tole je res malo zakomplicirno a ne vem, če je že kdo šel skozi to me bo mogoče razumel…Imela sem prijatelja, bila sva le prijatelja nič durgega. Veliko časa sva preživela skupaj, veliko potovala in se pogovarjala o notranjem svetu…ampak po 1 letu poznanstva se je začelo dogajati nekaj, kar niti v sanjah ne vem kaj bi lahko pomenilo…Kadarkoli sem o njem razmišljala me je v mojem želodcu nekaj začelo boleti, kot neka sekundna bolečina, topa… ni bila prijetna…in vsakič ko sva se videla se je to ponovilo, bilo hipno in občasno vse po 10 letih je še vedno pristono vendar manj kot prej… že sam pogled v njega oči je to reakcijo še dodatno sprožil in včasih sem bila zaredi tega močno potrta. Nisem mu nikoli pripovedovala o tem, teh občutjih, ker se jih bojim 🙁 . Predvsem tega kontakta z najinimi očmi. A kot pravim samo trenutek v nekem določenem času ko se vidiva, pogovarjava se to zgodi in tudi ko se ne, ko samo razmišljam, o njem so ti občutki prisotni. Nimam pa občutka, da bi bila vanj zaljubljena,čebi to pomenilo to…Le njega oči?? Zakaj je ta občutek ko se zazrem v njih še močnejši??

In če že, vem kaj se mu dogaja, kdaj se slabo počuti, brez da bi mi on sam povedal…preprosto čutim ga, tudi ko se ne vidiva? Spoznanje, da se me v nekaj letih poznanstva tudi dotakniti ni upal, vedno sedel bolj stran od mene, kot da bi ga bilo strah nečesa?? Kako zanimivo, pa tudi ne želim vedeti zakaj je temu tako? A vseeno nekaj dni nazaj mi je napisal, da bo vedno nekdo, ki mi bo kazal, razsvetljeval pot, ko bom to potrebovala? Obstaja povezanost/navezanost dveh duš?

Tole pa meji že na čarovništvo… :)))
hec

Očitno sta v tem času poznanstva stkala neko čustveno bližino, ki vsaj tebi, veliko pomeni.
Mislim, da si oba želita še nekaj “več” in vaju je strah, da ne bi preveč tvegala in izgubila to kar imata zato nihče od vaju ne upa iskreno izpovedat kaj resnično čuti do drugega.

Če je tako kot pišeš, mislim, da se ne rabiš bat. Kdo bo bolj pogumen? 😉

:))))

kot sem že napisala, bojim se teh čustev, ki so včasih zelo močna, predvsem pa resnična. Bolečina je še toliko močnejša, ko bi na nek način o teh čustvih rada govorila z njim pa me nekaj ustavlja, da ne smem!? Sva prijatelja in nič več, le ta odmik, ta strah, da se me ne upa niti dotakniti, če pa se se to hipno zgodi pa se hitro odstrani? Včasih bi rada vedela in viddela še kaj več kar čutim, a ga s tem, če se mu zaupam, lahko tvegam, da ga izgubim? Vsa ta občutja me navdajajo in znova in znova moram paziti, da se ne izdam, čeprav se sedaj že dobro leto nisva pogovarjala, o najinih čustvih, še vedno vem in čutim kako je?
Želim se odmakniti, ker bi težko živela s tem, da izgubim še tisto, kar sva nekoč ustvarila v pogovorih, če mu izdam svoje občutke.
Ko bi le vedela, zakaj njega oči to delajo mojemu želodcu?

Z drugim vprašanjem si odgovoriš na prvega že sama. Ustavlja te strah pred tem, kaj bo, ko spregovoriš.
Si negotova, zato raje zobaš drobtinice kruha v naročju, ker se bojiš, da bodo padle na tla, če se boš stegnila pv košaro na mizi, v kateri je lahko svež kruh. Eden od vaju mora premagati ta strah in se stegniti, ker od drobtinic ne bosta dolgo sita, pa tudi svež kruh se posuši.

Morda bi pomagalo, če se z njim ne srečuješ na tešče.

Pozdravljeni!

Dve leti nazaj, sem končal 4letno vezo. Po tem sem bil leto in pol samski… Zgolj samo podatek!
Lansko leto septembra sem spoznal dekle, s katero sva se takoj ujela. Sledilo je nekaj zmenkov, postala sva par. Čeprav sem si pred tem vedno govoril, da nikoli več ne bom imel nobene, ker me je prejšna veza prizadela, ja čas celi rane!

V tej vezi je vse super oh in sploh…
Imam nekaj vprašanj, zgolj informativne narave. Določene poteze so čisto enake kot jih je imelo prejšne dekle pribl. 70% Je to dobro ali slabo? Na začetku sem res nekajkrat mislil, da je “ona”. Skupaj sva tri mesece…

Pa še nekaj, po naravi sem zelo čustven človek. Mi prija bližina, dekleta, katero imam rad, ampak to res zelo! Sploh, ko sva včasih za vikend skupaj… Ampak, ko oddide je pa druga zgodba, takrat na plano pridejo še večja čustva. Prov hudo mi je, res! Enkrat jo res močno pogrešam, spet drugič ne toliko… Res mi ogromno pomeni, pa čeprav nisva veliko skupaj… Lahko, kaj naredim da mi ne bo vedno tako hudo ob slovesu?

Najboljše, da je več ne spustiš iz rok in je “problem” rešen. :))
Sicer pa te bo s časom to “valovanje” čustev minilo in ne bo več tako intenzivno.

metuljcek000,

meni se dogaja podobno. Ob tej osebi sem se počutila kot, da imava neko posebno povezavo, kot da sploh ni potrebno ničesar povedati, pa bova vseeno vedela…nekaj takega. Tak notranji mir sem občutila z njim. Vendar se je nazadnje končalo slabo, čisto sva prekinila, ni važno zakaj. Vendar mi ni in ni dal miru, vedno ko sem pomislila nanj me je zabolelo tako kot ti opisuješ in če si predstavljam, da bi ga srečala in bi ga pogledala v oči, bi me po mojem kar pobralo. Občutek je kot, da te lahko čisto prebere (“ti vidi v dušo”) in vidi stvari, čustva, ki jih sicer hočeš skriti.
In ravno včeraj sem se odločila priti stvari do dna in ni šlo na hitro in tudi ni bilo prijetno, vendar sem nazadnje le ugotovila, da je kar me muči, da mu zavidam, želim si biti tak človek, početi take stvari, ki jih on, jemati svet na podoben način, ker čutim, da bi mi to zelo ustrezalo, samo da imam preveč ovir v glavi, da bi to uresničila.
V glavnem tista bolečina bi lahko bila ali zavist ali pa zelo močna želja, po nečem, kar ti ta človek predstavlja, na kar te spominja.

O tem, da obstaja posebna povezava duš, obstajajo teorije in nekateri pravijo, da ti je mogoče taka duša dvojčica namenjena, da jo srečaš, da te spodbudi, k spremembam in k osebni rasti.

Kakorkoli, če to verajmemo ali ne, dejstvo je, da ima bolečina nek vzrok (čustveni) in to se splača raziskati, škoditi ti po mojem ne more.

Srečno.

Pozdravljena Metuljcek000,

Meni se ta “bolečina v želodcu” ne dozdeva kot pozitivno čustvo. Zaljubljenost je prijetno čustvo, že res, da so prisotni metuljčki v trebuhu, ampak občutki bi morali biti prijetni. V želodcu čutimo čustva ponavadi takrat, ko je vsega preveč, ko smo s strani nekoga prevč “požrli dol,” od nekoga, pa nismo dali ven. Ko nas ima, da bi jih kar malo “izbruhali”. Ali se je v vajinem odnosu dogajalo kaj neprijetnega? Si z njegove strani doživela kaj negativnega (zasmehovanje, poniževanje,da te je poskušal spraviti v podrejen položaj). Temu v terapevstkem jeziku pravimo čustvena zloraba. Lahko bi to v sebi zadrževala in nikoli o tem še nista spregovorila…

Klementina

Heila, pozdravljeni vsi
Metuljcek000

Te razumem, ker sem tud jaz doživel nekaj zelo podobnega. Mislem da gre v tvojem primeru za nekakšno izrazito čustveno povezanost. Neka posebna vez obstaja med vama, Čuteš močno prijateljstvo, nekaj po čemer hrepenis ali pa mogoče kej več, nvm težko rečm, to ti najboljš veš..sam nekaj je zagotovo.. Svetujem ti da zbereš pogum pa mu izliješ čustva na 4oči…sj to je lah rečt pa nemogoč se sliš nardit, sam morš poskust…ko vbistu niaš nič za zgubit, prej lahka sam pridobiš