Pozdravljeni,
upam, da na hitro strnem mojo zgodbo.
Pred dvema letoma sem spoznala čudovitega partnerja, ki mi pomeni največ na svetu.
Do mene je zelo dober, ljubeč in razumevajoč, vendar…
Oba štejeva že preko štirideset in za obema je propadel zakon, ki sva ga že prebolela, preden sva se spoznala.
Hitro sva se navezala eden na drugega.
Jaz živim v svojem stanovanju, on v svoji hiši v kateri ima še očeta in mamo (oba 75+…)
Vsega kar sva skupaj sva vsake 14 dni in kakšen trenutek med tednom, da greva na kavo, kosilo ali hiter klepet med službo… Vsak drugi vikend odidem k njemu čez vikend in takrat sva lahko skupaj oz. nisva nikoli sama (ker sta poleg njegova starša..), razen, če se kam odpraviva za kakšno uro ali dve, največ za cel popoldan…
Zdaj sva šla sicer za par dni za prvomajske in za en teden na dopust poleti, to je pa tudi vse v dveh letih…, pa še to imam občutek, da ima partner kar slabo vest, ko pusti starše same doma..
Naj še to povem, da njegovi starši ne hodijo v trgovino, na pošto, na obiske, niti ne marajo obiskov…karkoli je za opravit, opravi moj partner, ker enostavno ne gredo, ker jih je vse brezveze…
Predvsem je navezan na mamo, se mi zdi, da enostavno živite kot mož in žena in ne kot sin in mati.

Smatram, da je čas, da si nekaj ustvariva,…sva govorila že, da bi si svojo kuhinjo naredila v zgornjem prostoru, kjer imava spalnico in kopalnico, ker želim, da zaživiva svoje življenje,…brez staršev. Sicer da jim pomagava kar je potrebno, vendar svoje življenje je potrebno zaživet..
Nikoli ni prespal pri meni v stanovanju, nikoli ni bil pri meni na kosilu, ker bi imel enostavno slabo vest pred mamo,….

Nimam več volje niti do dopusta, niti do tega, da bova lahko kdaj živela svoje življenje, ne veselim se več ničesar, ker karkoli že, vedno nekje nastane prepreka, ki nama onemogoča zasebno življenje dveh odraslih oseb….

Pogrešam partnerja tudi, ko sva skupaj za vikend, ker nikoli nisva sama, pogrešam partnerski odnos, življenje v katerem bi uživala ob svojem partnerju, načrtovala sama-sama stvari, ki se tičejo življenja, naju….

Nisem sebična in rada pomagam staršem mojega partnerja, samo tudi jaz potrebujem njega, kot partnerja s katerim bi ustvarila življenje in se postarala in imela kaj od te veze…

Kako naj to rešim, sem to že večkrat omenila partnerju, vse razume in ve da mi je večkrat težko, vendar…napredka ni in se bojim, da bo zaradi tega najina veza razpadla,…tega si ne želim.

Prosim za pomoč.

Hvala

Spoštovana Tara**,

po dveh letih upanja in poskušanja, da bi spremenili negativne plati partnerstva, ste začeli nihati in obupovati. Po eni strani se pogovarjata, da bi si uredila skupno življenje v hiši njegovih staršev, po drugi strani pa vas to niti ne veseli niti ne vleče več. Po eni strani pravite, da je partner »čudovit« in vam »pomeni največ na svetu«, po drugi strani ste polni dvomov. Po eni strani razume vašo stisko, po drugi ni pripravljen storiti ničesar, da bi vam jo olajšal.

V dveh letih ta moški nikoli ni bil pri vas na kosilu, ker bi imel enostavno slabo vest pred mamo.

V obdobju zaljubljenosti in očaranosti so bile takšne »malenkosti« nekaj, kar ste prezrli v upanju, da se bo nekako izboljšalo. Zdaj ste se začeli zavedati, da to niso malenkosti, ampak nakazujejo zelo velik in kompleksen problem. Kako velik je, ne vem, če ste si že upali priznati – a zavedate se, da je dovolj velik, da ga ne morete spregledati. Tako senči ves vajin odnos, da ne zmorete razmišljati racionalno (da bi se, če boste ostali z njim, seveda mirno lahko postarala skupaj, saj ko bosta tako stara, njegovih staršev ne bo več). Oziroma tudi če lahko razmišljate racionalno, vas to ne zadovoljuje več.

Družinski sistem, ki tako neljubo zadeva vaše življenje prav tam, kjer bi si želeli, da bi bilo nekaj intimno vašega, je kot speč vulkan. Na zunaj je vse mirno, zaspano, ustaljeno. Ali se v trikotniku med vašim partnerjem in starši, zlasti pa v odnosu med njim in mamo sploh kdaj pojavi zdrava jeza in zakaj se zdi ta tako zastrašujoča, zakaj je tabu? Lahko da bo ta vulkan večno spal, kar pa še ne pomeni, da v njegovi notranjosti ne brbota žareča gmota. Kaj pa vam, ki niste od nekdaj del tega sistema, a vendar že dve leti sprejemate njegova pravila, preprečuje, da bi začutili nekaj te jeze? Da bi si dovolili poleg strahu in žalosti (pogrešanje, hrepenenje, brezvoljnost) kdaj tudi jasno in odločno besedo o tem, kaj je za vas nesprejemljivo? Od kod vam je to vzdušje tako domače, da morate hrepeneti po moškem, ki je že »oddan« in imate pri njem status druge violine? Za vaju vidim rešitev v partnerski terapiji, na kateri si bosta lahko odgovorila na ta in še druga vprašanja. Partner za zdaj ne zmore prerezati popkovnice s starši, vi pa mu ne zmorete postaviti ultimata. Verjamem, da se na terapiji ta nemoč lahko začne spreminjati v moč, ki jo bosta lahko uporabila za odraslo življenje, za stvari, ki se, kot pravite, tičejo življenja, vaju.

Želim vam neustrašnih korakov, tudi vam bodo v pomoč še pri drugih vidikih vašega življenja, ne samo v partnerstvu.

Lepo pozdravljeni,

Draga Tara,

Ta tvoj partner se je počutil ”krivega” ker je enkrat jedel pri tebi – ali nekaj takega….?
Ta tvoj partner pri sebi ne zna potegniti črto. Ne verjamem, da ga starši ovirajo pri tem, veš starim ljudem je dovolj, da se jih obišče, pokliče, pomaga ko potrebujejo, da se ne spomni na njih le ko se njemu zdi. Mogoče jih je le strah, da ne bi dobili kreganja v hišo, ali da bi jih kdo grdo gledal in tako naprej…to pa on prikazuje tako kot razume. Ne laže ti, vendar ti govori z njegovega zornega kota kot posluša njihove reakcije, ko starši povejo le svoje strahove.

Resnica pa je, da se ne zna postaviti zase, ne zna postaviti mejo. Na eni strani čuti dolžnost (kar je nekaj krasnega) do pomoči staršem, na drugi ogromen občutek krivde ko starši njemu govorijo. Ta njihov govor, ki iz njihovih ust sigurno ni tako strašen, se v njemu usidra kot nekaj obupno omejujočega.

Kaj naj ti rečem, da bo dovolj prijazno in hkrati, da te zbudi? Jaz menim, da je tvoja naveličanost čakanja in tvoja jeza pri tem upravičena. Kdaj pa bo tvoja potreba po skupnem življenju prišla na vrsto? Mogoče enkrat……kdaj? Mogoče tudi nikoli če ga misliš samo čakat.

Dejstvo je, da se mora on odkrito pogovoriti s starši, jim povedati, da ne bodo izgubili sina, če se ta odseli in si ustvari novo življenje in da je tudi nevesta dobričina. Dejstvo je pa tudi, da ne more sin žrtvovati svojega življenja – ampak to je njegova odločitev!

Na tvojem mestu je najbolje se prijateljsko poslovit, brez možnosti nadaljnjega prijateljevanja. Pazi! Brez možnosti prijateljstva, v pomenu kavic, druženja itd. Tukaj je potrebno prekiniti stik, zato da se možakar postavi zase ali pa sprejme dejstvo, da bo raje bi s starši.

Tvoje življenje ne more naprej, ker se ti bo trgalo, da hodiš z njim na kavo in izlete. To odpade. Mora biti nula stikov. Pojdi naprej! Če bo imel dovolj poguma in moči in si počistil svoje podstrešje, bo to sam storil in se sam vrnil k tebi. Ne moreš pa ga prisiliti ali pričakovati (pričakovati kar je še najhujše!). Lahko rečeš le, da tako ne gre naprej in lepo smo se imeli. Adijo.

no upam, da ti je bilo moje pisanje kaj v pomoč. Srečno in vrži tisto jezo ven. Vsak sam si postavi standard v katerem bo živel in tvoj standard definitivno ni tako visok, da ga ne bi kakšen moški dosegel zlahka in z veseljem. 🙂 Za moje pojme je normalen standard.