Sreča pa jaz ne gresta z roko v roki
Stara sem 28 let. Doma sem od očeta alkoholika dobila precej nepotrebne ‘prtljage’, ki je ne znam odložiti. Vedno mi je (in še danes) očital vse, kar počnem, vse kar naredim je zanj slabo in nisem taka kot drugi, samo drugi so v redu…
Vedno mi je dajal občutke, koliko sem mu dolžna, da vse kar mi uspe, dolgujem družini, tako ali tako brez njega tudi živela ne bi… Tako vse to pritiska name z neko veliko težo.
Večkrat sem se že hotela bolj posveti prijetnim ljudem okoli sebe in zaživeti v stvareh, ki jih imam rada in kjer se dobro počutim, a kar naprej me spremlja breme, kako sem prelomila neko družinsko zavezo: vse sem jim dožna, jaz se imam lepo in čas preživljam po svoje in ne z njimi (to kar naprej hočejo od mene, od kar ima brat družino in sta ostala starša sama doma)… Ne morem si dovoliti, da bi bila srečna tako, kot si to jaz zamišljam in ne po njihovo (kar je zame navadno žalost).
Še takrat, ko srečam prijetne ljudi, se jim nehote umaknem in ždim raje sama zase, a vsaj brez tiste grozne slabe vesti…
Kako naj si dovolim tisto, kar si želim, iti tja, kamor si želim, se družiti s prijetnimi ljudmi po mojem okusu in po sili staršev…, ko pa me vedno zasleduje krivda, ko delam po svoje…
Krivda bo čez čas izginila, če si boš le dovolila srečo in našla krog ljudi ali vsaj enega človeka, ki te bo v tem podpiral (je lažje). Treba je samo vztrajat. Stari vzorci občutij, doživljanja ne izginejo tako hitro, lahko traja leta, da zaživimo brez slabe vesti.
Kako? Tako, da boš spoznala, da so tudi tvoji starši samo ljudje s svojimi problemi, ki se jih želijo otrest, žal na neprimeren način – tako, da za svoje težave poiščejo neko žrtev. Žal si to ti.
Vedi, da s tabo ni nič narobe, da jim nisi nič dolžna in da niso nič delali “zaradi tebe”, vse samo zaradi sebe, zato ti nimajo kaj očitat oz si ne pripisuj nikakršne krivde. Ti si jim kot njihov otrok priročna za sproščanje njihovih frustracij, ker te s tem, ko ti nabijajo občutek krivde, razorožijo, da se ne moreš branit pred njihovimi očitki.
Starši imajo na nas vedno nek vpliv, ki se ga težko otresemo, a če želimo odrasti je to nujno potrebno in prej kot boš storila to, bolje bo zate.
Tvoj oče žal (klub letom) ni odrasel. On rabi neko občinstvo, da ga obožuje, da se čuti pomembnega, ker v svoji prešini pijanosti teh ljudi ne najde si najde “oboževalce” doma. Seveda ga takega nihče ne obožuje zato žali, da bi se sam počutil pomembnega. Pije iz istega razloga, da se pomiri s tem, da se mu svet ne klanja….. – nezrela osebnost.
Si mlada samostojna, odrasla oseba, ki si v življenju zasluži najboljše, ne glede na to kako razmišljajo in delujejejo tvoji starši. Življenje je tvoje. Staraša in tvoja družina bo vedno tako razmišljala ne glede na to kaj boš storila. To jim je prišlo v navado in takšni so. Poskušaj to dojeti in razumeti. Tudi če boš z njimi preživljala čas in se jim poskušala oddolžiti tako, kot ti velevata ne bo nikoli dovolj, vedno bo nekaj.
Poskusi odmisliti to “prtljago”, ne nosi krivde, ker ti za to nisi kriva, brez občutka slabe vesti. Začni zavestno, tako, da se namenona posvečaš tistemu kar te veseli, da greš v družbo in uživaš in delaš reči ki te spodbujajajo, veselijo in napolnjujejo. Razvijaj talente, goji svoje sanje. Le tako boš lahko ohranjala sebe in ko bo prišel čas, ko bo potrebno pristopiti in bosta tvoja starša potrebovala tvojo pomoč, boš zagotovo znala in zmogla staršem dati tisto, kar bosta potrebovala, ne gelde na vse. In to je tista družinska zaveza, ki jo večina otrok ne prelomi in šteje.
Očetu lahko preproto poveš, da se vsega tega zaveš, da si jim hvaležna za to kar si ampak da je prišel čas, ko moraš živeti svoje življenje. Če pa ne bo dojel, in na očitek kakšna si – preprosto reci “tako ste me naredili”, čeprav to ni lepo, ampak tudi to da pije – ni lepo.