Pomoč staršem ali živeti svoje življenje?
Prosim za vaše mnenje ali kako naj se odločim. Imam zelo dolgo zgodbo ampak jo moram napisati da boste razumeli za kaj gre.
Jaz sem po starih starših podedoval hišo z manjšo kmetijo. Sem poročen in imam 2 otroka,pri meni v hiši pa živi tudi moj oče in ženini starši, tako da si stroške delimo. Imam starejšega brata ki živi na svojem in ga naše težave ne zanimajo.
Mami je s svojim partnerjem in hčerko živela v svoji hiši. Vedno pa mi je govorila da bi na stara leta rada živela v moji bližini (vedno sem bil njen sinček), (v primeru bolezni,starosti,pomoči). Potem so svojo hišo prodali in na moji parceli zgradili novo montažno hišo. V zameno za mojo parcelo, smo se zmenili da pri moji hiši plača obnovo strehe (10 000e)
Proti koncu gradnje nove hiše pa jim je zmanjkalo denarja in me je prosila, da namesto nje vzamem stanovanjski kredit 20 000e, za obnovo moje strehe in poplačilo njenih nedokončanih del pri njeni hiši. Vračala naj bi mi mesečno 200e kolikor mi trgajo za kredit. 15 mesecev je denar vračala potem pa nič več (da nimajo denarja, da bo že bolje pa da bo potem več naenkrat vrnila….).
Sedaj je prišla tako daleč da pravi da ne morejo več živeti s svojimi prihodki. Mami 600e, partner 700e imata bančne kredite (skupaj 500e) brez mojih 200e in pravita da jim premalo ostane za življenje. Imata tudi 21 let staro hčerko (moja polsestra), katere pa njuna težava ne zanima. Ima nedokončano sr. šolo, dela nekaj na pol (malo tu,malo tam). Kar podnevi zasluži ponoči zapravi. Če slučajno doma kaj prispeva, ji morata vse vrniti (po maminih besedah,jaz ne vem ker je z mano skregana). Mami ji kuha ,pere cunje, pospravlja za njo. Ona ju zmerja, se grdo obnaša (zaradi nje je bila na domu tudi že policija) ima cel kup kazni jih ne plačuje. Oče jo zagovarja da je pač njegova in da je ne more nagnati iz hiše.
Ker mami pravi da tako ne morejo več živeti (finančna stiska,dolgovi) ima predlog da naj poplačam del njunih kreditov (mesečno 300e do leta 2017) in da pri notarju naredimo pogodbo o tem pa da bi bila hiša po njuni smrti moja. Ne vem kako naj bi rešili z polsestro.
Zemlja na kateri stoji njena hiša je še vedno moja, stanovanjskega kredita 200e mi ne vrača. Jaz plačujem zase še osebni kredit 250e, zaslužim malo čez 1000e, žena 800e. Če bi jaz hotel njim dajati 300e bi moral v službi delati nadure, pa še to ne vem če bi se izšlo. Gre se mi samo zaradi tega da hiša ne bi šla v prodajo (gledala sta tudi to možnost, ampak danes bi jo težko prodala, edino veliko pod ceno) , in da ne bi dobili kakega sitnega soseda (kupca iz bivših jugoslovanskih držav). Ker je hišo gradila mami je parcela takoj ob naši (meja na meji), imamo skupni dovoz.
Oprostite dolgi in komplicirani zgodbi. Zelo bom vesel vaših komentarjev, ali kako bi se vi odločili v mojem primeru.
SD
Spoštovani,
ob podatkih, ki ste jih pregledno nanizali, se poraja občutek, da v resnici sami že zelo dobro poznate odgovor oziroma rešitev, torej smer, v katero si želite. Kljub oziroma ob jezi, ki se vam nabira, pa je čutiti tudi veliko strahu, kakor da ste odgovorni za življenja prav vseh ljudi, ki ste jih v svojem pismu našteli. Brat je svoje življenje razmejil od vaših težav, na polsestro se ne morete zanesti; toda tudi če bi vam oba priskočila na pomoč, bi vas bilo samo več, ki bi »reševali« vašo mamo in njenega partnerja, to odgovornost pa želite končno prenesti nanju.
Tako vam preostane, da se lotite reševanja svojega odnosa z materjo, kjer je pravzaprav vir težav. (Pa ne mislim finančnih. In glede polsestrinega deleža dediščine se boste pozanimali pri notarju oziroma odvetniku, šele na podlagi teh podatkov ima smisel razmišljati naprej.) Od nekdaj ste bili njen sinček, kot pravite. Kaj je to pomenilo? In kaj to pomeni danes? Ali je to čustvena navezanost, zaradi katere se že od nekdaj čutite dolžni pomagati, stati ob strani, biti na voljo, reševati težave, ki sploh niso več vaše in na katere nimate vpliva (materin partner, njuna hči)? In kakor da niste zvezani z materino zgodbo že na vseh koncih in krajih, ste pred tem, da bi si naložili še novo breme, ki bi vas še bolj zavezalo. Ne gre za nemočna starčka, ampak za človeka, ki sta zaposlena in imata prihodke, ki bi se jih v svojih letih že morala naučiti pametno razporejati. Ob tem se ukvarjate s strahovi glede morebitnih sitnih sosedov, ki jih sploh še ni. Kako težko vam mora biti, ker dovoljujete, da se vam rušijo osnovne meje, zožuje osebni prostor, da se bojite stvari, ki se morda ne bodo nikoli zgodile.
Ko vam bo dovolj težko (in ko boste imeli zbrane vse podatke glede dedovanja ipd.), boste morda začeli postavljati meje. Verjamem, da se bo vaš odnos z materjo zamajal, da pa bo dolgoročno postal bolj zdrav. Veliko pišete o številkah, prav nič pa o občutkih. Številke je mogoče premetavati po papirju in matematično rešiti problem, toda dokler ostajajo neizgovorjena in nepredelana čustva, ki se ob tej ekonomiji porajajo, se bodo kot krizna žarišča odpirale nove in nove situacije, v katerih vas bo mama »klicala na pomoč«. Na prvi pogled gre za denar, v resnici pa so problem odnosi. Ko boste razrešili te, boste zlahka rešili finančna vprašanja. Hitreje in laže, predvsem pa bolj produktivno boste to speljali, če se boste podali v terapevtski proces, ki vam bo pomagal, da se boste naučili postavljati čustvene in vse druge meje ter se posvetili svojemu življenju, kot pravite tudi sami.
Želim vam srečno in uspešno pot.
Čas je, da se posvetiš sebi in svoji družinici, kot pišeš imaš dva otroka. gotovo te pogrešata, ko si tako izgubljen v ukvarjanju s staro družino.
Glede odnosa z mamo ti pa lahko rečem samo to, da je ona odrasla, zato naj se sama preživlja. Če se ne more, ima partnerja, ki je po zakonu dolžan, da ji pomaga. Ti kot njen sin si ji po zakonodaji dolžan pomagati šele, ko je zaradi bolezni onemogla. Drži se tega, zato finančna razmerja do matere urejaj tako kot do vsakega drugega človeka. Dolg naj ti vrača kot je bilo dogovorjeno. Če tega ne zmore, so tudi druge rešitve, ki naj jih išče sama, saj se je tudi v dolgove sama spravila. Nikoli več se ne pusti prepričati, da ji finančno pomagaš, ker je to v škodo tvojih lastnih otrok. Misli nanje.
Pa še to – ne misli, da drugi ljudje brez tvoje pomoči ne morejo živeti. Seveda lahko. Gre samo za to, da ti tako pridno in poceni ponujaš svojo pomoč, da jo navsezadnje sprejmejo. Pa to zanje ni dobro, postajajo leni in nesposobni.
Za tvojo mamo bo dologoročno veliko boljše, da ti živiš svoje življenje, skrbi le zase in za svoje otroke. Drugim pa dovoli, da sami prevzamejo odgovornost za svoja življenja.
Ajej, kdo je zdaj tu otrok. Tvoja mama in očim delata polsestri medvedjo uslugo, škoda, ker se tega ne zavedata.
Če bi slučajno res šel v varianto, da odplačuješ njune dolgove, za hišo sklenite kupoprodajno pogodbo, ti najemi kredit na svoje ime, če ga lahko, denar daj staršem s pravico bivanja in konec zgodbe.
Vsak drug prepis bi lahko pomenil, da bi hišo plačal, pa še vedno moral izplačati še polsestro. Ali da bi hiša zaradi neplačanih dolgov po možnosti šla za rubež (glede na to, da sestra ne plačuje kazni in podobno).
Če prav razumem, živiš z ženo in z vajinima dvema otrokoma, zraven pa v isti hiši živijo še tvoj oče in ženina starša. V tvoji hiši? Nekaj tu ni čisto jasno. Kje pa imajo vsi ti ljudje svoje domove in kako so se znašli skupaj z vami?
Zraven pa tvoja mama s svojim tipom in njuno (problematično) skupno hčerko živi na isti parceli? Zraven svojega bivšega moža? Že do tu je zgodba prijazno rečeno čudna. Praviš, da se je mama preselila čez dvorišče od vas zaradi tega, da boste zanjo skrbeli, ko bo stara. Za nagrado si sposoja denar in ga ne vrača. Pri tem, da bi jim, če bi tebi plačevali, kar so ti dolžni, ostalo na mesec 600 evrov za življenje! Meni ostane na mesec veliko manj, pa svoje kredite vestno in redno plačujem. In zdaj bi radi ne le, da se strinjaš, da ti ne vrnejo dolga, ampak bi prevalili na tebe še ostale kredite? A sem prav razumela?
Niti besede nisi napisal o tem, kaj si o vsem skupaj misli tvoja žena. Si jo mogoče vprašal?