Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Sprejeti samoto ali verjeti v zgodbo o srečni družini

Sprejeti samoto ali verjeti v zgodbo o srečni družini

Za začetek predvsem Srečno 2014!

..in moja zgodba.. pred 5. leti sem se zaradi nesoglasji (nekaj jih bilo začinjenih tudi s fizičnim nasiljem) odselila od sedaj bivšega moža. Z malima otrokoma (1,5 in 3,5 let) sem si takrat najela stanovanje, se kasneje preselila v drug kraj, zamenjala službo. Še pred selitvijo spoznala 15 let starejšega moškega, ki je bil pravo nasprotje mojega moža. Načrtovala sva skupno življenje a se nikakor ni izšlo. Poleti sem ponovno zamenjala službo in se preselila bližje njemu. Res je pomagal pri otrocih (2x na teden jih je zjutraj vozil v šolo), a ves čas je nekaj manjkalo za popolno srečo. Živela sva vsak na svojem. Skupno življenje ni možno, saj ima doma hči, staro blizu 30 let (še študira) preživlja jo oče. Njegova hči ni nikoli sprejela mene niti mojih otrok. Ni nas želela spoznati. Obiski pri njemu so bili možni le, ko hčere ni bilo doma. Izgledalo je približno takole, a ne vzemite dobesedno: ¨Bova danes pri meni, sem sam¨. Pri svojih 41 letih se mi po domače ˝fržmaga¨ da se moram obnašati tako kot pri 17. Za piko na i pa me je na Silvestrovo t. j včaraj. zapustil, ker ne bo več prenašal mojega nerganja, da v zvezi s svojo hčero ni naredil nič. In razlog, do predvčerajšnim sem živela v prepričanju, da bova novoleto praznovala pri meni. Nakar pokliče ali imaškaj proti bova pri meni, hčere ne bo. JA IMAM PROTI. Pri svojih 41. letih ne bom več plesala tako, kot bo želela tvoja hči! Užaljenost, kreg….konec. Celotna zgodba z gospodom je trajala tri leta, vmes me je v dobro svoje hčere že zapustil in po cca 3 mesecih skesan prosil za nadaljevanje veze.

Včeraj se je zadeva malce drugače ponovila, ponovila v tem, da je odšel in mi zagotovil, da se ne vrne nikoli več. Poiskusila sem s pogovorom a je prepričan, da je tako prav. Prvič v svojem življenju sem bila na Silvestrovo sama.

Zanima me le ali naj še vrjamem v zgodbo o srečni družini (pa ne z omenjenim gospodom). Ali se to res še dogaja? Ali je bolje v izogib razočaranju sprejeti samoto? In še to, kaj za vraga delam narobe, da ne funcioniram z nikomer nasprotnega spola?

Sem izobražena, finančno neodvisna in ne iščem nekoga ki bi ga izkoristila ( ne materialno in ne kot nadomestilo za očeta svojim otrokom, saj tega moji otroci imajo).

Spoštovani,

kot se ob božiču vse osredotoča na predstavo o srečni, optimalni družini, v kateri bi bile zadovoljene vse naše otroške in odrasle želje, potolažena vsa hrepenenja … se teden kasneje, na prehodu iz starega leta v novo, vse vrti okoli dokončevanj in novih začetkov. V prispodobi (ali morda tudi dobesedno) povedano: če nam božič ni dal občutek »popolne sreče«, da uporabim vaš izraz, se na silvestrovo ozremo okoli sebe in rečemo: »Očitno se moram opreti na svoje sile. In se tudi bom. V novem letu bo drugače, in jaz bom tista, ki bo sprožila in speljala spremembo!«

Ne vem, koliko povedanega je dejansko vaša realnost. Zvenite prizemljeno, stvarno; ne vem pa, koliko je vajina zgodba že zaključena. V vsakem primeru se vam zdi, da bi bil pri omenjem partnerju čas, da razmeji svoj odnos s hčerko. Prav čutite. Svoje ste povedali, on pa tudi. Oba imata pravico do svojih odločitev. Zdi pa se, da vaju ne povezuje dovolj temeljnih vrednot, da bi bili vi pripravljeni sprejemati tako močno tekmico, kot je (po letih) odrasla hči, ki pa je še vedno čustvena partnerka svojega očeta. Dobro za vas; tri leta je dovolj dolga doba in zaslužite si partnerja, pri katerem vam ne bi bilo treba tekmovati z njegovimi otroki.

Zdaj ste na pragu novega leta, nove svobode. Včasih je taka svoboda kot osvežujoč veter – toda ne le osvežujoč, ampak ga trenutno čutite kot burjo, ki pošteno brije. Stojite na nekem vrhu, samostojni in močni, sami, a hkrati osamljeni. Ne zato, ker si ne bi zmogli poiskati novega partnerja, ampak ker vas muči vprašanje, ali ste sploh dovolj opremljeni za to.

In to je tista prava, notranja, osebna prelomnica. Ko smo si sposobni postaviti to vprašanje, smo prišli do točke, ko smo začeli razmišljati s srcem. Do točke ponižnosti pred seboj in pred življenjem, ki nam želi nekaj povedati. Do točke, ko smo se za to, da bi prišli do nujno potrebnih spoznanj za plodno nadaljevanje svoje poti, pripravljeni ustaviti in se začeti učiti na neki drugi ravni.

Ne glede na vašo zunanjo neodvisnost je čutiti lep kos bridkosti v vaši dilemi: ali samota ali srečna družina. Večina ljudi ne živi v »samoti«, večina ljudi tudi ne živi v »srečni družini«. Vsi se dinamično gibljemo po mnogih pokrajinah svojih odnosov, in poleg obeh navedenih (ki sta bolj trenutni kot trajni stanji) jih je še veliko. Povabila bi vas, da srečno družino formulirate nekoliko natančneje, da si jasno predstavljate, kaj natanko to za vas pomeni. Sprašujete se, kako da ne funkcionirate z nikomer nasprotnega spola (ali natančneje z bivšima partnerjema, to pa je tako majhno število, da res upam, da ne boste kar obupali in se sprijaznili s samoto). Odgovor nosite v sebi; v svoji preteklosti, v tem, kako ste se o odnosih učili v primarni družini in kaj od tega ste odnesli s seboj v partnerstvo. Naučeno se da tudi odučiti in se naučiti novih podatkov o sebi, manj izkrivljenih, bolj v skladu z resničnostjo in koristnejših za vzpostavljanje bolj zadovoljujočih odnosov. Tega je veliko in kako se boste zadeve lotili, je vaša izbira. Boste brali, se udeležili delavnic, se podali na terapijo? Pred vami je še toliko možnosti in želim vam, da bi jih izkoristili kar največ. Predvsem pa vam želim, da ne bi nikoli izgubili veselja do tega, da začnete kaj početi drugače.

Tudi vam srečno!

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Pozdravljena,

jaz sem sicer poročena, vendar sva z možem imela hude probleme v najinem odnosu, ki so bili vedno bolj neznosni. Ko so prišli problemi do neke meje, ko nisem zmogla več, sem se odločno postavila zase in zahtevala skupno zakonsko terapijo, v katero je na srečo privolil. Lahko povem, da bi bil tukaj zelo običajno plan b ločitev ali životarjenje v psiho odnosu. Vendar sva zavihala rokave in delava ogromno na sebi in rezultati so vedno lepši. Vedno več strasti je med nama, iskrene ljubezni, sočutja, razumevanja…
In lahko zelo potrdim, kako zelo se obnašamo po vzorcih iz otroštva, kako zelo iščemo vzdušje, ki smo ga enkrat doživljali v primarni družini. In meni osebno je to res odrešenjsko delo, ko počasi premagujem sence preteklosti in vedno bolj živim v stiku s samo seboj, ne kot prej, ko so se stvari pač kar dogajale in sem imela najmanjšo moč nad svojimi navadami, čustva so me kar odnašala iz realnosti…
Kot sem jaz v najtežji situaciji naredila odločitev, mogoče si tudi ti na tem, da se odločiš, in greš na zahtevno pot v sebe, in prevzameš dogajanja, občutja, smer življenja v svoje roke.

Srečno!

Draga ”Jepespe”
Pusti ga oditi. Po tvojem pisanju je bil to partner od katerega si dobila nekaj novega, nekaj novega o odnosih z moškimi, nekaj kar ti bo pomagalo pri naslednjem.
Njegova hči, 30 let stara ”deklica” je pač eden od mnogih posebnih otrok, katerega vodilo je ”bilo bo tako kot jaz hočem, želim ” in našteli bi lahko zraven vse oblike jaz, mene, meni, o meni, samo jaz…..

Njegova hči ne razume, da oče potrebuje vezo, tudi tako, ki se trenutno v njenih očeh ne zdi prava zanj. …seveda če obstaja volja lastnega odločanja. Ne razume, da se pri teh letih mora enostavno umaknit, v upanju, da ji oče ne bo še njej urejal poroke/veze in ji vrnil milo za žajfo.
Navadno je tako, da se takšne hčerkice en dan zbudijo in vprašajo starše ”kako to, da si sam oči/mama?”
hja….:D
bumerang se ji bo vrnil.

Bodi raje hvaležna za takšno novoletno ”darilo”. Ne želiš biti s tistim, ki te skriva in s tistimi, ki te ne marajo.

”jepespe”..še nekaj. Da, možno je dobiti to kar sprašuješ – srečno družino. Seveda vedno se nekaj dogaja, so lepe stvari, grde, zoprne, vesele ….
Priporočam, da se udeležiš kakšne delavnice in preusmeriš svojo pozornost drugam, trenutno ne potrebuješ partnerja, ker kot opažam si se na tega zelo navezala, kot da bi ga ”zahtevala”. On ni še pripravljen na to, lahko da ne bo nikoli. Raje delaj na sebi, ker tudi ”delanje na sebi” je zelo zabavno pa še veliko novih ljudi spoznaš. Vse ostalo pride samo od sebe – partner zate. Dejstvo je, da je bolje, da ga pustiš na miru, naj vsak svoj gnoj preklada na zemljico in kar boš posadila bo dalo rezultat.

New Report

Close