Spoštovani!

S partnerjem sva skupaj pet mesecev. Živiva v precej oddaljenih krajih, kjer sva tudi zaposlena. Zaradi tega, se srečujeva večinoma le ob koncu tedna. Najino vprašanje, oziroma pomisleki so naslednji. Ko sva skupaj, ne želiva nikamor. Najraje sva v stanovanju, kjer se pogovarjava, objemava, poljubljava, se gledava, ljubiva. Skupaj pripraviva kosilo oz. večerjo, spijeva kavico, … Oba se strinjava s tem, kar počneva, kljub temu pa naju skrbi, da morda ne pretiravava v tej namerni izolaciji od ostalega sveta. Morda še to. Opravljava poklic, kjer imava veliko stikov z ljudmi in sva tudi sicer precej komunikativna.
Hvala vam za vaše mnenje in lp

Spoštovana »Cellfood«!

Mislim, da to, kar vi opisujete, je pač tipično za zaljubljenost, sploh v vajinih razmerah. (Vsaj jaz vaju čutim kot zaljubljenca.) Cel teden verjetno hrepenita eden po drugem in ko končno pride vikend, se zapreta v stanovanje in preprosto uživata. Ne bi vama želela zagreniti teh trenutkov, preprosto uživajta in se ne obremenjujta z drugimi ter izolacijo. Zaljubljenci pač vedno (običajno) iščejo malo bolj samotne kotičke in mir. Pa tudi sicer poznamo pare ter posameznike, ki so bolj »družabni«, in pare ter posameznike, ki imajo radi svoj mir. In to še ne pomeni, da je s katerimi koli kaj narobe.

Pomembno je le, da se vidva želita in zmoreta pogovarjati zares globoke stvari, da zmoreta na dan pred drugega prinesti vse občutke, tudi tiste malce težje (strah, sram, nelagodje, tesnoba …), ki bi jih sicer morda raje skrili pred drugim. Prav tako je pomembno, da poslušata svoje telo – in če mu kdaj kakšen dotik ne ustreza, da ga ustavita …

Ostale stvari – rast odnosa ipd. pa se običajno dogaja spontano, če je med vama zaveza in odgovornost v smislu »S tabo bom ostal/a tudi, ko mine ta zaljubljenost, ko bom morda prvič zares razočaran/a, ko padejo iluzije ipd.«. Upam, da sta to zavezo si že dala, saj daje temeljno varnost odnosu, sploh ko vpletemo zraven še spolnost, ker se sicer samo zlorabljamo. Terapevti pravimo, da se pravi odnos začne, ko je za parom vsaj 1 (resen, ne tisti zaljubljeni) prepir. Takrat bo čas, da bosta začela še bolj zavestno delati na odnosu – torej ne le čustveno, ampak tudi razumsko sprejemati odločitve in odgovornosti v dobro vajinega odnosa. Takrat se začnemo brusiti in usklajevati, meriti moči, se boriti in pogajati … učiti odnosa in sprejemanja drugega in sebe.

Vse dobro vama želim ter veliko poguma, ko pride potreba po njem!

Spoštovani, zahvaljujeva se vam za hiter in prijazen odgovor. Vse dobro tudi vam.

Spoštovani, zahvaljujem se vam za prijazen odgovor. Tudi vam vse dobro.

Zdravo Cellfood,
skupaj sta šele 5 mesecev in vidita se le ob vikendih ter takrat sta rada sama. Zdi se mi normalno, da sta rada sama saj nimata časa med tednom za skupne stike.
Po 1 letu skupnih vikendov bi vama prišlo prav, da razmislita ali se ne bi skupaj vselila na sredi poti med tvojo in njegovo službo. Če mladi parčki na začetku veze iščejo družbo prijateljev, ne pa trenutkov ko sta sama, je zelo čudno tako, da vajina reakcija je zame čisto normalna.
Srečno!

Master_s_Puppet, hvala za “pravilni” odgovor. Tudi midva razmišljava zelo podobno. Tudi vam srečno.

Po dveh letih in pol se ponovno oglašam na tem forumu. Ko sem takrat pisala, sem v zaljubljenosti res mislila, da počneva kaj “nenormalnega”. Danes sem prepričana, da je to res nekaj normalnega. Naj povem, da sva še naprej skupaj v ljubezni, ki sva jo v tem času samo še poglobila. Imava se lepo, čeprav še ne živiva skupaj. Hvala vsem takrat za spodbudo.