Spet o varanju
Pozdravljeni!
Vem, da načenjam spet temo, o kateri se je večkrat že govorilo, a enostavno moram izliti svoja čustva, poiskati kakšen nasvet, mnenje…
Mesec, ki je za mano, je bil poln bolečih spoznanj, jeze, napetosti in neprespanih noči. Najhuje je to, da ni ni bil prazničen niti za moja dva sončka, ki sta pač žal del te žalostne zgodbe. To me morda najbolj muči.
Z možem sva skupaj 14 let. V obdobju zaljubljenosti je bilo seveda vse “oh in sploh”, kasneje je bilo tako vse manj. Z možem sva vedno bolj ugotavljala, da sva si v marsičem različna, premalo sva se pogovarjala in čedalje bolj odtujevala. Vsak je bil na svojem bregu in vsak je imel svoj pogled na zadevo. Meni je manjkalo čustvene bližine, njemu fizične in kot za kazen sva si začela odtegovati to, kar sva najbolj potrebovala. Priznam, da sem znala biti “težka” in nespoštljiva, kar on nikoli ni bil. Vedno sem govorila, da je preveč občutljiv na moje kritike, opazke, dejansko pa je bil problem v meni. To sem z leti ugotovila, a žal nisem naredila ničesar, da bi zadevo popravila. Preveč sva bila že odtujena. Življenje je teklo mimo naju, potrebno je bilo poskrbeti za dva otroka in vse drugo…marsikaj nepomembno. Nato sem hudo zbolela in za vse nas je bila to težka preizkušnja. Strahovi, občutki nemoči…težko je razumeti nekomu, ki ne da tega skozi. Mož se o bolezni ni želel kaj dosti pogovarjati. Videti je bilo, da ga je prizadelo, a o svojih občutkih ni kaj dosti govoril. Zame je bilo obdobje bolezni tudi čas spoznanj. Uvidela sem, da najin odnos ne funkcionira, ker sva ga enostavno zanemarjala. Nihče od naju se ni potrudil pristopiti k drugegu, oba je bilo strah pred zavrnitvijo.
V času zdravljenja, ko sem vso energijo usmerila v ozdravitev, se je mož pričel drastično spreminjati. Videlo se je, da mu ne paše moja bližina, vse je bilo zelo uradno. Veliko je bil odsoten, pa še cel kup drugih signalov je pošiljal. Vse bolj mi je bilo jasno, da nekaj prikriva. In res sva prišla do tega, da je povedal, da je na vezi z drugo in pač čuti nekaj do nje. Sprva je bilo rečeno, da gre izključno za stike preko emailov in telefona, kasneje se je izkazalo, da ni ostalo samo pri temu. Šla sva narazen, a zaradi otrok sva se videvala vsak dan. Zame je bilo to izredno mučno, kljub vsemu sem ga pogrešala. Ne glede na to, da je bil zame s srcem že drugje, sem mu ob priliki povedala, da ga imam še rada in da lahko najino družino še rešiva. Moja izpoved ga je ganila. Rekel je, da se ni počutil ljubljenega in da sedaj vidi, da ni bilo tako. Skupaj sva se odločila, da poskusiva še enkrat tako, da se oba potrudiva za najin odnos. A ni lahko…sence so vsepovsod…V enem tednu je iz omare skočilo še nekaj “okostnjakov”, imela sem možnost prebrati nagnusne stvari in ugotoviti, da je mož iskat stike po internetu že pred letom in pol. No, vsaj, kar jaz vem. Veliko sva se pogovarjala o temu, da imam občutek, da mi ni povedal vse tako, kot je bilo. Pravi, da ne zanj težko govoriti o temu in da bo tudi meni težje. Jaz pa bi rada vse vedela, čeprav še sama ne vem, kako mi lahko to pomaga.
Vem, da sem tudi sama delala napake in da najinega odnosa nisem negovala tako, kot bi morala, in to bi rada popravila – zaradi sebe in zaradi svojih otrok. Bojim pa se preteklosti, senc, ki me zasledujejo…bojim se, da bo moja nezaupljivost pretežko breme za oba. In seveda se bojim, da bom spet prevarana, prizadeta…Težko je, tako prekleto težko je. Nikoli ne bi bila pričakovala takšne situacije, kot tudi ne takšnega odziva z moje strani. In ni mi jasno, ali sem še pripravljena delati na najinem odnosu zato, ker imam moža res tako rada in sem uvidela, da sva oba delala napake, ali zato, ker po vseh viharnih mesecih potrebujem ob sebi nekoga, ki me ima rad. Mož pravi, da me ima in to tudi pokaže. Kaj mi svetujete, kakšne so vaše izkušnje?
P.s.: Vsem na tem forumu, predvsem pa tistim, ki se tako kot jaz nahajate na razpotju, želim srečno novo leto, polno topline in lepih trenutkov.
Spoštovani,
kot ste zapisali, je tema varanja žal resnično pogosta. Res pa je, da vsakdo želi prebrati individualen odgovor, namenjen njemu ali njej osebno. Ko človek dobi dejansko potrditev, da je bil prevaran, se poleg jeze, gnusa, strahu razpre brezno zavrženosti, zamenjanosti, nadomestljivosti – grozljiva praznina. In žal ti občutki ne ostanejo omejeni na zakonski odnos, ampak se kot okužba širijo še na druge odnose, če drugače ne, v obliki vprašanja: Ali mi sploh kdo verjame? Ali mi kdo verjame, kako trpim? Ali mi kdo verjame, da si tega nisem želela, nisem pričakovala, nisem slutila? In potem tista nenehna samospraševanja: Če bi vedela, da me bo prevaral, ali bi ravnala drugače?
Kakor so ta vprašanja v tej situaciji normalna in pričakovana, si z njimi še povečujemo trpljenje, ker se vsi, ampak res čisto vsi odgovori skrivajo v – nas samih. Zaman boste vrtali po partnerju, kaj je počel (tudi če vam bo postregel z najbolj grafičnimi podrobnostmi, vas bodo samo še bolj razjedle). Na določeni točki sta oba obupala nad odnosom, le da ste šli vi v bolezen, on pa v afero. Skratka, šla sta vsaksebi prav takrat, ko bi imela dobro priložnost, da bi se povezala – čeprav je res, da sta šla že prej mnogokrat vsaksebi, le da ni bilo videti tako drastično. In na pogorišču se vama zdaj zdi, da je ostalo bore malo. Pa vendar sta se začela spet približevati in vzniknilo je drobno upanje, da se mogoče da še kaj popraviti, da je mogoče zastaviti na novo, na novih temeljih.
Sama mislim, da se da, odvisno pa je od vaju, dveh posameznikov in vajine medsebojne dinamike, predvsem pa od tega, koliko sta pripravljena delati na sebi in se učiti. Glede na to, da imata dva otroka, ki jima bosta ostala starša vse življenje in ju spremljala ob najrazličnejših zgodah in nezgodah, se še kako splača zastaviti vse sile za to, da bi se bolje razumela – celo če bosta šla narazen – oziroma v tem primeru še toliko bolj. Rada bi potegnila vzporednico z zdravljenjem bolezni, ki jo omenjate. Pravite, da ste vso energijo usmerili v ozdravitev. Najbrž ste poiskali vso strokovno pomoč, ki vam je bila na voljo. Svetovala bi vam, da storite to tudi zdaj in poiščete podporo v zakonski (ali, če mož tega ne bo želel, individualni) terapiji. Varanje je skoraj ena najtežjih stvari, ki jih človek v zakonu lahko doživi, in obnavljanje zaupanja (v partnerja in življenje nasploh) je garanje, pri katerem boste potrebovali vso možno podporo, da boste iz tega izšli modrejši, bolj zdravi in bogatejši.
Srečno vam želim,