Vem, da so pred vrati prazniki in vem, da bo na odgovor treba počakati. Ampak če ne bi napisala zdaj, bi me čez dan, dva minilo… zato se nič ne mudi.

Zgodba do sem:
Poročena sva 27 let, imava dve hčeri. Prvih 12 let smo živeli v hiši njegovih staršev, nakar smo se na mojo željo (zaradi taščine nadvlade itd.) odselili v najemniško stanovanje. Njegovi starši so umrli, umrla pa je tudi moževa sestra in tako je polovica hiše – predmeta dediščine – pripadla njenima otrokoma. Kljub temu, da je hiša stara in potrebna precej popravil, in kljub temu, da ne zanima ne njegovih nečakov ne najinih otrok, se je mož odločil, da jo obdrži. Najel je ubijalski kredit, da je izplačal nečaka. Poleg tega mu je sestra zapustila tudi precejšen dolg, ki ga mora odplačevati. Tudi meni pa je oče nekako v istem času zapustil stanovanje. Bil je čas, ko sem veliko razmišljala, da bi šla živet na svoje, saj mi je bilo v zakonu že dlje časa vsega dovolj. Kljub mnogim lastnostim, zaradi katerih je z možem včasih težko živeti, pa je dober človek in odločila sem se, da ostanem z njim in mu pomagam. Svojo pomoč sem videla v tem, da predlagam selitev v moje stanovanje, s čimer odpadejo stroški najemnine (zaradi tega sem vseh 14 let, kar smo živeli tam, poslušala neprestane očitke).

Res smo se letos spomladi preselili. Ker mož odplačuje kredit in sestrin dolg, poleg tega pa gre del denarja še za najnujnejše vzdrževanje hiše, večino življenjskih stroškov pač nosim jaz. Pa ni problem v tem. Sama sem se tako odločila.

Problem je mož. Vem, da se v tem stanovanju ne počuti dobro. Zato tudi ne čuti popolnoma nobene želje, da bi kaj pomagal, kaj popravil, montiral… Po svoje ga razumem, saj se tudi jaz v hiši, kjer smo živeli, nisem počutila dobro in tudi zdaj nimam želje, da bi tam živela, saj nimam nanjo prav nič lepih spominov. Ko sva se odločala, ali se preseliti ali ne, se je tudi on strinjal, da je hiša za dva prevelika in da je bolj smiselno (in ceneje) živeti v stanovanju v bloku. Zdaj seveda trdi drugače in niti slišati noče, da se je sam strinjal, da živiva tu. Poleg tega ves čas poslušam jamranje, koliko ima stroškov (s hišo, seveda). Tega, da vsaj 90% najinih, življenjskih stroškov nosim jaz, kot da ne vidi. Kot da mu je to logično. Če mu to omenim, mi reče: prej sem jih pa jaz. S tem hoče reči, da je prej vse plačeval on – pa ni res!!!!!!! Vsaj polovico vsega sem vedno dajala zraven. On pa kot da tega sploh noče slišat. Lahko mi verjamete, da sem zaradi tega prizadeta, užaljena, saj izpade, kot da sem jaz vse zapravila zase!!!! Pa sploh nisem zapravljiva… bolj kot ne sem jaz zmeraj skrbela, da je bil zmeraj denar za nepredvidene potrebe. Kdarkoli sva v 27 letih načela temo denar-stroški, sva se skregala. V bistvu pa je on tisti, ki z denarjem ne zna ravnati, da ne omenjam, da je svoj čas precejšno vsoto posodil sestri, ne da bi se kakorkoli posvetoval z mano. Kot da se to mene ne tiče!!!!!!! Trdi sicer, da mu je sestra vse vrnila, ampak kolikor jo poznam (oziroma sem jo), mu ni.

Hiša je pri vsem skupaj seveda samo breme in nič drugega. Izpade, kot da smo ne vem kako bogati, zraven pa hiša samo žre denar. Od nje ni čisto nobene koristi. O tem, da bi jo za silo uredili in oddajali, noče kaj preveč slišati. Saj razumem, da je to dom, v katerem je odrasel, po drugi strani pa je zgolj in samo hiša. Predmet. Ki povzroča same težave. Kar se tiče mene, bi jo bilo smiselno prodat in magari kupit kak pajzelj nekje na morju, o čemer sanja že vse življenje. Ali pa vsaj oddajat. Ampak ne, on raje vlači za sabo čustveno prtljago, ki mu jo je naprtil oče, ko je nekoč rekel, da noče, da bi v hiši živeli tuji ljudje. No prosim.

Pred kratkim mi je omenil nekaj, za kar sem vedela, da bo prej ali slej. Namreč to, da se bo zaradi davka moral prijaviti v hiši. In da če se bo že prijavil, bo pa še živel tam. Da mu je nesmiselno dajat za kurjavo (hišo deloma pač mora ogrevati), če nima nič od tega. Da se bo nekega dne pač odselil – ker kot kaže nimava istih interesov in je to najbrž edina možnost. No in seveda tudi to, da mu nihče nič ne pomaga, da je za vse sam (ali naj sploh omenjam, da sem mu nič kolikokrat ponudila, da grem z njim in pomagam uredit – kar sem nekajkrat tudi naredila – in da sem mu naštela tudi precej uporabnih predlogov… on seveda trdi, da ne. Najbrž zato, ker ga v resnici ravno ne prosim, če mu smem pomagat – ponudim in če reče ne, pač ne). Če povem po pravici – mislim, da bi mu kar koristilo, če bi živel sam. Vsaj nekaj časa, če že ne za stalno. Tako ali tako sem že pred vso to kolobocijo razmišljala, da bi se v stanovanje preselila sama. In kje zdaj tiči problem? On je dal predlog, jaz se strinjam, to je to. No, ni tako enostavno.

Problem je v tem, da on take teme načne samo občasno. Ko ga kaj piči. Potem spet utihne za določen čas in se obnaša, kot da nič ni in kot da ni rekel ničesar takega. Kot da je vse v najlepšem redu in kot da v tem stanovanju neizmerno uživa. Prosim, nikar mi ne svetujte, naj se z njim pogovorim… raje mi svetujte, naj s kavno žličko izkopljem predor, ker bom prej gotova in tudi bolj uspešna. Z njim se pogovorit čisto preprosto ne da. On trmasto goni svojo, ne posluša mojih stališč, vse kar rečem, kategorično zavrne in tudi zanika vse za nazaj (npr. če rečem, da sem takrat-in-takrat rekla to-in-to, bo on rekel: ne, tega pa nikoli nisi rekla!! Itd.)

Zdaj seveda lahko samo čakam, kda bo spet privlekel na dan idejo o prijavi v hišo in selitvi. Mogoče čez dva dni, mogoče čez pol leta. Če ga bom vprašala kaj o tem, bo najbrž rekel: ah, saj ne, saj bo že, saj bomo že nekaj uredili… In zdaj ne vem, naj ga pustim pri miru, naj ga spomnim – naj mu kar rečem, ej, kdaj se boš odselil? Ker prosit, naj ostane, ga sigurno ne mislim. Če se lažje odpove meni kot hiši – prosim lepo, naj izvoli. In naj tudi ne misli, da me bo potem obiskoval, mi nosil prat cunje in podobno. Samo nisem prepričana, da bom sposobna ista stališča zagovarjat tudi na glas. Na sumu ga imam, da bo pričakoval, da ga bom poskušala odvrnit od te namere, ali pa predlagat, da se oba preseliva v hišo. Jaz pa tega nočem!!!!!!! Celo življenje že capljam za drugimi, najprej sem v hiši od tašče 12 let poslušala »moja hiša moja hiša moja hiša«, potem sem 14 let poslušala jadikovke o stroških, zdaj, ko sem končno na svojem, naj bi pa to zapustila in šla živet v hišo, ki mi ne pomeni nič. Nikoli!!!!!!!!!!

Vem, da bom morala v svojih odločitvah ostati trdna in reči pač tako, kot čutim. Če ga bo to prizadelo in bo rekel: “a tako??? sem pa mislil, da boš rekla grem stabo in blablabla…”, se bom pač morala delat neprizadeto… ali kaj. Imam prav ali ne?
Prosim za mnenje in kak nasvet.
Hvala!

Spoštovani,

pri vaši dilemi »ali hiša ali stanovanje« gre v resnici za spraševanje, koliko z možem drug drugemu pomenita. Neizgovorjeni vprašanji sta: »Ali me imaš dovolj rad/a, da boš z mano v stanovanju/hiši?« Pa tudi: »Ali te imam dovolj rad/a, da bi se ti prilagodil/a?« Iz razlogov, ki jih poznate samo vi, vas je strah dobiti direkten, iskren odgovor na ti vprašanji. Kakor da bi to pomenilo dokončen konec nečesa, česar še niste pripravljeni spustiti iz rok.

Veliko misli vas obletava in vrtite se v krogu, od katerega ste že utrujeni. Kako bi bilo, če bi vsa ta prepričanja in vprašanja, ki ste jih zaupali nam, ubesedili svojemu možu? Mi vam lahko napišemo, kaj bi po našem mnenju vaš mož mislil, rekel, storil … ampak vse to so vendarle ugibanja, predvsem pa samo podaljšujejo vašo pot do njega, naj kar zapišem: do njegovega srca. Ali je praznina med vama že tolikšna, da vas je strah soočenja z njo in se zato raje ubadate s tem, kako nezdružljive so vajine želje? Ker imata oba streho nad glavo (in sklepam, da tudi možnost vsak svojega pralnega stroja, štedilnika ipd.), oba pa imata tudi pravico želeti si stanovati tam, kjer vama ustreza, torej ne gre za vprašanje preživetja. Skupaj sta tudi že dovolj dolgo, da vesta, da je vsak poskus, sočloveka spreminjati, »misija nemogoče«. Ostane torej zgolj vajin odnos. Kaj je ostalo od njega, zdaj ko so otroci odrasli? Si želita biti skupaj in ali vaju razlogi za to zadovoljujejo? Ali pa bi raje bila sama – on, vi ali pa mogoče oba?

Močno hrepenite po svobodi, neodvisnosti, ne vem pa, koliko vas je tega strah, ker je na drugi strani močna potreba po bližini človeka, za katerega pravite, da je dober, obenem pa se z njim ne da pogovarjati o pereči temi bivališča. Rada bi vas izzvala, da bi poiskali še druge možnosti, ne le najočitnejše, ki ste jih našteli. Želela bi vam, da si daste nekaj (ali pa veliko) mirnega časa samo zase, da premislite in prečutite, kaj pravzaprav želite občutiti v življenju, če odmislite omenjeno hišo in stanovanje. Kaj je tisto, kar vam življenje bogati, ga napolnjuje? Se lahko veselite, da sta hčerki odrasli, da imate več časa zase, da ste zdravi, da lahko počnete še marsikaj, za kar vam je prej zmanjkovalo časa? Morda je res stanovanje osrednji interes in v tem primeru se mu pač lahko mirno posvetite, ga lepšate in v njem uživate, možu pa prepustite hišo, ki mu je tako pri srcu. Res, pri srcu mu je in tega ne morete spremeniti. Ampak to je samo hiša, ni druga ženska … ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi mož živel v hiši, vi v stanovanju (oba seveda gospodinjsko samostojna – ne da bi vi prali njegovo perilo in on popravljal pri vas doma, recimo), ostala pa bi dejansko mož in žena: človeka, ki se imata rada, ki se spoštujeta, ki uživata v skupnem pogovoru in drug drugemu želita vse dobro.

Toda natresla sem le drobce možnosti. Še veliko jih je. Našla jih bosta v iskrenem in spoštljivem medsebojnem pogovoru. Če je ta pogovor – tako pravite – nemogoč, bosta morda želela poiskati prostor, kjer pa bi se bilo mogoče pogovoriti, to pa je po mojih izkušnjah najlaže na zakonski terapiji. In ker nobena situacija ne ostane statična, ampak se vse dinamično spreminja, boste tudi vi naposled prišli do odgovora, ki bo sklenil sedanje zmedeno stanje.

V novem letu vam želim potrpljenje, če se ne boste mogli odločiti tako hitro, kot si želite.

Spoštovana gospa Jana,
zahvaljujem se za hiter dogovor.
Res je, kot pravite, po svoje me je strah dobiti dokončen odgovor. Po drugi strani si ga močno želim, saj bi potem končno vedela, kje sem.
Ni me strah samostojnega življenja, celo želim si ga. Mislim, da bi to, kar opisujete (namreč življenje vsak na svojem, hkrati pa bi ostala mož in žena), obema celo zelo koristilo. Vsaj zase vem, da bi mi, ker bi šele z odmikom zares spoznala, ali si še želim biti z njim ali ne. Pa tudi zanj sem precej prepričana, da si tega nekako želi, saj večkrat (bolj sebi kot meni) reče: še najbolje je biti sam…
Zelo rada bi se z njim pogovorila na miren način, ampak tudi če bi mi to nekako uspelo… iz njega je zelo težko dobiti tisto, kar ZARES misli in čuti… to velikokrat pride ven šele ob kakšnem prepiru, potem, ko je stvari dolgo tiščal znotraj. Nikoli se ni naučil izražati občutkov, želja, čeprav sem ga tudi jaz k temu nemalokrat spodbujala (predvsem zaradi tega, da bi se lažje pogovorila o tem, kar naju žuli). In takrat vse izpade kot očitki (npr. saj ti imaš itak vedno prav, saj ti zmeraj narediš po svoje in te ne briga za druge ipd.). Kako naj vendar naredim drugače kot tako (po svoje), če pa ne vem, kaj bi on rad? Saj mi ne pove!!!!! Tudi ko smo se iz hiše selili v stanovanje, ni rekel, da tega noče!! Pa bi lahko to naredil, še celo vesela bi bila, da je sploh kaj rekel, pa bi potem že našla skupno rešitev (npr. gradnja lastnega vhoda). Zavedam se, da problem ni izključno bivanjski, ampak le odseva nakopičene težave, ki so posledica nepogovarjanja in nereševanja problemov sproti.
Resnično upam, da bova oba, če v resnici pride do ponovnega predloga prijave oz. selitve v hišo, istih misli: da ne bi bilo narobe nekaj časa živeti ločeno.
Še enkrat hvala za odgovor in srečno v novem letu!

Predlagam, da svojo željo o svobodi in neodvisnosti začneš uresničevati, tako, da poiščeš, kaj te veseli, da začneš sama zase početi stvari, da postaneš tudi v odnosu z možem bolj samostojna npr. ne čakaš, da bi on kaj uredil v stanovanju, ampak najdeš obrtnika.

Če se z možem ne da pogovarjati z besedami, potem se začni pogovarjati z dejanji – ta jezik bo verjetno boljše in hitreje razumel. Torej delaj stvari tako kot se ti zdi prav. Če on noče sodelovati in se dogovarjati, jih boš pač naredila po svoje. Daj mu to vedeti z dejanji. Vzemi ga kot odraslega in ne ugibaj, kaj bi si on želel, odrasel človek sam pove, kaj želi, če pa ne pove, potem okolica stvari reši po svoje. Tvoj mož ni dojenček, da bi ti ugibala njegove potrebe.

Enako ti mož s svojimi dejanji zelo jasno govori, kje so njegovi interesi – torej kam vlaga svoj denar in svoj čas.Na tvojem mestu bi celo zmanjšala sveženj uslug, ki mu jih delaš – npr. da sofinanciraš njegovo vsakdanje življenje. S tem mu omogočaš, da on svoj denar porablja nekje drugje, da lahko malomarno upravlja z njim. Morda bi bilo modro, da del svojega prihodka investiraš v svoje stanovanje, tako da preprosto ne boš mogla biti tako radodarna do moža. Ker mu tvoja radodarnost nič ne koristi v smislu, da bi prevzemal odgovornost za svoje življenje.

Pa še to premisli – kako reagiraš na moževo jamranje – on malo pojamra in pogodrnja, ti pa že delaš tako kot on hoče oziroma tako kot nekako ugibaš, da bi on želel – še pove ti ne jasno, kaj bi hotel -. ali je to potrebno? Zakaj tako deluješ? Kakšne koristi ti to prinaša – morda s tem moč, da v neki meri upravljaš z njegovim življenjem, da imaš kontrolo nad vajinim zakonom? Kaj bi se zgodilo, če bi to opustila?

Začni rajši spraševati sebe, kaj želiš in razmišljati o svojih željah – nauči se dati svoje dejanske potrebe pred to, kar misliš, da bi drugi potrebovali. Iz pisma sklepam, da si že naj tej poti, morda manjka to, da jo bolj ozavestiš in bolj odločno začneš korakati in ji nameniš več časa, misli. Terapija bi tukaj gotovo pomagala.