družinska terapija pri ADHd
Rada bi nasvet iz stroke kako lahko vse institucije(tu mislim pedagog v šoli,pedopsiholog,otrokov psiholog)pritiskajo na družino,da začne izvajat družinske terapije z otrokom ki ima ADHD ,če so te izključno samoplačniške, družina pa tega ni finančno sposobna.Ena terapija pride 50e okvirno pa še to daleč od kraja bivanja,da ne omenjam izostanka v službi.Na napotnico pa vsi vemo teh terapij ni.Ali si res v takem primeru tretiran kot da ne skrbiš dovolj za otrokovo dobro?
Sem dobila očitek od pedopsihologa-češ za svojega otroka boste pa ja vse naredili.To že itak delamo po svojih možnostih-samo da bova pa z možem v najslabšem primeru še brez služb ostala,in brez sredstev za vsakodnevno življenje-tako daleč pa zadeva vsaj pri nas ne bo šla.
Ne razumem zakaj te terapije pri otrocih z odločbo niso na napotnico,če je družinska terapija bistvenega pomena za pomoč otroku-s čimer se strinjam-samo težko dosegljiva.LP
Ne vem sicer, kje ste v obravnavi, pri nas smo na terapije 1 x mesečno hodili vsi – na napotnico. Sva se pa itak z možem tako dogovorila, da sva že sicer hodila oba na “solo-seanse” z otrokom. Čeprav je mož zaposlen, jaz pa ne, je vsaj na vsak 3. obisk šel s sinom on, pa čeprav sem ga jaz itak morala pripeljat do LJ. Po mojih izkušnjah je izredno pomembno, da so očetje vključeni v obravnave, saj očetje dosti težje sprejemajo drugačnost svojih otrok, sploh sinov, kot mame in potrebujejo tudi več supporta. Zakaj je pri vas družinska terapija tak problem, ne vem, pri nas klinična psihologinja iz tega nikoli ni delala fame – 1 x mesečno smo se usedli vsi, cela družina in tudi če je bilo vmes kdaj potrebno, smo vedno prišli do terapije, kakršno smo rabili – včasih je bil dosti telefonski pogovor, e-mail, včasih pač dodaten obisk. Po naših izkušnjah lahko samo potrdim, da če hočemo otroku z ADHD res učinkovito pomagati in hkrati družino zaščititi pred hudimi preizkušnjami (sploh, če so v družini še drugi otroci), je terapija celotne družine praktično nujna. Šola lahko naredi morda tretjino potrebnega dela, 2/3 sta najmanj na družini. Znanja je že tako (pre)malo in družina, ki se spopada za ADHD, nujno rabi strokovno podporo, s tem se z lahkoto strinjam. Otrok verjetno ima kliničnega psihologa – zakaj on ne izvaja družinske terapije? Zakaj vas on ne usmeri k pedopsihiatru, ki lahko izda napotnico za psihologa kot podporno terapijo – psiholog pa drugega kot to ne rabi. Terapij, ki jih izvaja, mu nihče ne predpisuje in ne omejuje, nikjer ne piše, da ne sme nuditi podpore celi družini – vsaj pri nas je še vedno tako. Ali šola morda zahteva kak drug način družinske terapije in če da – na kakšni osnovi??
Vsekakor se strinjam, da so samoplčaniške terapije velikansko finančno breme, pa tudi časovno ni ravno preprosto. Vsekakor so samoplačniške terapije veliko lažje popoldan, medtem ko smo mi na napotnico vedno hodili dopoldan. Mož je obilčajno 2 x mes vzel po 2 uri dopusta, ki ga je dobil odobrenega na osnovi odločbe, da ima otroka s PP. Že tako smo plačevali senzorično terapijo in doplačevali delovno terapijo, da smo prišli vsaj na 14 dni na vrsto, če bi plačevali še ekstra družinsko terapijo, bi res bankrotirali. Po drugi strani pa je res tudi, da če otrok nima kompletnega supporta, tako v šoli kot doma, če domači npr. niso vešči, ne znajo, ne zmorejo pravilno delovat in reagirat, potem je tudi delo v šoli in pri strokovnjakih precej nesmiselno, saj se doma podere vse, kar se v šoli zgradi.
Ne vem, vsekakor se obrnite na otrokovega kliničnega psihologa – če ga slučajno otrok nima, je nujno, da ga dobi – to vsekakor gre na napotnico, običajno jo izda pedopsihiater, lahko pa tudi pediater. S klinim psihologom se nato skušajte domeniti, kako dalje – lahko mu tudi direktno poveste, da vam finančno preprosto ne znese – niste edini! – da pa bi otroku vseeno radi pomagali. Upam, da vam uspe!
Družinsko terapijo NE MORE opravljati psiholog, psihiater, pedo-psihiater, če nima dodatnih izobraževanj v tej smeri! Družinsko terapijo lahko kakovostno opravlja le psihotererapevt oz. terapevt, ki je za to ustrezno izobražen! Ker pa pri nas še ni zakona za to stroko, se seveda s tem ukvarjajo kar vsak, ki misli, da ima malo pojma o tej temi, žalostno. Ljudje, ki stvari ne poznajo, seveda ne vedo, kako si poiskati ustreznega strokovnjaka.
Pri otrocih z ADHD diagnozo je res priporočljivo, da se družina vključi v družinsko terapijo. Kot prvo je težko že dejstvo, da ima otrok diagnozo, terapevt pomaga sprejeti to diagnozo vsem članom, predvsem staršema in pomaga družini nauči živeti s tem, da bo za vse čim manj posledic. Pri otrocih s to motnjo je res ogromno nemira, in terapevt lahko pomaga naučiti družino živeti s tem nemirom, regulacijo nemira. Staršema je nujno potrebno odvzeti krivdo, če je ta prisotna.
ja, res je žalostno, da naše zdravstvo vsaj delno ne sofinancira družinskih terapij, ki bi bile NUJNE in mogoče bi se zanj odločilo več družin. Dolgoročno gledano, bi vsekakor prišlo manj denarja na posameznika, kot pa obiskovanje raznih psihologov, psihiatrov, da o uporabi tablet ne govorim. Saj dobri terapevti se ne bodo ukvarjali s simptomi in samo blaženju le teh, ampak z vzroki, in edino to prinaša dolgoročne rezultate.
Ne vem, če sem dobro razumela kaj si šola točno od vas želi.
Največji del odgovornosti je vsekakor na družini, ker iz družine otrok črpa največji del informacij o svetu, ki ga obkroža, a v katerem bo s svojo specifiko moral najti svoje mesto, tako da se bo v njem dobro počutil. Prvi suport, prve informacije o tem, da je z njim vse popolnoma v redu, da ga ta svet potrebuje prav takega kot je, da bi bil lepši in bolj bogat, prihaja od staršev, iz družine. In tukaj je družina, oz. starši vsekakor pod pritiskom, sploh v tistih prvih trenutkih, ko od zunaj začnejo prihajati informacije, da se ta isti svet na otroka ne odziva lepo, da ga takega kot je, morda niti ne želi. Pri nas je šola bila ta, ki nam je prva podala to informacijo in to v obliki, kot da ona ima z njim probleme. Dolga pot je vodila prek vseh oblik srečevanja, pogovorov, diagnostike, na koncu do odločbe in IP-a.
Zdaj sva s šolo partnerja. In tako kako jaz njih razumem, oni potrebujejo moj poln angažma. A za ta angažma, kako jaz to spet razumem, je potrebno, da sem tudi jaz, oz. oba starša v procesu na način, da se na različne načine seznanjamo z otrokovo specifiko, otroku priskrbimo zelo dober strokovni suport, torej psihologa, specialnega pedagoga in še kaj, smo redno v kontaktu z njegovo klinično psihologinjo – tri termina ima on, eden jaz, eden oče -, smo aktivni v izmenjavi izkušenj s starši otrok s podobno specifiko… in se po svojih najboljših možnostih trudimo voziti vse to skupaj, tako da ohranjamo lastno zdravlje in dobro voljo, kot tudi dobro vzdušje v družini in predvsem pozitiven odnos otroka do samega sebe.
Torej, ne vem, če sem dobro razumela kaj si šola od vas želi oz. kaj si želite vi sami zase in za svojega otroka. Na Svetovalnih centrih za otroke, mladostnike in starše imate možnost psihoterapevtske obravnave otrok, mladostnikov in njihovih družin in to je na napotnico. V Svetovalnem centru v Ljubljani imate celo srečanja za starše otrok z ADHD, sicer samo za starše otrok, ki so vodeni v Svetovalnem centru. Možnosti so, čakalne dobe so malo daljše, ampak niso predolge, pripravljeni so sprejeti otroka z ADHD-om ne glede na to, da zelo težko sprejmejo otroke zunaj Ljubljane… Ostaja še finančna plat, pa tudi kako ste s časom, kar je kompleksno za vse družine, ki ne bivajo po večjih mestih, kjer je vseeno malo več možnosti.
Srečno in lepo pozdravljeni… Naila