Pozdravljeni,

Mislim, da zdaj ze tretjic sestavljam pismo . . .

S partnerjem sva skupaj ze dobrih deset let in v tem casu se nama je rodila hcerkica, ki je zdaj stara 8 let in hodi v tretji razred osnovne sole. S selitvijo k partnerju (stanujeva v isti hisi, kot starsi) so se zaceli prepiri v najinem odnosu, ampak ne zaradi mene ali njega, zaradi njegovih starsev ali pa brata. Njegov brat je starejsi, ampak razvajeno malo deriste. Lahko recem, da mi je prvi stisk roke z njegovimi starsi in bratovo druzino dal vedeti, da v tej druzini nisem zazeljena.

In res, zaceli so se problemi, predvsem v komunikaciji. Se preden sem zanosila, sva si nekaj konkretnih iskric podala z njegovim bratom, ki se ima za oh in sploh . . . Pa je samo en neumen materialist, zena pa tudi. Se spodnjice so Armani! Sama sdm taka, da sem konkretno direktna. Vem, da to vcasih ni dobro, ampak bolje to, kot da gres po ovinkih . .. Naj na kratko opisem probleme, ki jih sama vidim pri njegovi druzini. Brat bi imel vse, pa si tega ne more privosciti. Non stop opravlja druge ljudi, ampak ok, to je tak slovenski nacionalni sport. Pomagaj, pomagaj, pomagaj . .. da bi pomagal kdaj ko midva potrebujeva pomoc, to pa ne. Zelo podobni so starsi, le z izjemo tega, da skromni in da so pripravljeni pomagati. Se pa izredno radi vtikajo v vse.

Ker sem direktna oseba in ker resujem probleme takoj, ko se pojavijo, sem se nasla v zacaranem krogu. Z mojim sva se dogovorila, da probleme s starsi resuje on, jaz mu naj samo povem, ce bo kaj takega. In seveda sem mu. Vem, da kar nekaj casa ni naredil nic na tem, saj se je njegova mama veselo vtikala v vse: kaj delas, kam gres, kdaj prides, kaj si kupila, itd. Mene moji doma niso tega nikoli sprasevali! Se ko sem bila noseca, naj ne bi obesala perila, naj ne bi doma pospravljala, ker si bom kaj naredila. Samo noseca sem, ne bolana. No, ko sem partnerju omenila te stvari, je rekel, da delam iz muhe slona. Njegova mama mi je znala povedati par krepkih, o tem kaksna sem, da sem nesramna, da sem nasilna do otroka, da se samo derem . . .in ko sem to omenila partnerju, ne, to pa njegova mama ne bi nikoli rekla, ne ona pa ni taka. Brat njegov je se hujsi. Ce ni po njegovo, te ignorira.

Ravno pred dobrim mesecem in pol sva imela z njegovim bratom konkretno iskro. Prosila sem samo za denar, ki bi mi ga moral ze zdavnaj vrniti in je pozabil. To je ponavadi najlazje narediti in si misliti, saj se ne bo spomnila. In ker sem to rekla pred mamo, je bil ogenj v strehi. Takoj je klical mojega, da kaj se jaz grem, da to govorim in bla bla bla… Jaz ne vem, kaj zeli moj doseci, ampak se mk zdi, da mu hoce dobesedno v rit zlesti. Prisel je domov iz sluzbe, me niti ni vprasal, kaj je res bilo in se zacel dreti, da se te stvari ne govorijo pred mamo. Saj me ni hotel niti poslusati, jaz sdm bila kriva, jaz sem narobe rekla.

Ne vem ali so vsi ti prepirji res nastali, ker so mene pac motile dolocene stvari pri njegovih ali kaj drugega. Zadnje leto je katastrofalno. Cez njegove tak ne smem reci vec nic. Ce pa recem, jih pa zagoavarja. Baje mu grem na zivce s temi moralnimi vprasanji in odgovori. Da ne recem, da se je nenormalno spremenil. Iz tistega ljubecega partnerja se je spremenil v zagrenjenega partnerja in zdaj spoznavam se tisto njegovo temno plat, za katero nisem niti vedela, da obstaja.

Pri vseh najinih prepirih je bila vmes tudi hcerkica. Ponavadi se je iz navadnega pogovora vse to spremenilo v prepir. Zdaj vem, da so najini prepiri hudo vplivali na njo. Pred mesecem dni je mala dozivela histericni napad, sredi belega dne, ko smo se vsi imeli fino. To, da je vplivalo na njo, sem spoznala sele danes. Pri skupnem kosilu sem sedela za izo, kot mila jera. Pri druzinskem kosilu sem dobila od vseh faco ignorance. Kaj mi je preostalo drugega kot to, da sem po kosilu takoj popokalo malo in sva sli na sprehod. Preden sva se vrnili, jih ni bilo vec. Hvala bogu!!! In ko sem prisla gor, sem mojega vprasala, kaj je bilo narobe z bratom, da me ni niti pozdravil. Ali je bilo slucajno to, ker ga je spet uporabil, da mu je vzel nekaj stvari na obroke . . Jaz se seveda s tem nisem strinjala, kef je vprasanje, koliko od teh obrokov bo placanih. In se je zacelo! Da je on tocno vedel, kaj se dogaja, da vedno najdem nekam, itd. Prepiru je bila prisotna tudi mala in takrat sem opazila, kaj je zaznamovalo njene histericne napade. Najini prepiri! Ker sem sama izrekla mojemj kar nekaj besed, za katere mi je zdaj zal, naju je pripeljalo tako dalec, da sem predlagala celo, da greva narazen.

Ker res vec ne vem, kaj naj naredim, vas prosim za pomoc. Ne vem, ali sem zrela za psihiatra, ampak zdi se mi, da me v tej hisi delajo noro. Vem, da kaj recem, a me se vedno prepricujejo, da sem rekla ravno kontra.

Sem na tem, da naredim ta korak, problem je samo v hcerki. Slisala je del pogovora in mislim, da tudi zakljucek, saj sva jo potem s partnerjem mirila do enajstih zvecer.

Lp in hvala za odgovor

Spoštovani,

prav pred kratkim sem odgovorila na pismo Obiski pri tašči in tastu – koliko,kdaj,kako, ki v marsičem spominja na vaše, zato vam bo verjetno prišlo prav, če boste prebrali tudi odgovor(e) nanj.

Iz vašega pisanja veje neustavljiva želja, da bi bilo stanje drugačno, kot je. Ker pa pišete, da »mi je prvi stisk roke z njegovimi starši in bratovo družino dal vedeti, da v tej družini nisem zaželjena«, živite v odnosih, ki vas onesrečujejo, že dolgo, ne da bi se kaj spremenilo. Lahko da je vaš način, da stvari poveste direktno, iskren in pošten, toda preostali ga ne doživljajo tako. Če pogledate iz nasprotnega zornega kota, verjetno celo drži, da si spremembe (= izboljšanja odnosov) ne želite samo vi, ampak vsa partnerjeva družina. Tako kot si vojne ne želi nobena od vojskujočih se strani razen trgovcev z orožjem. Kdo oziroma kaj pa so trgovci z orožjem v vašem primeru, kaj je tisto, kar si želi nenehnih novih konfliktov, novih spopadov, novih kriznih žarišč? Čustvena prtljaga vseh vpletenih, vse nepredelane čutvene vsebine, ki ste jih prinesli v ta odnos. Nepredelane pomeni, da jih iz neracionalnih vzrokov ni bilo »dovoljeno« nikoli nasloviti. Zdaj so se zgostile v ovire, ki blokirajo rešitev sporov.

Ko ste prišli »k hiši«, ste postali del družinskega sistema, ki deluje po določenih pravilih in zakonitostih. Sistem, iz katerega ste prišli vi, deluje po svojih. Z možem sta ustvarila tretji podsistem, ki je spet kombinacija obeh plus še kaj dodanega. Vse to pomeni, da imate različne predstave o sporazumevanju, o odnosih, o denarju, o vrednotah. Iluzorno je pričakovati, da se bo ena »stran« kar tako prilagodila drugi; da boste nekje, kjer niste bili sprejeti, na lepem postali sprejeti, zlasti če jim dajete vedeti, kako vas moti njihov način, to vaše zrcaljenje pa oni doživljajo zgolj kot nezaželeno provokacijo. Kdo ima tu »prav« in kdo ne, tu ne igra nobene vloge, to spada v območje prava, odnosi pa so veliko kompleksnejša zadeva, prepuščena posameznikom. Zreli ljudje živijo in pustijo drugim živeti. Nezrelim je treba postavljati meje in se z njimi ne zapletati, kolikor ni nujno potrebno, ker s tem samo zapravljamo energijo. Postavlja se vprašanje, ali vam je ostalo sploh še kaj energije za drugo življenje, za odnose z drugimi ljudmi, ki niso partnerjevi sorodniki. Kako vas bogatijo odnosi z vašo primarno družino, s prijatelji, kolegi in znanci?

Z občutkom jeze in frustriranosti ste prišli do točke, ko se vam zdi edina rešitev beg; to pa pomeni ne le beg od partnerjeve družine, ampak tudi od njega, ki ga doživljate, kot da ne »pripada vam«, ampak je na strani vaših »nasprotnikov«. Skoraj bi si upala staviti, da si partner tega ne želi in da si želi samo miru. Seveda je neučinkovito reševanje nesoglasij prišlo tako daleč, da se vama zdi mir obema nedosegljiv. Naj vam zagotovim, da ni, da pa bi na vajinem mestu čimprej poiskala podporo v partnerski terapiji, v kateri bosta drug drugega lahko končno slišala in se povezala.

Dodaten, zelo akuten razlog za to je vajina hči, ki se že odziva na turbulentno stanje v družinskem sistemu. Pravite: »Problem je samo v hčerki.« V resnici pa se zavedate, da je problem drugje; otrok, ki je izpostavljen psihičnemu nasilju, ga samo zrcali in na nezaveden način skuša pritegniti pozornost na svojo stisko, da bi se vidva že končno povezala kot partnerja, začela odraslo ukrepati in jo s tem zaščitila pred nadaljnjo čustveno zlorabo ter ji pokazala, da je koflikte mogoče reševati.

Verjamem, da bosta to tudi storila, in vama želim vztrajnosti za korake k zdravljenju vajinega odnosa.

Pozdravljeni,

najprej se vam prav lepo zahvaljujem za odgovor. Moram vam napisati, da sem se pri branju vašega odgovora konkretno zjokala. Napisali ste kar nekaj stvari, s katerimi ste mi dali vedeti nekaj, kar že vem, a sem si bala priznati.

Naj vam na kratko opišem svoj odnos s svojo družino. Svojo mamo sem izgubila v prometni nesreči, ko sem bila stara 10 let. Mislim, da se s tem še vedno nisem najbolj sprijaznila. To, da me je oče posvojil, ko je spoznal mojo mamo, sem izvedela po nesreči, ko me je k sebi hotela vzeti babica. Svojega pravega očeta nisem nikoli poznala. Tako, da imam še enega polbrata, vendar ga nikoli nisem gledala kot polbrata, vedno je bil in vedno bo moj brat. Najin oče se je cca tri leta kasneje ponovno poročil. Še preden sta se z njegovo novo poročila, ji je seveda vse povedal o naju z bratom in seveda tudi to, da jaz nisem njegova prava hčera. Po poroki je prijaznost njegove žene izginila, kar sva izkusila oba z bratom. Še vedno se živo spomnim tistega dne, ko je začela govoriti čez mojo mamo in ko je izrekla nekaj zelo nesramnih besed, sem jo udarila. Zaradi mene sta se z očetom skregala . . . ne toliko, da bi šla narazen, ampak . . . Takrat sem vedela, da je to to. Pri svojih 19 letih sem spakirala svoje stvari in se preselila v najemniško stanovanje. Očeta sem videvala samo takrat, ko nje ni bilo doma. Nekaj let kasneje se je spremenil tudi njegov odnos do mene. Spoznal je mojega tokratnega partnerja, vse je bilo OK, potem pa kot strela z jasnega . . . Klical je brata, da se naj odloči ali bo na moji ali na njegovi strani. Ne morete si misliti, kako sem se takrat počutila. Poklicala sem ga in ga vprašala, kaj se dogaja in na koncu izvedela, da je vse to njeno maslo. Sredi delovnika sem pobrala svoje stvari in odšla k njej v službo. Kaj je sledilo, verjetno veste? Nič nasilnega . . . Mislim, da sem bila takrat ena in edina v trgovini, ki se je drla. Takrat sva oba z bratom prekinila vse stike z očetom. Res nimam odnosa s svojim očetom, imam pa enkraten odnos z bratom in njegovo družina ter seveda mojo babico, po mamini strani. Tudi s tetami in strici ter babico po očetovi strani se enkratno razumem. Je pa res, da jih bolj malo vidim.

kar se tiče mojega partnerja. tu sem se najbolj zjokala. Res je, ne želi, da grem. Vem, da je ujet ravno vmes in vem, da tudi sam nima več rešitve, kako in kaj. Moti me, ko se hočem z njim pogovoriti, pravi, da se mu ne da več . . . Moti me to, moti me tisto drugo . . . Vedno me moti vse na njegovi družini. Želim si, da bi sam imel tak odnos do svoje družine kot ga imam jaz s svojo. S svojim bratom se slišim skoraj vsak da, je poleg partnerja moj najboljši prijatelj. Tega v njihovi družini ni. Vse kar se pogovarjajo je obrekovanje drugih. To me moti.

Hvala za odgovor.

LP

Draga Orhidejčica,

na hitro bom komentirala post…

Težava ni v drugih, temveč v tebi. Praviš, da se prepirate, vendar iščeš vzrok le v obnašanju in neprimerni komunikaciji drugih. Si kdaj pomislila, da sta za odnos in njegovo vzdrževanje (ne glede na to kakšen je – slab ali dober) vedno potrebna dva? Ne? No, potem pomisli še enkrat!

Verjamem, da si že od vsega zelo utrujena, vendar si v veliki meri pripomogla, da se stvari sesipajo tudi sama. Verjamem tudi, da se ne zavedaš svojih reakcij in prepričanj na osnovi katerih oblikuješ svoje odnose, a je morda čas, da se jih pričneš zavedati.
Si kdaj pomislila, da si morda nisi izbrala pravega partnerja? Tako, zelo na hitro, sem opazila, da sta si diametralno različna. Imata vsaj kakšen skupen interes, zanimanja, poglede na življenje, nazore, prepričanja? Če ne, potem razmisli, ali ima smisel vztrajati, saj ga ne boš spremenila, on pa ne bo spremenil tebe. Med vama se bije neprestani boj kdo bo koga in to ni OK. Če te njegovo obnašanje, neodločnost in pasivnost iritirata, potem je čas, da začneš razmišljati o tem, da narediš nov korak v življenju.

Največja težava je le v tem, da se nisi ničesar naučila o sebi v vsem tem času, ki si ga preživela s sedanjim partnerjem. Izbrala si si namreč točno takšnega, ki te je spominjal na tvojega očeta. Očeta, ki ti ni stal ob strani, za katerega si mislila, da te je izdal. Ali čutiš sedaj pri partnerju enako? Tudi ostale vzorce iz svojega otroštva si prenesla na sedanji čas… Vsa borba za premoč z ostalimi člani družine je pravzaprav klic male deklice, da bi jo oče opazil. Je pravzaprav borba med krušno materjo in tabo. Vendar tvoj partner ni tvoj oče. Izbrala si si partnerja od kogar pričakuješ, da te bo zaščitil, ti nudil oporo nežnega in skrbnega starša, ki si ga vedno pogrešala. Razmisli, je kaj na tem? Razvila si izredno močne gonilnike in prepričanja o ljudeh. Večino ljudi vidiš kot svoje nasprotnike, sama pa želiš biti močna, ker to vendar moraš biti. V parterja si se zaljubila, ker si v njem našla vse tiste lastnosti, ki si jih v sebi zatrla, zdaj pa te le-te najbolj motijo. Enako je pri tvojem partnerju. Vate se je zaljubil, ker je videl močno, pogumno žensko, borko, ki je ne ustavijo težave. Sam je te lastnosti zatrl, ker v njegovi družini niso zaželene. Pri njih je zaželeno ubogati, biti pasiven. In tako so bile v njem zatrte lastnosti, ki so ga prevzele pri tebi. In zdaj? Zdaj ga te tvoje lastnosti neprestano silijo v nekaj neprijetnega, ga potiskajo v kot.

Tvoja prepričanja, da ljudem ni za zaupati, da niso OK, ter tvoj odklonilni odnos, ne bodo poskrbeli, da se bodo drugi trudili, da jih boš sprejela, temveč boš dosegla ravno nasprotno, t.j. zavrnitev. Ravno zavrnitve pa si globoko v sebi ne želiš. Te si bila v svojem otroštvu še prevečkrat deležna, zato si si ustvarila prepričanje, da ljudje niso OK, da se lahko nasloniš le nase, da moraš biti močna. In tako vedno znova, ko te zavrnejo, dobiš potrditev kako so ostali ljudje slabi, kajne? Tvoja prepričanja ti onemogočajo osebno rast.

Verjamem, da ti je moje pisanje kot zaušnice, ki jih najmanj potrebuješ, a včasih je zaušnica bolj sočutna od objema. Vse kar sem ti napisala je sicer mesečno, oz. kar nekaj letno delo terapevta. Verjamem, da si napisanega ne želiš sprejeti, še manj razumeti. Vendar… Morda boš dovolj močna, da pogleš vase in ugotoviš, da morda je nekaj na napisanem. Vsekakor je čas, da pričneš delati na sebi. Stopi do kakšnega psihoterapevta, vendar stopi do njega sama! Ko boš spoznala sebe, potem boš lahko delala korake naprej brez obremenjenosti s preteklostjo.

Lep začetek in uspešno spoznavanje Orhidejčice v letu 2014!

Živijo Orhidejcica.
Imam podobno izkušnjo. Pri nama je bilo tudi ogromno situacij, ko je moževa primarna družina kaj naredila ali možu ali meni in se ni znal potegnit za naju oz. še branil jih je in mene obtoževal, da nisem normalna, ker ne doživljam po njihovo.
Normalno je, da je tudi hčerka zelo odražala stanje, ki smo ga imeli med sabo in ko je bila pri tašči v varstvu je bilo tudi obdobje ko niti ni hotela tja in je jokala ker je čutila našo napetost.
Stvari so se samo slabšale in je prišlo do velikega poka, in je v meni zbudil brezpogojno odločnost, da tako ne gre več naprej in dala ultimat, da greva h terapevtu. Na kar je mož na srečo pristal.

To lahko rečem, da je najina najboljša odločitev v življenju. Ker tako sva spoznala, katere vzorce ali rane iz otroštva nosiva s sabo. In sva začela rasti kot osebe – osebni napredek in kot zakonca. Počasi sva zmogla stopiti iz starih, že znanih vzorcev, konfliktov, začaranega kroga. Napetosti med nama se z vsako terapijo manjša in posledično tudi do njegovih sorodnikov. Mož je vedno bolj odločen do svojih, in je posledično meni lažje, ker mu vedno bolj zaupam, da bo že mož odreagiral. Začuda se je prikradla v najin odnos strast, ki je veliko večja in bolj iskrena, kot kadarkoli prej.. 🙂 Tudi otroka veliko prej začutim (prej mi je bilo to neznano), in če pride do trenja z moževimi sorodniki, hčerko maksimalno zaščitim , so pa situacije, ki ji otrok pač doživi ko je z njimi in ko presodim, da mu vzbuja stisko, ji pomagam kasneje ko sva sami s pogovorom, da pove svoja občutja v zvezi z dogodkom, da ji pomagam, da predela svoja občutja, podam svoj pogled.

Vama želim notranje moči za pravo odločitev. Jaz pravim tako zase, kar delava z možem zdej zase je ena najlepših popotnic za otroka, a ni to nekej najlepšega, da se starša razumeta in dobi otrok vzgled dobrega in ljubečega odnosa. Ker zdej otrok predalčka v glavi: odnosi so… kakor vidi starša. Tako da je kar neka odgovornost, do vaju in tudi do hčerke.

Pozdravček!

Moje mnenje je, da starejši in mlajši ne spadajo skupaj… Mene je sedaj žena nekaj časa prepričevala, da naj gremo živet k njenim, pa po rojstvu prvega otroka smo tudi nekaj časa bili, samo takrat je to bil tak malo čuden odnos, kot bi nase gledal nekje od zunaj. Po nekaj časa sva se dogovorila in odšla nazaj na svoje, kjer smo (sedaj nas je 5) na svojem in najbližji starši cca 50 km stran. Verjamem da je najlažje za nekatere, da imajo podporo vseh okoli, ampak moram reči, da tudi brez podpore okolice ni večjih težav, le v naprej si je potrebno natočit čistega vina in točno vedet kaj vsaka odločitev pomeni.

Ker jaz imam probleme že z osnovnim usklajevanjem družine, da pa bi v to intimo vključeval še druge ljudi, to z gotovostjo trdim da nebi šlo, brez da se nekdo ukloni in v primeru njene družine bi to bil jaz… Na to pač nisem bil pripravljen.

Šli smo po težji poti finančno gledano, a lažji gledano skozi odnos.

LP