Mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., Psihiatrična klinika Ljubljana
moderatorka foruma

Moderiranje foruma prevzemamo kot eno izmed strokovnih oblik pomoči za žalujoče v okviru raziskave »Žalovanje moških ob smrti bližnjega družinskega člana«, ki ga na Psihiatrični kliniki Ljubljana vodi prof. dr. Onja Tekavčič Grad, spec. klin. psih., in koordinira ter izvaja mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped. (v času od 2011-14).

PROCES ŽALOVANJA – PRIČAKOVAN IN NARAVEN ODZIV POSAMEZNIKA NA IZGUBO BLIŽNJEGA

Izgube so del življenja vsakega posameznika in nanje se zmeraj odzovemo. Odreagiramo lahko čustveno, miselno, telesno, vedenjsko in odnosno. Najbolj stresna izguba je zagotovo smrt bližnje osebe: partnerja, starša, otroka, sorojenca, starega starša pa tudi prijatelja ali hišnega ljubljenčka. Mnoge izgube pa so za žalujoče tudi travmatične, še posebej je to pogosto v primerih samomora bližnjega, prezgodnjih izgubah (npr. smrt otroka), težjih boleznih (rak), ob smrti otroka ali če žalujočemu umre več zanj pomembnih oseb v krajšem časovnem obdobju.

Žalovanje za bližnjimi osebami je proces, s katerim se v življenju večkrat soočamo vsi. Proces žalovanja je ustrezen, pričakovan, praviloma boleč in dalj časa trajajoč odziv na izgubo. Za smrtjo bližnje osebe začnemo žalovati ob izgubi ali kasneje v primeru različnih zapletov, v primeru dolgotrajnih bolezni, kadar je izguba pričakovana, pa pogosto že pred smrtjo samo.

Ko se žalujoči v procesu žalovanja sooča z izgubo, se sooča tudi z drugimi posledičnimi spremembami in z različnimi stresnimi situacijami, ki so posledica izgube. Primeri teh sekundarnih stresorjev so: prekinitev določenih aktivnosti, finančne težave, spremembe v odnosih, zapleti v dedovanju …

OD ČESA VSE JE ODVISNO, KAKO SE BOMO NA IZGUBO ODZVALI?

Kako se bo žalujoči odzval (intenzivnost in potek) na izgubo, je odvisno od različnih dejavnikov, ki jih razdelimo v tri skupine:
– individualni dejavniki (osebne značilnosti žalujočega): starost in spol žalujočega in umrlega, dolžina in kvaliteta odnosa z umrlim (kako sta bila navezana), osebnostna struktura žalujočega, pretekle izkušnje z izgubami, družinsko okolje, zelo pomembna je podpora družinskih članov.
– situacijski dejavniki (okoliščine smrti): vzrok in način smrti, (ne)pričakovanost izgube, način informiranja o izgubi, pomembno je, ali je bila smrt naravna ali nasilna (samomor, nesreča). Zelo pomembno je, ali se hkrati ob eni izgubi zgodijo še druge pomembne izgube oziroma ali smrt povzroči še dodatne stresne obremenitve na drugih področjih (nedokončane obveznosti, obremenjujoči odzivi okolice).
– družbeni dejavniki (vplivi iz okolja): kulturno predpisani in pričakovani rituali (obred pokopa), družbena sprejemljivost žalovanja, količina in kakovost socialne podpore (prijatelji), odzivi okolja (prepričanja, stereotipi, stigme).

Vse ti dejavniki se medsebojno prepletajo in na to kako bomo žalovali, je zmeraj odvisno od več dejavnikov hkrati, prav zato je proces žalovanja tako zelo individualno determiniran.

KAJ SE DOGAJA S POSAMEZNIKOM V PROCESU ŽALOVANJA?

Prva reakcija na smrt bližnje osebe je navadno šok in obrambni mehanizem zanikanja, žalujoči se tako zaščiti pred najburnejšimi čustvi.

Sledi obdobje, ki je zaznamovano z močnimi čustvenimi reakcijami: žalujoči doživlja in tudi izraža žalost, jezo, krivdo, strah, nemoč …, ki se prepletajo tudi z manj pričakovanimi reakcijami: razdražljivost, spremenjeno doživljanje sebe, občutki manjvrednosti, spremenjeni vzorci vedenja in odnosov z ljudmi, znižan je energetski nivo. Značilno je hrepenenje po umrli osebi, obup, občutki brezizhodnosti,tesnoba in razdražljivost, ki se pogosto stopnjujejo.

Na miselni ravni se žalujoči sprašuje o smiselnosti izgube in o smislu svojega življenja, v katerem umrlega več ni, razmišlja o skupnih trenutkih z umrlim, kako bo živel naprej, razmišlja o alternativah (kaj bi bilo, če bi). Različne vsebine znova in znova predeluje.

Na izgubo se odzovemo tudi telesno. Pogoste so motnje spanja in apetita, lahko se pojavijo nočne more, pretirana utrujenost ali nemirnost, težave z dihanjem ali z želodcem in druge telesne težave brez organskega vzroka. Sčasoma se žalujoči telesno umirijo in funkcionirajo na ravni kot je bila zanje značilna pred izgubo.

Po prvem letu žalovanja, so žalujoči v večini primerov izkusili, da kljub izgubi lahko preživijo, zato je drugo leto navadno lažje (ni pa to pravilo za vse). Posameznik se tudi zavestno odloči, da bo aktivno živel naprej. Razvija nove interese in odnose, razmišljanje o umrlem je redkejše in bolečine je manj. Funkcioniranje posameznikov ponovno poteka po želenem ritmu, ki pa ni nujno enako tistemu pred izgubo.

NALOGE V PROCESU ŽALOVANJA

Žalujoči lahko v procesu žalovanja veliko naredi zase sam. Najpomembnejše »naloge«, ki jih mora opraviti, da bo s procesom žalovanja v letu do dveh ustrezno zaključil, so:
– potrebno je sprejeti izgubo tako na miselni kot na čustveni ravni: žalujoči poročajo, da potrebujejo daljše obdobje, da miselno sprejmejo dejstvo, da je bližnji umrl. Čustveno sprejemanje izgube pa je še daljši proces, lahko traja več mesec, tudi leto dni ali več. Izgubo se torej na obeh ravneh sprejema znova in znova, sprejemanje namreč ni enkratno dejanje, je proces.
– doživljanje in izražanje bolečine ob izgubi na telesni, čustveni in vedenjski ravni. Ob žalosti je potrebno doživeti in tudi izraziti različna čustva in ne samo žalosti, kot je še zmeraj prepričanih veliko tisti ljudi, ki še niso izgubili bližnjega: jezo, strah, sram, krivdo, prijetna čustva … Čustva se ne nanašajo zmeraj le na umrlega, pogosto so povezana tudi z žalujočim in z ljudmi, ki so bili ob umrlem v zadnjih dneh (npr. bolnišnično osebje), s sorodniki in prijatelji, z različnimi dogodki. Nekatera čustva lahko žalujočega presenetijo in takrat se sprašuje, ali žaluje pravilno. Sploh če so pod pritiskom bližnjih, ki jih usmerjajo, kako je potrebno žalovati in pri tem ne izhajajo iz potreb žalujočega in jih vodijo različna tudi napačna prepričanja, kaj je za žalujočega najbolje. Žalujoči ne doživljajo nujno vseh čustev, ne doživljajo jih enako intenzivno in na isti način, tudi razlike med žalujočimi so velike, je pa skoraj nemogoče, da se na izgubo bližnje osebe ne bi odzvali vsaj z določeno ravnijo bolečine.
– zunanja, notranja in duhovna prilagoditev na življenje brez umrle osebe. Izguba ima vpliv na vsakodnevno funkcioniranje žalujočega, čemur se je potrebno postopoma prilagoditi. Zunanja prilagoditev pomeni, da se žalujoči navaja na življenje brez umrlega. Navaja se na nove vloge, ki jih prevzame ali so mu dodeljene po izgubi, npr. moški, ki mu je umrla žena, postane vdovec. Notranja prilagoditev se nanaša na doživljanje samega sebe, kakšno samopodobo ima, koliko je učinkovit, pomeni spraševanje, ali ima kontrolo nad dogodki. Izguba namreč zelo pogosto v žalujočem prebudi občutja nekontrole, saj nanjo niso mogli vplivati, sploh če so pred tem imeli izkušnje, da so na večino dogodkov v svojem življenju lahko. Duhovna prilagoditev se nanaša na prepričanja in vrednote o svetu, ki jih izguba lahko pretrese in jih je potrebno vzpostaviti na novo. Pogosto žalujoči izgubi orientacijo v življenju in v procesu žalovanja si jo vzpostavlja na novo. Žalujoči poročajo, da razmišljajo o tem, kaj jim je v življenju zares pomembno. Pri tem poročajo, da so pogosto razvili nove veščine in da so z žalovanjem tudi osebno pridobili (postali so npr. bolj samozavestni, saj imajo izkušnjo, da so ustrezno predelali izgubo).
– sprememba odnosa z umrlo osebo v enosmerno navezanost žalujočega na umrlega: žalujoči se tudi po smrti bližnjega še dolgo počuti navezan nanj, kar je povsem ustrezno. Povezanost žalujočega na umrlo osebo se kaže v obliki spominov, notranjih monologov z umrlim, gledanjem fotografij, obiskovanjem groba, pogovorov z bližnjimi o umrlem, pisanjem spominov, ohranjanjem določenih predmetov, žalujoči umrlega sanjajo.

KAKO SI LAHKO POMAGAMO SAMI IN KDAJ JE POTREBNA STROKOVNA POMOČ?

Vsak žalujoči se z izgubo sooča na svoj način. Ker zahteva prilagajanje na izgubo svoj čas in tudi energijo, je pomembno vedeti, da si v tem obdobju ni potrebno naložiti še dodatnih obveznosti oziroma da lahko za določen čas nebistvene aktivnosti tudi opustimo. Pomembno je, da pazimo na redno prehrano in počitek, da si vzamemo dovolj časa zase in prisluhnemo svojim potrebam.

Žalujoči je preobremenjen z umrlim, zato pogosto v socialnih situacijah deluje nezbrano in umaknjeno. Zelo pomembna je njegova socialna mreža: sorodniki, prijatelji. Lažje je žalovati tistim, ki lahko svojo stisko delijo z drugimi, kar pomeni, da imajo vsaj eno osebo, s katero se lahko povežejo. Ugotavljamo, da pogosto potrebe žalujočega z bližnjimi niso ustrezno izražene, kar lahko vodi celo do odtujitve v odnosih. Pogosto žalujoči tudi ne želijo obremenjevati bližnjih s svojo stisko, čeprav še po več mesecih potrebujejo oporo. Zato izpostavljamo, da lahko bližnjemu najbolj pomagamo tako, da se z njim pogovarjamo o njegovih potrebah in da mu ne vsiljujemo svojega načina žalovanja.

Pomembno je izpostaviti, da so otroci v našem prostoru še zmeraj pogosto iz žalovanja odrinjeni. Sposobnost otroka, da predela izgubo, je odvisna od odraslih, ki so ob njem. V naši kulturi se poskuša otroke zaščititi pred stikom s smrtjo, s čimer jih iz žalovanja izključimo, ne zavedamo pa se, da otroci prav tako vse čutijo, vidijo in doživljajo. Posledično so iz žalovanja izvzeti in možno je, da izgube ne bodo ustrezno predelali. Pomembno je, da se ima otrok možnost posloviti od umrle osebe in da se odrasli z njim o izgubi pogovarjajo tako, da se prilagodijo otrokovemu razvojnemu obdobju.
Večina ljudi ob izgubi strokovne pomoči ne potrebuje, o njej pa je smiselno razmisliti, kadar je žalovanje zelo intenzivno in ga posameznik po letu do dveh letih sam nikakor ne more ustrezno zaključiti. Pogosto potrebujejo strokovno pomoč žalujoči v primeru travmatično doživetih izgub (samomor, izguba otroka, več izgub v kratkem času), tisti, ki imajo šibkejšo socialno mrežo ali bližnjih sploh nimajo, tisti, ki so imeli z umrlo osebo odvisen odnos ali pa na izgubo niso bili pripravljeni. Pričakovano je, da na izgubo odreagiramo z žalostjo, kar je za določeno obdobje po izgubi ustrezen odziv, pomoč pa potrebujejo tisti, ki so razvili čustveno stisko, ki je klinično pomembna in se kaže recimo v obliki depresivnega ali tesnobnega razpoloženja.

STROKOVNE OBLIKE POMOČI:
– Slovensko društvo Hospic: 01 42 05 260, http://www.drustvo-hospic.si
– Ambulanta za žalujoče, Psihiatrična klinika Ljubljana, Center za mentalno zdravje, Zaloška 29, 1000 Ljubljana. Telefon: 01 58 74 910. V okviru ambulante poteka tudi skupina za žalujoče: 01 5874 944.
– Klic v duševni stiski, telefon: 01 520 99 00 (vsako noč med 19.00 zvečer in 7.00 zjutraj)