodilo pred dvema letoma- prevarana. Nepričakovano, nepojmljivo, sto vprašanj zakaj. Mož je bil pripravljen neizmerno sodelovati, narediti vse, da reši zakon. Najprej sem želela takoj oditi, njegove solze so me prepričale, da ostanem, po enem tednu me je prosil, naj se vrnem v spalnico, veliko pogovorov, pogovorov, neprespanih noči… Sedaj mineva dve leti- ni pozabljena prevara, ampak bolečina se oddaljuje.

Veliko sem prebirala forum nezvestoba, tudi sama opisala svojo bolečino in ganile so me Tessine besede. Vredno je nadaljevati. V najhujših dneh sem razmišljala celo o strokovni pomoči, mož je bil pripravljen sodelovati, pa sem vedno zadnji trenutek odpovedala dogovorjeni termin. Pri meni je trajalo skoraj leto in pol, da je bolečina manjša. Ne vem pa, če bom kdaj pozabila.

Vedno bolj verjamem, da se mi je to pravzaprav moralo zgoditi. Moj ego je bil velik…to zaznavam tudi pri tebi. Razmisli o tem.
Ne pozabi, da imaš z njim dva otroka, ne pozabi, da je življenje z možem in očetom lažje..

Se strinjam z napisanim, smo si različni, vsak drugače sprejema. Jaz ne morem storiti tega koraka – ločitve, pa čeprav vem, da me je varal in lahko me še, dolgo pa me ne bo, saj ima že 62 let. Se ne obremenjujem več s tem in mi je žal, da nisem nikoli bila tako močna, da bi to storila. Vedno sva se razumela, zakon je drugače super-se pa strinjam, da me nima dovolj rad, če ne me ne bi varal. Boljše, da sploh ne bi zvedela nikoli. Zdaj se bo usul plaz kritik…., ampak jaz NE MOREM!

brbla1…se popolnoma strinjam s teboj, razen v tem, da bi morala Tessa prevzeti odgovornost za srečo/nesrečo nekoga drugega. To je odločitev vsakega posameznika iz takšnih ali drugačnih razlogov.

Mi je pa tvoje razmišljanje o strahu in prevzemanju odgovornosti zase in svoje življenje zelo blizu. Mislim, da je treba reči nezadovoljujočim in lažnivim odnosom odločno NE in tukaj smo ženske, pa tudi nekateri moški še mnogo premalo odločni!

Wow, Tessa, bravo! Tukaj pa skoraj nimam kaj za pripomnit. Pripomnila bi le to, da v razmerjih kjer pride do nezvestobe niti prej ni bilo spoštovanja med partnerjema – vsaj s strani nezvestega partnerja ne. Glede zadovoljstva v odnosih bi lahko debatirali v nedogled, ampak mislim, da nima smisla. Moje mnenje je, da bi nam lahko bilo že vsem počasi jasno, da zadovoljstvo in sreča nista eno in isto. Zadovoljstvo pomeni zadovoljitev potreb, ki so lahko pri posamezniku, ki nima dobrega mnenja o sebi, zreducirane na minimum. In čeprav načeloma ni zadovoljen ter si želi več, ne bo naredil nič, ker mu to preprečuje njegovo prepričanje, da več od tega kar dobi ni vreden. Sreča pa je po drugi strani zadovoljitev želja. Večjo težo kot ima želja za nas, bolj bomo občutili čustvo sreče. Pa pustiva to…

Druga moja pripomba bi bila, da strah, ki si ga ti poimenovala “strah pred izgubo ljubezni” vsaj pri večini parov, ki sem jih jaz opazovala ni prisoten. Bolj je prisotna jeza, občutek izdanosti (kar prevara tudi je) ter občutek razvrednotenja. V prvi vrsti pa je prisoten predvsem strah, da bodo ostali sami, da ne bodo zmogli živeti ter preživeti sami. V tem primeru pa ne moremo govoriti o ljubezni, ampak prej o odvisnosti od odnosov. Ravno zaradi tega sem napisala, da je veliko bolj smiselno, da ljudje poiščejo strokovno pomoč, se soočijo s seboj in s svojimi prepričanji ter sprejetimi vzorci. Samo s samospoznanjem pa bodo tudi sposobni graditi zdravo partnerstvo. Žal ne morem reči, da je teh veliko – vsaj v mojem okolju ne. Pravzaprav si upam trditi, da je vsaj 80% vseh razmerij slabih, da v njih ljudje niso srečni, ter da v njih vstrajajo le zaradi pragmatičnih razlogov in lastne patologije. Pa se ne bom spuščala v to, ker nima smisla.

Tessa, všeč mi je, da si priznala, da je določena razmerja bolje prekiniti, in ravno to je tisto kar sem želela od tebe slišati, ker vem, da to veš, ampak enostavno velikokrat nočeš priznati. 🙂

Vsekakor se strinjam s tabo, da se morata oba parterja za ohranitev razmerja odločiti. Ta odločitev pa naj bi temeljila na zdravih in pravih temeljih, brez zunanjih in notranjih prisil. In ravno zato, da se ljudje lahko odločijo brez prisil, je potrebno graditi sebe, se spoznati, se sprejeti, vzljubiti, ter delovati v skladu s seboj.