Vem, da so prazniki, ki bi nas naj povezali a verjetno v večini družin ni tako. Danes okoli ene ure zjutraj je oče (71 let) imel enega od svojih hujših izpadov besa. Po maminih besedah je bilo vse vključeno od razbijanja pohištva, kozarcev do zabijanja z glavo v steno, tolčenja sebe po glavi in prsih s pestmi, metanja in tolčenja po tleh, cepetanja in verjetno še kaj. Zagotovila mi je da se nad njo ni spravljal fizično, kot nekoč ampak čustveno kot obešanje krivde za vse mogoče, celo za stvari, ki so se mu dogajale še predem je mojo mamo spoznal, razne sodbe in obsojanja, poniževanja ipd. V glavnem zgodba o mojem očetu je takšna: že kot otrok sem vedela, da z njim ni ves v redu, da je drugačen in da nima niti malo očutka za ljudi, katere naj bi imel rad, veliko več so mu pomenili tujci oz tisti, ki niso bili del našega življenja. Prav pred takimi je najraje kazal svojo moč nad nami (mamo in nama s sestro). To je kazal tako da nas je pred tujimi poniževal krivil in celo pretepal. Spomnim se kako sva s sestro moralo hoditi na raport, pa čeprav nisva bili vpleteni v neko nastalo situacijo. Nisva bili vpleteni zato ker sva se ga zelo bali. Glavna in edina sreča za naju s sestro je bila ta, da je bil oče poklici šofer, veliko z doma, malo doma samo med vikendi. V glavnem da skrajšam, bolj kot sem odraščala bolj sem se odmikala iz njegovega dosega a je vedno bila mama tista, za katero me je skrbelo. Zdaj sem odrasla imam svojo družino, mama se je pred letom dni upokoljila. Še preden se je, se mi je potožila, da jo je strah ostati sama z njim. Danes je čisto druga oseba, njemu totalno podrejena in predana. Vse kar dela dala samo za njega. Nima več nobenih stikov ne s svojimi sorobniki, ne s svojimi prijateljicami, bivšimi sodelavkami. Če recimo se odločimo, da naj prideta onadva k nam na obisk videt svoje vnuke (ker je oče samo doma pred televizorjem 24 ur, ne hodi nikamor, z nikomer se ne druži, telefon ima vedno izklopljen) pride ponavadi samo mama in se ne more sprostiti, neprestano gleda na uro in ponavlja, da zdaj pa mora iti, ker jo že čaka, da mu pripravi večerjo. In da se vrnem na današnji dan, ko me je poklicala po telefonu totalno iz sebe me prosila naj pridem do nje. Ko sem prišla tja sem z njo ostala tri ure, jokala je celi čas bila je je v šoku, se tresla in z grizenjem prstov verjetno lajšala svoj stres. Oče je ves ta čas bil zaprt v svoji sobi.
Skrb za mamo se povečuje, nisem prepričana da si lahko pomaga sama niti da ji lahko pomagam jaz ali kdo od bližnijh. Že nekaj časa s partnerjem prebirava ta forum in iščeva odgovore a se je tokrat pojavilo tudi vprašanje: ali sploh obstaja možnost za mamo, da se reši tega dastruktivnega odnosa in svobodno zadiha? Menim namreč, da če bo še naprej tako kot je nima več neke prihodnosti oziroma menim, da jo bo parazit izsesal.
Zelo bom hvaležna za vaše mnenje in pomoč.
NAMASTE

Oče ima težave z obvladovanjem jeze. To da za vse krivi mamo, da mu je mama na razpolago 24 ur na dan, da je nasilen, da je mama dobesedno izolirana od vseh osrodnikov, prijateljev vsekakor kaže na neko motnjo. Dagnozo lahko postavi le zdravnik, psihiater, kamor bi oče vsekakor moral na pogovor. Za mam je vse to težko prenašati, edina rešitev je da se od očeta loči, drugače bo ona imela posledice. Lahko da gre pri njej za posttravmatski stresni sindrom. Ta zveza jo bo vsekakor uničila. Lahko se obrne na center za nenasilno komunikacijo, CSD, ob njegovem nasilju pa naj obvezno pokliče policijo, ker to kar počne oče je tudi družinsko nasilje. Vem, da je težko narediti korake, ampak ko je tako hudo, slabšw ne more biti. Mami pomagajte, da čim prej stori odločilen korak in nekaj spremeni, ker bo vse skupaj samo slabše. Lahko pa začne obiskovati skupino za samopomoč svojcem, ki imajo koga v družini z mejno osebnostno motnjo. Skupina deluje v Ljubljani.

Hvala za vaše mnenje
Oče je že dobil napotnico za psihijatra in sicer v zadnjih letih ima bolečine v prsih povišan pulz, nizek pritisk… zato je tudi hodil (seveda z mamo)na vse možne preiskave a so pokazale da je telo za njegovo starost zadovoljivo. Večkrat je že ležal na kardiologoji in izkazalo se je da brez pravega razloga. Kardiolog je prvi predlagal obisk psihijatra a je seveda z mamino pomočjo kardiologa zamenjal. Ko je osebna zdravnica dobila vse njegove izvide mu je napisala napotnico za psihijatra kar je gladko zavrnil češ da on že ni nor. Potem je o zdravnici govoril vse mogoče in v svoje negativnosti potegnil tudi mamo, ki se je seveda z njim strinjala. O napadu besa in groze, ki se je zgodil pred dvema dnevoma in o katerem sem pisala na tem forumu, danes mama govori, da je imel oče epileptični napad, pa čeprav nikoli ni imel kaj takega in pravtako nobenih podobnosti ni z epileptičnim napadom, kar se mi zdi popolna ignoranca sploh za nekoga, ki je delal celo življenje v zdravstvu kot medicinska sestra. Ko sem ji predlagala naj si nabavi knjigo Ne stopajte več po prstih se ji je to zdela dobra ideja a je predlagala naj knjigo midve s sestro naštudirava in ji potem svetujeva. Ko se pogovarjam z njo o tem imam občutek, da me sploh ne posluša ali celo misli, da delujem proti očetu in da ju želim spraviti narazen. Sama pa se zavedam, da če bo mama pomagala sebi bo posledično pomagala tudi očetu. V glavnem pogovarjanje z njo o očetu je kot pogovarjanje s steno. Danes sem jo poklicala, ker smo bili zmanjeni, da se jutri dobimo in pogovorimo oz naredimo plan kaj in kako naprej mi je rekla, da bi ona rajši, da pridem k njim z otroci, da se onadva malo z njimi igrata.
Nekako ne vidim izhoda za njo iz tega in me zanima ali je smiselno postaviti ji ultimat: ali si boš poiskala pomoč ali pa se več ne bomo ne videvali ne slišali po telefonu?
Hvala za odgovore in mnenja
namaste

Tvoja mama je popolnoma podrejena očetu in naredi vse, da mu ugodi, ker le tako kakor toliko shaja z njim. Če ne igra po njegovih notah, je ogenj v strehi. Oče je čustveno zlorablja, prav tako je psihično nasilen. Velika možnost pa je, da je tudi fizično nasilen. Preberite tudi knjigo mejna osebnostna motnja za telebane. Ljudem z MOM je vsekakor treba postaviti meje. Ti zavaruj svoje otroke pred njima, da ne bosta padla v kakšno situacijo, ki jima bo puščala posledice. Mami povej svoje mnenje, je odrasla oseba in mora tudi sama sprejet neke odločitve. Vsekakor ji pa lahko poveš, da svojih otrok v tako okolje ne boš pripeljala.

Ja taki osebki se vračajo, vedno znova in znova. Izhajam iz motene družine, predvidevam da sem kolikor toliko normalna. Sem si pa našla partnerja, s katerim sem samo podoživljala otroštvo. Iste zgodbe samo malo različne nianse. V najinem skupnem življenju in dveh otrocih me je zapuščal po tekočem traku, mi zbijal mojo samozavest do podna, samo pokukala sem ven, me je že potolkel. Očital mi je, da izhajam iz motene družine, da ne vem kaj pomeni cela družina, on jo je kao imel, ampak samo na zunaj ,kar se mene tiče. Obenem se je zelo razumel z mojo moteno, res moteno materjo.S svojo mamo je imel nenormalen odnos, čeprav sem jo jaz načeloma imela rada. Vse, vse bi naredila zanj, on pa me je zaničeval. Imela sem majhnega otroka ,najinega seveda,eno leto, iz prsi mi je teklo, hodila sem po onkologiji,če sem samo pokazala strah me je zatolkel, naj bom tiho, ker mi še nič ni ( iskali so diagnozo), bolna da je njegova mama, ker je res imela raka. ( stara 75 let).Sem se takoj počutila grdo in egoistično. S sabo me je vlačil le k njegovim, da sem jim pomagala, stala ob strani, ker je tudi njegova sestra zbolela in umrla za rakom. In tudi brat, ko sem doma pojamrala, da je nemogoč, so me pošiljali nazaj, da naj bom razumevajoča, ker se mu toliko hudega dogaja.

Čez noč se je začel ta človek obnašati popolnoma drugače. Po cca 8 letih skupnega življenja. Sredi noči je vstajal, šel ven, dramatično pokal in se odseljeval po tekočem traku. Otroci jokali, jaz zbegana, se mu opravičevala, jokala, ga prosila, ,…čez določen čas mi je pisal srce parajoča pisma, da me ima rad, da ne ve zakaj mi to počne, da si želi samo mene, da mu družina pomeni največ, to je vedno zatrjeval, posebno pomemben mu je bil imidž “dobrega moža, očeta,”.Medtem ko me je puščal z dvema majhnima otrokoma me je kontroliral, zganjal ljubosumje, šlo je tako daleč, da sem pri notarki podpisala, da v stanovanje ne bom pripeljala novega moškega, medtem ko prodajava stanovanje, kar sva v zadnjih 15 tih letih počela neštetokrat. Pazite to, Ko sem mu postavila ultimat, da greva po pomoč k svetovalcem je vedno šel, trikrat. Vsakič sva predčasno končala, ker so svetovalke ” držale” z mano. Sebi je privoščil vse, meni nič. Prepovedal mi je, da kupujem knjige za majhno hči, ker “šparava ” za stanovanje. Kmalu potem sem našla račun za nakup zelo dragega tenis loparja, zanj seveda. Ko sem hotela študirati, mi je metal knjige po tleh in me zmerjal. Imej se študentka”. Sam je med tem končal fakulteto.

Ko je nekoč odšel, je imel pravico ,da hodi po zabavah, spal pa bi pri meni. Ker tega nisem dovolila, je ves jezen , histeričen, prišel domov, odpeljal otroke na Dolenjsko, kamor je hodil verjetno z nadzvočno hitrostjo, tako da sem se bala za njihovo varnost.Sredi noči me je klical in jokal kot otrok, da on nima nikogar, jaz imam vsaj prijateljice in seveda sem sredi noči še jaz šla tja, ker sem se bala da si bo kaj naredil, predvsem sem se takrat že bala, da bi otroci imeli travme, če bi ga našli. Vedno me je znal pritegniti nazaj, vedno. Tekal za mano, me prosil, jokal, se ponoči stiskal, zjutraj odmikal, gledal grdo, nič kontaktiral, žal je predolgo prejemal mojo hrano, ker nisem vedela kaj se dogaja. Na zunaj je seveda deloval krasno. Imidž, imidž, imidž,….Če karkoli ni bilo po njegovem, je imel take histerične izpade, da si lahko samo gledal, tako smo sredi ceste za ovinkom obračali, ker je “ugotovil”, da sem jaz zračunala, da gremo na obisk k mojemu bratu, volan v rokah je imel on. Med sprehodom v tujini, ko sva se med tem sprla ker sem ga samo vprašala, kdo bo plačal kosilo, je “zginil” kot “kafra”. Sin ga je začel iskati, obtoževati mene, da sem jaz kriva, ker se z njim prepiram,…Čez nekaj minut je prišel za nami, me objel čez rame in rekel, naj se delamo, kot da se ni nič zgodilo. Halo???? Nekoč smo po avtocesti leteli 200 na uro, bog ne daj da sem karkoli pisnila, ko sem ga naslednji dan vprašala, kaj je to bilo, je rekel, da ni bilo nič, da je bil le utrujen in malo “tečen. Vso stvar je vedno zminimaliziral do amena, in če že kdo ,potem sem bila kriva jaz, ker z njim “nisem znala”, ker nisem diplomatska. To so bile njegove besede. Ločila sva se že pred leti, vendar me je spet pretental, da sva zaživela skupaj, se je pač prilagodil, kot kameleon, imel je neverjetne prilagoditvene sposobnosti,…Poročni prstan je že pred leti “izgubil”, sedaj ko sem na drugem bregu in srečujem “zveste”zakonske može, vem, da se je to dogajalo tudi pri meni, pa bi takrat roko v ogenj dala, da ne. Bil je vedno doma, samo služba, ni pil, vendar se je pa čedalje bolj odmikal, sploh ni več kontaktiral, oz, se je na ves glas smejal v “računalnik”, meni pa govoril, da dela za službo. Zadnji dopusti so izgledali tako, da je bil “dislocirana ” enota, sam jedel, pil kavo, bil na obali 50 m stran od nas, se celo gol sončil, v ušesih slušalke in “odsoten”nasmeh. Pa še nisem dojela, še sem rabila lekcije.Z nami, ne mano, ni hotel niti na morju prav nikamor več, ampak na dopust pa ja. Ko sem nekoč po enotedenskem morju “znorela”, da tega ne bom več prenašala, da se bova jutri zjutraj nekaj zmenila, je postal grozno paničen, celo popoldne ob meni, skuhal kavo, odpeljal pse, čepel ob meni,se hotel takoj pogovoriti, celo noč ni spal, tako zelo je bil živčen. Ko sem mu naslednji dan povedala, da mi njegovo obnašanje ni všeč,prisežem, da sem “videla” svetniški sij okrog njegove glave, tako si je oddahnil. Najbolj žalostno je to, da sem bila tako zelo globoko v tem, da sem vse te znake drugih žensk videla, vendar sem si jih samo razlagala drugače. Sem si mislila, no saj fantu le ni vseeno. Cel teden je bil kot novi medeni tedni, razen seksa, že dolgo mu ni bilo več zanj. Ker sem se od samih živcev zredila, mi je očital še moj izgled. NORO ,začaran krog. Ko so njegovi pomrli z mano ni hotel prav nikamor več, nekoč se je v trgovini šel skrit v garažo, pred tem je prebledel kot stena, češ da vidi sodelavca, ki ga ne sme videti z mano, ker se je v službi izdajal za ločenca in da ne živi pri meni. To mi je sicer povedal, in utemeljeval s tem ,da je prijavljen na bivšem domu in posledično dobi več kilometrine od tega pa imamo koristi vsi. Več kot psihološki triler bi lahko napisala.Mnogokrat sem od nemoči želela zapeljati kar pod tovornjak.

Kako sem se rešila? Pred cca tremi leti sem se odločila, da grem na svetovanje, tokrat sama. Seveda, ko je videl, da mislim zares, je poskušal zlepa, da je pri vseh enako, da nisva nič posebnega, ko pa mu ni uspelo, je pokazal spet svoj bes, da me je postalo že pošteno strah. RESNIČNO STRAH za svoje življenje, tako odsotno je gledal. Bolnik. Nagajal mi je do konca. Ni verjel, da bom zbrala to moč in šla. Bilo je nečloveško trpljenje, prodajala, sem stanovanje, iskala novega, se prepirala z njim glede premoženja, se borila z otrokoma, ki sta danes hvaležna, da sva šla narazen. Z njim imata v redu odnos, v to se ne vtikam.

Po neki neverjetni sreči sem našla krasno terapevtko,, in vsakič bolj mi je bilo jasno kaj se dogaja. Nikomur ,prav nikomur sploh nisem povedala kaj sem se namenila narediti, ker sem se bala, da me bodo spet, kot že tolikokrat prepričali v nasprotno. Šele ko sem postajala močnejša, sem počasi širila krog ljudi,katerim sem povedala. Sorodniki so bili zadnji.

Danes živim eno leto v svojem stanovanju in sem srečna oseba, ki je nazaj pridobila popolnoma sesuto samozavest, lepše izgledam kot sem kdajkoli preje. On si je seveda zelo hitro našel novo “žrtev”, ko je ugotovil, da z mano ne bo nič več, najbrž ni naključje, da sva obe medicinski sestri,in tudi vizuelno menda strašansko podobni, čeprav je ona deset let mlajša in Ukrajinka. To mi je povedala hči. Seveda je otrokom povedal, da se je ponovno zaljubil in jima jo je zelo hitro predstavil. Sedaj delam na tem, da se opazujem kaj pritegujem naprej in po tem vem , kje sem.

Se oproščam za tako dolg spis, če se komu uspe prebiti čez to.

Tale sestavek ni bil namenjen sem ,je pa podoben. Moj bivši mož je imel težave z obvladovanjem jeze. Vsega sem bila kriva jaz, ker “nisem znala z njim”. V bistvu sem že kot zelo mlada videla, da se mu nihče noče zamerit, ker potem tako “znori”.
Skratka, mama mu je popolnoma podrejena, ampak jaz bi ji kar povedala, da nočem da to gledajo moji otroci in da se bojim posledic zanje. Tudi sama bo morala kaj storiti, kar pa boste verjetno težko dosegli ,ker je čisto preparirana.Ljudje kot je vaš oče so izredno manipulativni in te prepričajo “da imaš ta zadnjo spredaj.” In če si ne bo pustila resnično pomagati, jo bo potrebno malo pustiti, ker vas bo sicer vse uničil. Je pa čisto preparirana osebnost, to, da pa je bila medicinska sestra ( jaz sem tudi) je pa že skoraj v štartu podredljiva osebnost, ki vse razume in sebe potiska na rob zmožnosti, posebno še ta starejša generacija.

Pozdravljena Lela11111!

Problem ni samo oče, problem je tudi mama. Se mi zdi,da bi morala storiti nekaj, kar je otrokom iz takšne družine zelo težko narediti. Nehati se ukvarjati z njima, razen če bi katerikoli od njiju zares iskreno želel spremembe in bil za to pirpravljen tudi kaj narediti, ne samo govoriti.

Otrok rojen v takšno družino je ponavadi tudi vzgojen v to, da “ohranja” nezdravo družinsko dinamiko in ponavadi je on tisti, ki je ali vsega kriv ali pa dolžan skrbeti za starše (čustveno in kako drugače). Oba tvoja starša sta odrasla in kot taka sama odgovorna za svoja življenja, svoje odločitve in posledice, ki jih te odločitve prinašajo.

Niti očetu, niti mami ne moreš v resnici pomagati ker:

a- nisi strokovnjak – to kar opisuješ je za strokovanjaka, ne za družinskega člana. Še psihiatri in psihoteraevti se naj ne bi spuščali v “terapijo” svojih bližnjih, ker se vedno konča še slabše za vse vpletene.

b-ljudem ne moreš pomagati, če ( resnične) pomoči ne želijo. Ne samo oče, tudi mama s svojimi vedenjem kaže, da si v resnici spremembe ne želi ( samo v besedah in jamranju, ne bi pa bila za to pripravljena karkoli narediti).

V vsakem takšnem odnosu ne more biti eden zdrav drugi pa bolan, tu gre bolj za to, da se njune “bolezni” dopolnjujejo. Seveda je lahko mama, kot je tudi zaradi posledic življenja z očetom, vendar če bi bilo zgolj to, bi se bolj trudila, da bi kaj naredila, ti ne bi govorila, da jo obračaš proti očetu, kadar ji hočeš pomagati.,,,,itd.

Lahko gre za hudo soodvisnost , še bolj verjetno pa še kaj. Ljudje z osebnostnimi motnjami se pogosto privlačijo med seboj. Na primer nekdo z odvisnostno ali izogibajočo se osebnostno motnjo v bistvu pašejo skupaj s sociopati in narcisti. Ker sami nočejo prevzeti odogvornosti za svoje življenje ( menijo da ne zmorejo ali nočejo) jim paše navidezna trdnost narcisov ali sociopatov. Razlika v tem ali ima nekdo tudi sam neko motnjo ali gre zgolj za hude posledice kakšnih preteklih travm ali dolgotrajnega odnosa z nekom, ki je moten, pa je na najbolj preprost način povedano v tem, da se nekdo, ki ima osebnostno motnjo ni sposoben učiti iz svojih napak ( jih ponavalja vedno znova in znova in znova), odgovornost za svoje težave vedno prelaga na druge, ker on ni nikoli kriv in ni pripravljen storiti ničesa, kar bi lahko spremenilo situacijo, ker pričakuje da bodo to zanj storili drugi. Naj se okolica spremeni, ker se oni ne bodo je pogosto njihov moto in zgolj čakajo in bentijo ali jamrajo in pričakujejo od drugih, da bodo namesto njih rešili situacijo.

Edino rešitev in pomoč za tvojo mamo je v tem, da sama poišče strokovnjaka ( ne da jo “terapiraš” ti) in da ji ta pomaga najti način, kako bolje in lažje živeti svoje življenje, pa četudi se odloči ostati z očetom. Eden od razlogov, da ne morda odklanja terapije je tudi v tem, ker se nekje globoko v sebi zaveda, da bi morala ven iz tega,vendar jo je tega preveč strah in odklanja kakrkšne koli spremembe, četudi bi lahko morda bile na boljše.

Če tega ni pripravljena storiti , ni prav da odgovornost za svoje odločitve in dejanaja prelaga nate, pravzaprav tudi ni na tebi da takšen dogovor sprejmeš,ker ni zdrav ne zate, ne zanjo. Njej je v vlogi žrtve očitno ok ( ker se tako zelo otepa, da bi izstopila iz nje in je zato pripravljena tebe zelo lažno obtoževati,da jo obrašaš proti očetu) morda je to že postala njena identiteta, od katere se ne želi ločiti, zato vsak tvoj poskus, da bi jo pomagala vzame kot napad nanjo. Kar se nje tiče ( se mi zdi) ji paše, da je, tako kot je, ona je žrtev, ti pa si dolžna z njo, kot žrtvijo ravnati in tako dobi od tebe ( ali še od koga) dovolj energije, da lahko mirno živi naprej, kot do sedaj. Poleg tega lahko tudi od takšnih “adrenalinskih” zakonov in burnih trenutkov v njih, postaneš precej odvisen in to dobesedno. Če pa je k temu prilepljena še privzeta ideniteta žrtve, potem tu nimaš več kaj drugega storiti, kot zaščititi sebe in svoje bližnje pred ljudmi, ki ti lahko s svojimi dramami povsem uničijo življenje. Pa četudi je to tvoja oče ali mama. To jim še ne da pravice, da lahko grdo ravnajo z nami.

Odmik od staršev je že tako težak, za otroke, ki so v takšnem odraščali težek pa še posebej. Ker ne prepoznajo nezdrave dinamike, ki so jo vajeni že od malega, ker so večinoma vzgajani tako,da so “oskrbovalci” svojih staršev in ker je težko sprejeti, da staršev, kakršnih si zaslužiš in kakršne bi moral imeti, nikoli zares nisi imel. Ponavadi, ko to spoznaš, prideš v obdobje hudega žalovanja ( pa tudi jeze) približno tako, kot če bi ti starši res umrli, čeprav v resnici umre zgolj tvoja iluzijia.

Upam, da sem s čim pomagala Kar sem napisala je zgolj moje mnenje in moje izkušnje, ti pa vzemi, kar se tebi zdi prav. Ostani z nami.

GIttaAna

Lepo pozdravljeni. Imam en problem. Namreč moj oče je zelo nasilen do mene, sestrice in mame. Pa ne fizično, ampak psihično. Meni neprestano govori (že 5 let) da sem lenoba, da vem samo ležati na kavču, da iz mene ne bo nikoli nič… sestrici dela isto. Mami je pa to delal vedno, do zdaj, ko sta se odločila, da ne bosta komunicirala med seboj. Oče spi v drugi spalnici kot mama, že 3 leta. Ima tudi ljubice, pa ne samo ene, po 3, 4 naenkrat in vsaki posebej laže, da ljubi samo tisto eno – preverjeno!! Mami je že pred 20 leti ko sta se poročila nagajal, ji grdo govoril, uničeval njene stvari, sedaj pa dela tako z otroki (z nama s sestrico). Jaz imam 21 let, sestra 17. Jaz bom počasi verjetno odšla živet k fantu, ker doma ne zdržim več niti sekunde. Sestra bo odšla študirat v tujino in ne bo pogosto doma. Ostala bosta le mama in nevzdržni oče ter seveda babica in dedek (očetova starša), ki sta prav tako hudobna in vedno podpreta njega, naj so dejanja še tako grda. Mene pa najbolj skrbi, da bo moja mama ostala sama z njim. Kaj naj storim? zadnja 2 tedna samo jočem, ker je nočem pustiti v tem položaju, samo z njim. Denarja da bi odšla na svoje, nimamo. Rada bi odšla k fantu, po drugi strani pa me daje občutek krivde, da bom mamo pustila samo v tem grdem, trpečem svetu. Smili se mi… ona me sicer tolaži, da naj se za njo ne sekiram, da bo že nekako, le midve s sestro naj se čimprej tega rešive… Kaj pa ona? Kaj naj naredim? Sem v globoki temi… 🙁

Tvoji mami ni pomoči in bo pač potonila. Saj tudi sama ni nič naredila, da bi bilo drugače. Vidve s sestro pa le čimprej stran. Ti pa tudi malo premisli, kakšen je tvoj fant, da ne boš končala tako kot tvoja mati.

Zvezda, tista ki bi morala že zdavnaj pomagati je tvoja mama in to tebi in sestrici, da vedve ne bi živeli v tako nezdravem okolju. Ona je tista, ki se je odločila, da bo živela in nato še vstrajala v takem odnosu in ni storila nič in raje ostala žrtev. Ni je situacije , ki se je ne da spremeniti, kar bi lahko ona že zdavnaj storila ( ne glede na vse okoliščine – te si ustvarjamo sami, tudi če nič nimamo lahko situacijo z voljo, trudom in odločitvijo vsaj delno spremenimo). Ženske ki tako dolgo ostajajo v takih odnosih in pri tem celo ne zaščitijo otoke se same ujamejo v vlogo Žrtve, ki je ne izpustijo, ker jim je kljub hudemu bolj znana in na nek načni bolj varna, kot soočiti se z relanostjo in narediti nekaj zase.

Otroci takšnih staršev ponavadi začnejo prevzemati vlogo starša svojim staršem, kar je nezdravo tako za otroke, kot tudi ni dobro za takšne starše, saj jim s tem omgočamo, da še naprej živijo nesrečno življenje. Pojdi in živi svoje življenje, tvoja mama je odrasla in sama odgovorna zase in glede na to, da že toliko let živi tako, ne da bi poskušala ( aktivno) to spremeniti ji na nek način to celo odgovoarja. Kadar je ljudem dovolj hudo, da ne zmorejo več se premaknejo, ne glede na strahove in ostalo.

Tvoja osnovno dolžnost je, da prevzameš odgovornost zase, svoja čustva, misli, življenje…in niti ni tvoja pravica, da spreminjaš življenja drugih. Če se bo odločila, da (aktivno) začne spreminjati svoje življenje pa ji lahko stojiš ob strani. Drugače te bo potegnila s seboj v svoje brezno.

GittaAna

Kar pa se očeta tiče mu moraš čimprej postaviti meje in mu ne dovoliti več, da govori s teboj tako kot to počne. Najprej mu mirno in jasno ter kratko povej, da ne boš več dovolila, da se tako vede do tebe in ne glede na njegove morebitne izbruhe, monologe vztrajaj pri tem. Ne razlagaj in pojasnuj ( on globoko v sebi prav dobro ve, da to ni prav in zakaj, ker pa mu nobeden nikoli ni postavil meja, se je čisto razpasel) Obenem mu povej, da boš vsakič, ko se bo tako vedel prekinila pogovor, odšla iz sobe, prekinila telefonsko zvezo. ( to bo lažje, ko boš na svojem, se pa da tudi sedaj, če ne drugega se zgolj popolno izklopi in ne odgovoarjaj). IN to dosledno vsakič stori, ne pusti se sprovocirati.

Najprej bo začuden, verjetno bo poskušal vse kar je doslej delovalo ( jeza, kričanje, zmerjanje.) če pa boš dosledna se bo privadil na nova pravila igre in bo iskal novo žrtev. Če je to ponovno tvoja mama je ona tista, na kateri je odgovornost, da postavi svoje meje. Vse kar lahko storiš ti je, da mu rečeš, da boš tudi v primeru, če se bo grdo obnašal do nje prekinila pogovor ali stike. In to tudi storiš.

Vse to je lahko na začetku težko in se ti bo morda zdelo neizvedljivo, vendar če boš vztrajala se bodo pokazali rezultati in bo temu konec ali pa bo vsaj bolj znosno. Žal te mama ni naučila zdravih odnosov in zdravih meja, zato se boš morala naučiti sama. To stori čimprej, da ne boš končala v podobnem razmerju kot ona, kar je zelo značilno za otroke disfunkcionalnih družin.

Zvezda, pozdravljena!

Strinjam se, kar so ti napisale predhodnice. Mamina usoda je mamina usoda, enako je očetova usoda očetova usoda… Na mesto njih ne moreš živeti. V odnosu se oba v vsem žal dopolnjujeta: “kot ključ in ključavnica”, bi se reklo… “Prestara sta”, da bi se sedaj začela spreminjati, ker predolgo časa sta se oba prepuščala destruktivnemu življenju. Če predolgo vstrajamo v takem življenju, so posledice neizbežne… Naš notranji pogled na svet se nam tako usodno okvari, da drugače sploh ne zmoremo in ne znamo živeti…

Sedaj si na pragu življenja ti sama in tvoja sestra, ki imata pred seboj življenje. Vendar, žal s premalo opremljenosti zanj.

Mlada si še in razumem te, da je resnica, ki si jo mogoče spregledala s pomočjo tega foruma zate trenutno zelo boleča. Enako tudi za tvojo sestro. Že dejstvo, da si se zavedla, da tu nekaj ni v redu, je zate lahko zelo pomembno. Resnica je včasih zelo boleča. Vendar, če se vsaj zavemo, kje se nahajamo, je za nas in za naše življenje lahko to spoznanje odrešilno. V bistvu je to resen “alarm”, ki te usmerja, da moraš delati predvsem na sebi. Verjetno se ob tem sprašuješ, kaj to pomeni. Upam, da mi bo uspelo dovolj nazorno obrazložiti, kaj mislim s tem.

Razumem te tudi, da te je strah zapustiti mamo, po drugi strani bi pa najraje šla živet k fantu. Vsi, ki izhajamo iz disfunkcionalnih družin smo se enako spopadali s temi strahovi in odvisnostmi, ki niso bile dobre ne za naše starše, še najmanj pa za nas. Za nas so bile celo zelo pogubne… Tudi pobeg v partnerstvo v takem primeru ni vedno dobra rešitev in tudi tu raje ne hiti preveč. Ničesar s tem ne boš izgubila, če ti je tako namenjeno.

Zdi se mi bolj bolj pomembno in smiselno, da bi se v tem času obe s sestro usmerili na pot iskanja. Odločitev je seveda izključno vajina in ni nujno, da je za vaju sprejemljiva. Če bi bila na vajinem mestu, bi sama ravnala nekako takole: S pomočjo tega foruma, sploh če se bolj obširno seznanita z njim, bosta marsikaj uporabnega našli zase. Drugo je, da začneta brati ustrezno literaturo, ki je prav tako omenjena na nekaterih mestih na forumu. Naslednje kar je, lahko zaprosita za strokovno pomoč, ker sami ne bosta zmogli spremeiti neustreznih vzorcev, ki jih nosita v sebi iz primarne družine, so pa za vaju lahko zelo škodljivi. Že to, da se čutiš krivo ali odgovorna za svojo mamo, je zelo težka popotnica zate. Ena od zelo vzpodbudnih možnosti je, da se vključita v samopomočno skupino.

Napisala sem samo v razmislek, odločati se boš morala sama. Vse dobro ti želim. Lp Odmev