Pozdravljeni.

Stara sem 20, fant je 24, skupaj sva 4 leta. Na svoje ne moreva, ker ni denarja.

Problem je v njegovi družini, predvsem v njegovi mami. Ker se je vsega nabralo že zelo veliko, bom poskusila biti čim krajša.

Začelo se je s čustvenim izsiljevanjem (kar dovolj hudim, primer: če ne boš doma pomagal (imajo manjšo kmetijo) se bo s tvojim očetom zgodilo to kar se je s staro mamo : umrl bo.).

Nadaljevalo s tem da je fantu posodila nekaj denarja za izpite, saj je pavziral in mu potem vse skozi “metala naprej” to da mu je posodila denar.

Za mojim hrbtom mu je govorila da manipuliram z njim, da ga izsiljujem itd. v obraz pa se mi je smehljala in bila vsa prijazna.Oba z očetom sta mu rekla da če ostane z mano bo nesrečen, danes pa mu je rekla da ima svoje mnenje o meni (ki, kot lahko domnevate ni najlepše) in da tega mnenja ne bo spremenila.

Vsako stvar tako zelo potencira, da potem res izpade kot da si ji naredil nekaj obupnega.

Omenila je tudi da je narobe, ker se ne druživa s fantovim sorodstvom, ki čisto slučajno ni nikoli pokazalo nobenega zanimanja za druženje, nekateri naju obačsno sploh pogledati ne morejo, sama pa tudi ne misliva siliti v njih in da cele dneve preživim pred računalnikom (ker če sem pri njih v fantovi sobi, sem po njeno avtomatično za računalnikom).

Naj omenim še to, da dela lahek nezahteven poklic, ko pa pride domov je pa vsa utrujena in gre spat in je potem še cel dan vsa uboga in potem cel dan gleda telenovele. In še, da se pogovoriti z njo ne da saj se začne delati vso ubogo in vedno ima vse prav, čeprav si nekatere stvari kot npr. to da me moji starši nagovarjajo kako naj se pri njih obnašam izmisli in jih potem potencira in govori naprej.

In pa še stvar, ki me je najbolj pogrela : Z njenim 20 letnim sinom (sicer njen ljubljenček in velik manipulant s katerim sva tudi imela dosti težav) sta šla na obisk k moji sorodnici in po tem obisku se sorodnica ne more več normalno pogovarjati z mano, še pogleda me komaj… skrbi me da bo šlo tako naprej vse do moje družine, saj naju večina fantovega sorodstva (zaradi neznanega razloga, domnevam da izmišljotin, ki niso resnične) ne more normalno gledati.

Prosim za kakršnokoli rešitev. Razmišljala sem že, da bi ji fant ob naslednjem velikem prepiru rekel če je pripravljena iti k družinskem psihologu, vendar dvomim da bi pristala.
Za vsak odgovor se vam že vnaprej lepo zahvaljujem.

LP

glede na to da si zelo mlada in me spominjaš na mene ti pišem tole:
vedno se da poiskati sobica za 2 in če bosta skromna bosta lahko živela v miru. glede na tvojo mladost, pa se ti hitro lahko zgodi, da boš ugotovila, da s fantom pravzaprav nista za skupaj.
To se je meni zgodilo in mi je žal za vsa tista leta, vržena dobesedno stran, raje bi bla sama za sebe kot pa s tipom in njegovimi starimi.

Zdaj sem že starejša in živim z drugim partnerjem. Je čudovita oseba, kar pa ne pomeni, da ima tudi čudovite starše. Njegova mama je hipohonder in manipulator. Če je hotela doseči svoje je začela histerično jokati in vpiti. Če nebi doživela…nebi verjela.
3 mesece sem zdržala tam, nato pa povedala mojemu fantu kaj počne njegova mama, tudi ko ga ni bilo v bližini. Doživljala je napade, ker je bila prepričana da jo bom izpodrinila iz sinovega življenja. Kljub temu da so jo napotili k psihologu,ki ji je podrobno razložil, da njen sin pri 33 ni več majhen otrok in da bo ona vedno njegova mama, vendar s takim obnašanjem nebo nič dosegla….pomagalo ni nič :). Bila je obsedena od svojih dveh sinov.
Midva sva spakirala stvari in si našla malo sobico. Imava mir. Če bi ostala v tistem kaosu…bi bilo težko.
Premisli, za tvoje življenje gre…samo za tvoje življenje

To bi že storila če bi lahko, vendar on končuje faks, jaz ga (če bo posreči) zaključim naslednje leto, službo pa tudi ni najlažje dobiti…

Tako kot tvoj sedanji partner je tudi moj fant super oseba in zaenkrat še nič ne kaže na to da bi bila najina zveza “napaka”. Ti čisto verjamem, to glede njegove matere, ker jaz od začetka nisem verjela da je ona takšna, ker je bila čisto druga oseba, potem pa se je kar naenkrat vse obrnilo (obrnilo se je takrat, ko je fant povedal da ker se tako obnaša – ga vseskozi izkorišča, ne misliva ostati pri njih doma in si urediti stanovanje pri njih – on je namreč najstarejši sin in določili so ga da bo ostal doma). Pa to ni bilo zaradi tega ker ne bi rada delala, ni mi problema poprijeti za delo, ampak ko pa vidiš kako med otroki dela razlike – dvema ne dosti mlajšima sinovoma ni treba početi nič, fantu pa vse… to ne gre tako. Včeraj mu je celo dejala da si ne bi slučajno upal pomisliti na to da bo srečen če si bova nekoč uredila svojo hišo, ker ne bo nikoli srečen.

Nekaj me zanima – verjetno tvoja tašča ni najlepše sprejela to da sta se odselila… Kako se sedaj obnaša do vaju? Vaju pogosto kliče, kako se obnaša kadar je oz. sta vidva na obisku? Kaj pa njegov oče? Nama je bil namreč njegov oče sprva v oporo, biu je edini ki se je lahko še normalno pogovarjal z nama in naju ni obsojal… sedaj se je vse to spremenilo in obnaša se kot da sva tujca in na obrazu se mu vidi da ga nekaj zelo žre ampak tega ne bo povedal.

To kar opisuješ se dogaja otrokom čigar starši nimajo zadovoljujočega odnosa in mama svojo čustveno potrebo zadovolji na svojih otrocih, še posebno, če so to sinovi. Posledično ji vsaka ženska, ki pride v sinovo življenje predstavlja grožnjo, ker ji “krade” sina, ki z njo takrat trga to patološko čustveno vez. Takrat pride do tega, da si mama namišlja težave, da bi v sinu vzbudila sočutje, sina svari pred “zlobnimi” ženskami ali ga pa pretirano sili v vezo z njimi, njo pa hujska proti njemu, vse z namenom, da zveza razpade in se sin vrne v objem “dobre mame”….

Če želiš izvedet še več o tej družinski patologiji si preberi Košičkovo knjigo, ki podrobno opisuje taka razmerja, naslov je “Ne boj se ljubiti”

Še nekaj, ne misli, da lahko mami kakorkoli pomagata, ker ona je prepričana, da je z njo vse ok, zato raje poskrbita zase. Če že sedaj ne moreta na svoje vama ne ostane druga kot, da potrpita še toliko časa, da končata šolo in si najdeta zaposlitev.

Če ni težava v vajinem odnosu (čeprav jaz mislim, da bi tudi vidva morala precej stvari pošlihtat), potem ni druge, kot da se od njegove mame čimbolj distancirata.
Če je že sedaj tako, verjemi, boljše ne bo, kvečjemu postaja hujše, ko vidi, da lahko s svojim sinom manipulira in mu nabija slabo vest.
Čim manj hodi k njim. Se s fantom lahko dobivata pri tebi? In pa seveda delat na tem, da gresta čimprej na svoje.

A ti živiš pri njegovih?
Če j, ne razumem,zakaj morata pri dvajsetih živeti skupaj v okolju, ki vaju razdvaja? Saj ne bosta nič zamudila….doštudirajta, zaslužita kje kakšen euro in najdita eno sobico zase….

In govorim iz lastnih izkušenj….tašča ne sodi v vajino zvezo-zakon….ti se z njo ne obremenjuj….on mora rešit s svojimi starši in jim pojasniti,da si ti njegova izbira. In, da ga ne gane, če a tem niso zadovoljnu, bo pa vesel, če bodo srečni, ker je on našel nekoga, ki ga osrečuje. Ti pa se ne kregaj s taščo…ker ona je zatesamo ženksa,ki je rodila tvojega moškega….to je njegova mama….ne tvoja,da bi se ti sekirala zaradi nje…. Sorodniki, ki mi ne privoščijo sreče, pač niso več moji sorodniki…..prej se boš nehala obremenjevat s tem, prej boš srečna…. Če fant ni pripravljen narediti tega koraka in zahtevati od staršev, da te spoštuhejo (ne, da te imajo radi ampak, da te spoštujejo!!),potem tudi on baj baj

Pomagam na [email protected].

Ne živiva pri njegovih, problem pa je v tem da če nisva za vikende pri njemu je po domače povedano cela štala. Poleg tega pa tudi doma nimam ravno blestečih družinskih razmer (veliko dretja in nepotrpežljivosti)…

Šparat bova vsekakor začela, vendar danes se mi zdi da je težko najti stanovanje, plačevati najemnino in pa vse stroške če ima samo eden službo.

On_ : Hvala za naslov knjige, sem šla danes zjutraj po knjigo in jo polovico že prebrala in v opisih dejansko vidiš njegovo mater….

Vem, da se nima smisla sekirati za vse kar se dogaja, vendar še vedno pa ne morem kar pozabiti vsega, še sploh ne ko vidim kako očitajoče me nekateri ljudje, s katerimi sem imela normalen / prijateljski odnos gledajo…

Ma ne sekiral se za vse očitajoče poglede in komentarje, oni ravno tako ne razumejo, živijo v nekem svojem zamaknjenem svetu…. nima smisla, saj ne vedo kaj delajo 😉

A knjigo boš prebrala samo ti al jo bo tudi fant prebral?
Prav bi bilo, da bi jo oba, njemu bi nemara celo bolj koristilo, ker je on tisti, ki mora uredit zadeve s svojo mamo, če želi da se stvari vsaj za silo uredijo.

Človek, ki se sam ni pripravljen spremeniti mu v večini primerov niti pomoč ne pomaga. Če ji sin hoče predlagati družinskega psihologa, to naj ne predlaga ob prepiru, saj so takrat čustva preveč razvneta, da bi predlog padel na plodna tla, vendar se bo prepir le še okrepil. Glede na razmere, jaz tega nebi nikoli predlagal.

Najbolje bo, če gresta na svoje. To ne pomeni iz danes na jutri, ampak da se prej finančno in drugače pripravita, do takrat pa bosta mogla potrpet. Zavedaj se, da s kregom nič ne dosežeš, svojo resnost in avtoriteto pa pridobiš z dejanji in ne besedami. Ni greh če med študijem tudi delata in sama zaslužita nekaj denarja (bo potem lažje). Pa še nekaj, človeka spoznaš šele takrat, ko z njim živiš.

Triny, mogoče imajo njegovi starši point glede kmetije. To da izsiljujejo vzemi raje kot: obupani so, ker nekdo mora nadaljevati kmetijo ali pa jo prodati”. Hkrati pa vedo, da je fant še premlad, da bi si želel ostati na kmetiji. To je njegova odločitev oziroma bo njegova odločitev.

Kakšno stanovanje pa potrebujeta? A soba ni dovolj?

Mogoče je bolje premisliti pri sebi če je ta fant zate, ne govorim, da je kaj narobe z njim ali narobe s tabo, možno je le, da nista za skupaj.

Se čisto lepo da z eno plačo živeti, midva z zdajšnjo ženo sva se odselila, ko je ona še študirala in nama je čisto lepo shajalo… Pa nisem imel jaz neke hude plače, pač povprečno slovensko plačo, pa tudi ni šlo za sobo ampak za novejšo garsonjero v Ljubljani… Če se hoče, se vse da…

Da ne odpiram ponovno teme, se bom kar tu priklopila

Evo tudi jaz oz. midva sva se znašla v “situaciji” s taščo in tastom. Ker sem obupana in v dilemi prosim za mnenje.

Z možem sva zraven njegovih staršev sezidala novo hišo, v kateri smo 6 let. Z leti se je izkazalo da je to bila napaka.

Tast in tašča sta navzven zelo prijazna, pomagata tudi pri otrocih (varstvo). Vedno pa nekaj pričakujeta od nas-pozornost na tak in drugačen način. Naj povem, da sva sicer tudi midva zelo (še preveč) “radodarna” do njiju, ampak to jima ne nameravva nikoli očitati oz. “v nos metati”.

Naj opišem nekja primerov:

Ko recimo pridemo iz službe bi morali vedeno najprej njiju iti pogledat ali se pri njiju ustaviti. Mi tega časa nimamo, niti se mi ne ljubi po napornem dnevu. Če tega ne storimo pride tašča in me sprašuje če se je namerno izogibam, če se skrivam pred njo, če me boli glava ali če imam slučajno 1. dan menstruacije. Jaz nisem taka da bi ji grdo nazaj odgovorila, ker potem gre tastu povedat on pa mojemu možu zateži in naumi neko petnajsto zgodbo o nehvaležnosti ipd.

Tudi možu non stop očita da se ju izogiba. Naj povem, da se vidimo več ali manj vsak dan, ker imava otroke in jim ne omejujeva obiskov pri dedku in babici. Ampak imamo pa mi svoje življenje in vso pravico imeti svoj mir. Zapremo se v hišo, odlopimo telefone-pa pride na teraso in nam trka po oknu. Ji moram odpret. Če se kak dan ne vidimo, potem ko pridemo k njima takoj porcija: aaa, ste vedeli k nam? Smo mislili da ste pozabili kje smo doma!

Šli smo recimo v nedeljo na eno razstavo in ko smo prišli zvečer domov, še nismo prišli v hišo, že je bila pri avtu, češ da bi jo pa lahko vzeli s sabo, kakšni smo. Če bi ona že prej izrazila željo po ogledu razstave (ker je vedela zanjo) bi jo z veseljem vzeli s sabo. Skratka na polno nam je naredila slabo vest, da smo brezobzirni.

Kadar koli nam samo pride v hišo, hodi okrog hiše… Velikokrat se mi kar uštuli za hrbet in me opazuje (v moji hiši). Nimam se časa ubadati vedno s tem, da zaklepam vrata, zapiram teraso….In ona to lepo izkorišča.

Bog ne daj da kaj delam na vrtu, takoj je zraven-vzemi to lopatko, vzami to gnojilo…Konstantno mi nekaj suflira

Smo šli na dopust in smo imeli silo, ker smo že bili v zamudi. Sta nas klicala ko smo bili na poti in nam zatežila, kako se mi obnašamo, da ju nismo prišli pogledat preden smo šli. Je tast možu vrgel dol telefon. Naj povem, da smo bili kaki dve uri pred odhodom tam, direkt ko smo šli pa ne, ker smo bili v zamudi. Tast pa svojega prvega vnuka ni prišel gledat v porodnišnico ko se je rodil, pa mu tega nihče ni očital.

Ko nas ni doma, nam hodi po hiši. Ključe ima zaradi otrok, ker včasih otroci kaj rabijo ko so pri njiju (kake igrače, obleke…). Preštora vse. Se je zgodilo, da sem med delovnim časom enkrat slučajno nenapovedano prišla domov, pa je njune umazane cujne pri nas prala. Smo prosili ključe nazaj, pa je otroka enkrat ko ga je čuvala namerno zunaj pustila mokrega da je zbolel. Pa so vedno pri njej rezervna oblačila oz. bi otrok lahko šel noter, ne da je zunaj zmrzoval.

Ali pa gre pa pobere naše umazane cunje (beri moje tangice in podobno) in jih opere. Sem ji rekla da naj pusti pri miru, me moti če mi to prijemlje, pa ne zaleže. Vedno znova to počne-da ima razlog da nam hodi po hiši.

Smo na meji posadili ciprese, pa je dvema, kjer ona hodi čez šla pa je upognila vrhove, da so se posušili in cipresi višino več ne rasteta. To je naredila ko sta bili čisto majhno, tako da zdaj ima prost vstop na našo parcelo. Je zatajila, da ni bila ona. Je bila zraven ko sem opazli ap se je naredila francoza.Še parim je porezala vrhove, da več ne rasejo v višino, da ima pogled čez.

Ko imamo kake delavce pri hiši kar nekaj kelanri in se motaokrog. Pa je noben ne prosi. Midva že imava vedno vse zmenjeno in dogovorjeno, Potem pa za to vedno pričakuje zahvalo in pokoravanje.

Enkrat smo že imeli spor glede tega, da naja nas pustita pri miru. Mi imamo svoje življenje in nimamo potrebe da se vsak dan vidimo. Če bo to enkrat na teden, bo pač enkrat. Pa ne razumeta. Težita skos in skos in nam delata slabo vest. Njun argument je, da sta ona starejša od naju in da ju moramo spoštovati. Tast mi je pred leti povedal da naj se zavedam kam sem se poročila da oni pa niso kar tako. Mimogrede, so kar tako-čisto običajni ljudje kot vsi.

Z možem resno razmišljava, da bi hišo prodala (to bo sicer urnebes) in sezidala novo, ker tudi če se pogovorimo bo vedno v zraku napetost, ker je ves čas. Smo že imeli debato pa ni zaleglo. Počasi je vedno prišlo nazaj njuno teženje in presedlo nama je obema.

In prosim za mnenje: Kaj naj narediva? Midva se sicer zelo razumeva in smo srečna družina. Mož je na moji strani-mene več mori ker sem več doma, sicer se pa tudi na njega spravljata. Bog ne daj da gre kaj mojemu očetu pomagat, takoj je dolg nos. Ali pa še so otroci pri mojih starših. Takoj pade komentar, da pri njiju bi pa tudi lahko bili.

Pa še pika na i: smo se nekaj spričkali pa je otrok v vrtcu imel srečaje z dedki in babicami. Je bilo zmenjedo da gresta, pa nista šla, ker je tast izjavil da njemu pa ni noben dal vabila! Po eni strani smo po domače, po drugi strani pa spoštovanje do njega.

Pa še in še je teh štorij.

Za znoret!

Hišo prodati in naprej živeti v miru, zid (sicer bo lahko štulila iz svojih oken vseeno čez), skregati se do konca…? Vsaka poteza bo naletela na negativen odziv sploh ne veva kaj storiti.

Hvala za mnenja

lp

Glej, taki so in ne bodo drugačni.
Pomaga pa, da začneš gledati situacijo takole: če jim vse ustrežeš, ni prav, če jim nič ne ustrežeš tudi ni
prav. Torej naredi tako, kot je tebi prav in se ne oziraj na nabijanje krivde.
Do svojega življenja in miru imata popolnima vso pravico. Sta odrasla, sama se preživljata, otrok tudi ne
bo kmalu treba več paziti….poleg tega bo to “pazenje otrok” krepko kompenzirano takrat, ko bosta onadva
onemogla in bo treba njima pomagati.
To zavedanje naj ti pomaga pri očitkih in vzbujanju krivde – da jih lažje preslišiš in odvrneš.
Onadva TUDI ne bi prenesla, da ju kdo komandira, ne? Onadva delata po svoje, delata kakor njima paše,
na kakšni osnovi torej to odrekata vama? Ker sta starejša? Pa kaj še. Me prav zanima, koliko sta si
pustila pamet solit od SVOJIH staršev.
Torej.
Ključe nazaj, namesto cipres ograja iz ceglov, stiki takrat, ko bo VAMA USTREZALO, če trka na vrata,
jo obrneš, da “zdajle nimaš časa” in zapreš. Ko je čas, da se posvetiš njima, to narediš, ko je čas, da
živite SVOJE življenje, to naredite nrez slabe vesti.
Ja, bo jok in stok in škripanje z zobmi, potem se bodo pa navadili.
Če mej ne postaviš, potem si jih postavijo oni sami – kar doživljata zdaj. Očitke pa preslišite – če sami ne
ugotovijo, da so vsiljivi in nesramni je to NJIHOV PROBLEM in ga morajo ONI reševati, ne vidva, kakor
vas prepričujejo.