Pozdravljeni,

na forumu sem popolnoma nova, se pa obracam na vas v stiski, ker bi vas rada prosila za nadaljnji nasvet v zvezi z resnim problemom. Ne vem, kako bi ga opredelila, ampak naj mu recem kar druzinski problem.

Sem edinka. Starsa sta skupaj ze skoraj 40 let. V bistvu smo si mi trije edina druzina, saj starsa nikoli nista vzdrzevala tesnih stikov s preostalimi sorodniki. Babic in dedkov nimam vec.

V nekem splosnem pomenu se razumemo, vsi smo urejeni, delavni in resni. Verjetno je prav v sladnjem problem – nikoli nismo bili zabavna druzina, ki bi kaj lahko pocela skupaj. Ce smo kdaj kam skupaj sli, je bilo predvsem obilo nenehnega prickanja med njima. Od nekdaj sta oba starsa zelo impulzivna, se posebej mati. Ona je provokator, oce je bolj tisti, ki na provokacije reagira. Mati me je vedno vlekla v sredino teh sporov. Vcasih se ‘salimo’, da se mora skregati z nekom vsaj 10x na dan, in ce ta kvota ni izpolnjena, se bo kregala kar zaradi sonca na nebu. Verjetno pa na neki stopnji uziva v tem.

Sama sem karakterno zelo mirna, hkrati pa trmasta in nacelna. Neznosti in cloveskega dotika sem se naucila zunaj druzine, preko res toplih ljudi (nasa druzina se odkrito, vcasih s ponosom, opisuje za hladno). Ceprav se tega pred leti, ko sem bila najstnica, nisem zavedala, je zivljenje z mojima starsema (torej, se posebno mamo), name zelo zelo negativno vplivalo, v smislu, da moras biti vedno pripravljen na boj. Iz nic do maksimuma v dveh sekundah nekako povzame situacijo, ki se pri nas odvija mnogokrat dnevno. Vcasih me je tako prizadela, da sem dneve in dneve cutila krc v zelodcu in se nisem mogla sprijazniti s tem, da moja mama ni sposobna pozitivnih custev. Se danes ne vem, ce je res popolnoma zagrenjena in negativna – torej verjame stvarem, ki jih govori drugim, ali pa je samo kolerik – torej v besu zmerja s stvarmi, ki jim v resnici ne verjame.

Pred leti sem se od doma odselila. Takrat se je moj odnos z mamo zelo izboljsal, saj predvsem nisem vec bila nenehno zivcna, cakajoc na naslednji izbruh. Navadila sem se na nek mir v okolici z mojim partnerjem, kar se je kazalo tudi navznoter. Ker sem bila dalec stran, so bili moji telefonski pogovori z njo prijetni, celo zabavni. Taksni, kot so vedno bili do drugih, se pravi do ljudi, za katere je vzdrzevala nekaksen imidz. Tudi na kratkih obiskih doma se je situacija zdela mnogo bolj prijazna, dokler nisem kdaj ostala dlje – po par dneh sem opazila, da je vse se vedno isto, da kar naprej napada oceta ter da oce vedno vec pozira. Ne da prej ni, le da so njeni izbruhi vsako leto bolj otrocji in bolj intenzivni. Vcasih sem ju celo posnela, pa sem potem v strahu, da bi drzala to negativnost v sebi, te posnetke zbrisala, brez da bi jih poslusala.

Od doma sem po vsakem obisku odhajala z mesanimi obcutki: po eni strani z olajsanjem, da se vracam v svoj mir, kjer s partnerjem ziviva v popolni sproscenosti in custvenem ravnovesju, po drugi strani pa vedno bolj nemocno, da ne morem nicesar narediti, smilil se mi je oce, mati pa na nek nacin tudi.

Da prihranim ostanek ze tako dolge zgodbe (pravzaprav zgodbe mojega zivljenja) za kdaj drugic: po dolgih letih sem se (zacasno) preselila nazaj domov. Na nek nacin tudi z mamino ukano, ampak pustimo to ob strani. Ogromno sem ramisljala, kako naj ji pomagam, pa se zal vedno bolj sramujem, da se moja custva do nje prevesajo v neko razocaranost, saj iz nje veje predvsem zloba. Gre za spoznanje, ki me zelo boli in se ga sramujem. Namesto, da bi ugotovila, kaj je razlog za njenim obnasanjem, vedno bolj dojemam, da gre za neko patolosko stanje (po moji nestrokovni oceni), ker sama nima nobene samorefleksije. Stalno manipulira (vecinoma z ocetom, zadnje case spet tudi z mano), spletkari in se celo neprimerno (primitivno) obnasa v javnosti – z res nesramnimi komentarji do neznancev in tako dalje. Tudi vzdrzevanje imidza v javnosti je namrec opustila, kar je glede na njen karakter precej alarmantno. Naj ponovim, sram me je, da se zdaj sramujem nje. Dobro, s svojimi obcutki bom ze opravila, stvar pa se bo tudi malo umirila, ko grem spet od doma.

Mati se sicer sama opisuje za samotarko, ceprav mislim, da ljudje odhajajo iz njenega zivljenja ne po njeni izbiri, pac pa zato, ker jo je tezko prenasati. Jaz bi jo opisala bolj za asocialno osebnost, kar je vedno bila, se bolj pa po upokojitvi, ko je popolnoma izstopila iz druzbenega zivljenja in zacela cas prezivljati pred televizijo. Od 10 ure zjutraj do polnoci zvecer. Tega poprej nikoli ni pocela, zacelo pa se je nekje v obdobju, ko je cele dneve prezivela ob gledanju resnicnostnih oddaj v stilu Jerryja Springerja, nekih oddaj o varanju in tako naprej. Nasa komunikacija se je takrat zreducirala na konstantno spremljanje televizijskega dogajanja, kar je potrebno ves cas komentirati in midva z ocetom sva bila nesramna, ce sva ji namignila, da naju stvar ne zanima. Takrat se je tudi zelo zanemarila, namrscen izraz na obrazu pa sploh ni vec izginil.

Oce je precej potrpezljiv, stvari bolj ignorira kot ne. Ima jo se vedno izjemno rad (kar opazam predvsem zdaj, po vrnitvi domov), in bi naredil vse zanjo. Ni najbolj spreten z besedami, toda prav tako ni mama. Medtem mama spletkari za njegovim hrbtom, vcasih prihaja na dan s teorijami zarote in nekimi preganjavicami, da ji oce nekaj prikriva, da nima vpogleda v njegovo financno stanje ter da pricakuje, da jo bo enkrat samo zapustil brez vsega. Iskreno, to so popolni nesmisli (cesar se po moji oceni mama tudi zaveda, a klice po neki filmski pozornosti, popestritvi popolnega dolgcasa) in ponavadi jo mirim prav s tem, da ji poskusam dopovedati, da naj se raje pogovori z njim kot prezivlja ves cas (sama) pred televizijo, pa ne zaleze. Takrat mi ocita, da sem vedno na njegovi strani itd.

Skratka, zame je dinamika doma nevzdrzna. Medtem, ko se mama ves cas vmesava v zivljenja drugih, cetudi jo prosis, da naj s tem neha, sama ni spremenila ene navade ali stvari na sebi, ki bi motila naju z ocetom, ali kogarkoli drugega. Se vec, v vseh letih nisem slisala, da bi se enkrat opravicila ocetu ali meni za karkoli (tu govorim o malenkostih, ne za svoje ravnanje na splosno). Vse to me spominja na starejsi zapis Mazzinija, s katerim se povsem poistovetim:

“Naredimo miselni poskus in slovenski materi iz uvoda podtaknimo odraslega otroka, ki je samostojna oseba. Šla bo domov, zase hitro zlikala in si naredila zajtrk. Kaj pa potem? /…/ Prava slovenska mama pa izgoreva za drugega in mu to neprestano tudi očita.
Slovenska mati bo ostala sama s sabo, kar je njena največja groza. Nenadoma ni več drugega, s katerim se mora ukvarjati. Zazre se vase in tam, kjer bi morala videti lastno življenje, ni ničesar. Praznina, horror vacui, bivanje, ki je steklo v uravnavanje drugih, v teženje okolici, je ni zgradilo, marveč izvotlilo. Pognala se bo ven, panično, urejat tuja življenja, ne z zgledom, ker ga ne premore, marveč s sitnarjenjem, moraliziranjem in najedanjem, ker takemu človeku vzvišene besede lepo donijo v lastni praznoti.”

Na tej tocki ne vem vec, kaj naj naredim. Z ocetom se o tem ne bom pogovarjala, ker jo ima prevec rad, da bi priznal njene napake meni (in sebi). To bi dojel kot nespostljivo z moje strani. Vcasih se mi zdi, kot da sprejema to nase kot neko pokoro, za neke odlocitve iz preteklosti.
Vem, da je mama pred leti hodila do neke psihiatrinje. Od tam je domov prinasala predvsem zgodbice, da sva midva nemogoca, kar ji je pritrdila zdravnica, da se premalo ceni in da je v glavnem uboga revica, ki mora ziveti z dvema neandertalcema, kot sva midva, saj je ne razumeva. Ne vem, o cem se je tam pogovarjala, ampak predvidevam, da je dobro zaigrala, tako kot to pocne, kadar zeli pred drugimi narediti vtis o uglajeni, elegantni dami, kar zal ni. Takrat je bila doma tudi najbolj nevzdrzna, saj si je poleg dnevnih izpadov izborila tudi neko mucenisko predstavo o sebi, da je zatirana itd, cetudi je vedno bila popolnoma enakopravna ocetu pri vseh odlocitvah. Prej obratno, vedno je prevzela pobudo za pomembne odlocitve, pri katerih ni bilo moci konsenza ali kompromisa.

Torej, kmalu spet odhajam od doma. Bojim se pustiti njiju dva sama. Vsakic, ko oddidem, je potem naslednjic se hujse. Mati je po inteligenci nekje v zgodnjih najstniskih letih (za svet okoli sebe se ne zanima), custveno pa je popolnoma nezrela. Osebi ima neznansko visoko mnenje. Menim, da resno potrebuje nekoga, ki bi jo spet usmeril v kaksne hobije, morda jogo za pomirjanje, pac nekaj, kar bi ji nudilo moznost samorefleksije in samokontrole. Sama sem jo na podobne aktivnosti ze vpisala, porabila sem mnogo ur za raziskavo, pa potem pogovore z njo, s tem da se je vedno strinjala, potem je sla enkrat in nikoli vec. Med odpadle aktvnosti tako zdaj stejemo vse, od telovadbe, joge, vrtickarskih delavnic, ucenja zacetne anglescine, spoznavanje racunalnika, slikarskega tecaja, pevskega zbora. To vse si je na neki stopnji zelela, pa je potem volja padla takoj, ko je bilo potrebno nekaj discipline in koncentracije, ponavadi po prvem obisku.

Vidim jo, kako unicuje sebe in oceta. Greni me, ko unicuje tudi moj odnos z ocetom. Jo je mozno napotiti nekam na pogovor? Seveda diskretno, saj bodo sicer name spet leteli ocitki o teorijah zarote, da jo hocem narcrtno ocrniti pred drugimi in tako dalje. Izmisljuje si zgodbice in si dan zapolnjuje predvsem s scenariji, kot jih vidi v tistih oddajah na televiziji, stik z realnostjo pa vedno bolj izgublja.

Oce je vedno zelel potovati. Ker v mladosti za to ni imel priloznosti, je na to cakal po upokojitvi. V nestetih napadih hipohondrije pa si je mama med drugim izmislila strah pred letenjem, klavstrofobijo, ne mara hotelov, na pot z avtom se ji ne da, ladij pa se boji, ker jih veliko potone. Vse od nastetega je ona v mladosti pocela. Oce je tako ostal tudi brez tega veselja.

Ali morda predlagate, da se sprijaznim, da ne bova nikdar prijateljici in naj pozabim na prijeten odnos z mamo? Toda kaj bo potem z ocetom, ki je vsakic bolj razdrazljiv in zagrenjen (in ga pri tem tudi razumem)?

Lepo prosim za pomoc, nasvet, karkoli. Rada bi ze zakljucila z neskoncnimi premlevanji o tem, kaj bi lahko bilo, ce bi bilo, kako bi se vsi razumeli in kako bi ziveli v nekem nenapetem, sproscenem vzdusju, kjer bi si izkazovali tudi naklonjenost, ne samo sovraznosti. Pac v okolju, kjer ne bi imela obcutka, da sem jaz stars, ki mora nenehno mediirati med svojima otrokoma.

Lep pozdrav.

Nisem strokovnjak, ampak njeno obnašanje me močno spominja na mejno osebnostno motnjo
(MOM) , predlagam ti, da obiščeš forum, ki tudi obstaja tukaj in se prepričaš.

Svetovati je težko, ampak za začetek – oče je odrasel človek in odgovarja sam zase. Ti si se
pred manipulacijami uspela zaščititi in vsaj delno omejiti…enako možnost ima tudi on. Če tega
noče, potem sprejema tudi posledice. TI NISI ODGOVORNA za svoje starše, razumem, da težko
gledaš tako stanje in si želiš pomagati, ampak – pomagaš lahko samo nekomu, KI SI POMOČI ŽELI.
Če sta oba v zanikanju in si pomoči ne želita, potem na žalost ne moreš narediti ničesar, razen, da
zaščitiš sebe, kolikor moreš.
To je moje osebno mnenje, na vsak način se posvetuj še s strokovnjaki, po mojem s takimi, ki poznajo
MOM.
LP

Spoštovana aletheia8,

človek se laže odreče možu ali ženi, nekateri celo otrokom (ne toliko v fizičnem kot v čustvenem smislu) – in žal tudi sebi – kakor pa staršem, saj sta to bitji, ki so ju možgani novorojenčka in nato dojenčka zaznavali kot tisti, ki obljubljata odnos: varnost, sprejetost, zadovoljnost, ljubezen. In če ta odnos ni bil dovolj dober in se z leti ni izboljševal, se odrasli možgani zelo težko odpovedo tej sliki. Razumsko veste, da se trudite v napačno smer, a vzorci čustvene zlorabe, ki ste ji bili izpostavljeni, vas potiskajo v prisilno ponavljanje vedno istega. Vse ste že poskusili in ni delovalo. Natanko tako, kot pišete: »Rada bi že zaključila z neskončnimi premlevanji o tem, kaj bi lahko bilo, če bi bilo, kako bi se vsi razumeli in kako bi živeli v nekem nenapetem, sproščenem vzdušju, kjer bi si izkazovali tudi naklonjenost, ne samo sovražnosti.« Da, to premlevanje je vrtenje v krogu. Toda samo tako dolgo, dokler ne dojamete, da želenega vzdušja v primarni družini ne boste doživeli; in hkrati, da ga boste s svojim delom, trudom, ustvarjalnostjo zmogli soustvariti nekje drugje.

S starši, kakršnim ste se rodili, ste bili potisnjeni v vlogo postaršenega otroka, tako da vas še zdaj spremlja občutek, »da sem jaz starš, ki mora nenehno mediirati med svojima otrokoma«. Žal sta tu namreč dva otroka, ne samo eden. In ne vem, kako hudo vam je, kadar se zaveste, da je tudi oče (»dobri« otrok) samo »otrok«, da nikoli ni prevzel očetovske vloge v tem smislu, da bi vas zaščitil pred materino bolezensko negativnostjo. Tako še zdaj raje zapišete, da uničuje vaš odnos z očetom, kakor da bi se soočili s tem, da bi moral biti vaš odnos z očetom stvar vaju z očetom. Preprosto: ali lahko povabite očeta na kavo nekam ven ali k sebi domov in se z njim iskreno pogovorite, dobite od njega občutek razumevanja, ljubezni, tolažbe, podpore?

Sprašujete, ali je mater mogoče napotiti nekam na pogovor, in obenem že veste, da bo v tem videla zaroto. Seveda jo lahko. Bolj smiselno in zlasti prijazno do sebe bi bilo, če bi pogovor s terapevtom privoščili sebi. V vas je veliko bolečine, marsičemu ste se morali že odpovedati, ker ste se toliko ukvarjali s starši. Če tega ne boste korenito predelali, se bo vzorec vlekel skozi vse vaše življenje in krojil vaše odnose na načine, ki vas bodo grenili, tudi ko staršev sploh ne bo več. V varnem odnosu terapevtskega prostora boste lahko naredili konec svojemu premlevanju in se osvobodili tiranije odnosov v domači družini. Končno boste – tokrat zares in tudi v čustvenem smislu – odšli od doma.

Želim vam, da svojo nadarjenost, senzitivnost in inteligenco kar najbolje uporabite.

Lep pozdrav,

Najprej, res hvala za odgovor Skela in Jana Lavtizar!

Naj priznam, da sem v teh nekaj dneh, odkar sem se zacela intenzivneje soocati s tem problemom, odkrila ze marksikaj o mami, ocetu, in predvsem sebi. Tudi zaradi tega me je vas odgovor presentil – v pozitivnem smislu. Pisete o ocetu, ki je seveda tudi sam ‘poskodovan’, kar je stvari zame postavilo v perspektivo. Seveda bi bilo zame lazje, ce bi si vsaj lahko zamisljala, da imam nekoga, ki je na moji strani. Oce to nikdar ni bil, delno ze od otrostva mislim, da zato, ker naju z mamo enaci. Ceprav sem mu po znacajskih atributih precej podobna, on mene vidi predvsem kot njeno kopijo.

Poglejte, popolnoma se zavedam, da bi v (recimo temu) normalnih pogojih bil oce tisti, ki bi izstopal in da je tu marsikaj za postoriti. Lahko pa si predstavljate, da je ob maminem obnasanju on pravzaprav tako majhna posebnost, da se njegove ‘tezave’ razblinijo.

Res je, odrasla sem brez zaveznika. Oce je bil pogosto odsoten do vecera, zato sem bila z mamo ponavadi sama. Zgodaj sem opazila, da je mene izrabljala kot sredstvo za zblizanje z ocetom, se posebej, kadar sta bila po vec dni skregana. Na koncu je bilo ze kar predvidljivo: po nekaj dneh je sprovocirala neko situacijo (ali pa napihnila oziroma si izmislila neko drugo), skozi katero je potem lahko tozila ocetu o moji neprilagojenosti, zaradi cesa sta na koncu po dolgem molku spregovorila in je bil za nekaj dni mir. Saj ne vem, morda sem na koncu to kdaj celo izkoristila in izzvala kaksno reakcijo, kajti tisti dnevi, ko z ocetom ni govorila, so bili zame bolj mucni kot tisti, ko je bila besna name.

Moja resnica oz. dana situacija skozi moj zorni kot ni bila nikoli pomembna, ne za njo, ne za njega. Najbrz sem tudi sama v tem primeru ustvarjala prijaznejso sliko oceta, kot je ta v resnici bil. Res ste me streznili, ko pravite, da me pred njo nikoli ni zavaroval. Toda potem se moram sprijazniti s tem, da imam problem ne samo z mamo, temvec tudi z ocetom. Ni mi lahko, ne bom pa si zatiskala oci. Morda se bom prvo lotila enega problema, potem pa drugega, ce se odlocim za aktiven pristop. Priznam, nisem se dovolj razmislila o tem.

Sprasujete me, ce se z ocetom lahko odkrito pogovorim? Ena na ena se v resnici nikoli nisva pogovarjala, razen ce so bile to ure njegovega monologa o tem, kako nemogoce je moje obnasanje, odnos do mame, nepriprilagodljivost itd. Najbrz na tem mestu ni potrebno posebej poudarjati, da to niso bila njegova opazanja (saj ni bil skoraj nikoli sam z mano), ampak mamine neskoncne pripovedi o meni. Mama je celo odlicno skontekstualizirala moje obnasanje tako, da ga je bilo potem moc vedno razumeti skozi njene slike o meni, in jih je bilo nemogoce interpretirati kako drugace. Se kot otrok sem ji celo verjela in se z njimi poistovetila, dokler nisem v najstniskih letih ugotovila, da sem v resnici popolnoma drugacna. Verjamem, da je te interpretacije oce na neki tocki vzel za svoje. Seveda se (s pomocjo vasega odgovora) zavedam tudi tega, da ima oce ogromno pri tem. Kljub vsemu pa vztrajam pri tem, da bi brez nje oce lahko imel o meni neko bolj ‘naravno’ mnenje, vsekakor drugacno, najbrz ne prav izrazito ali podrobno, pa vendar. Tako pa se je navadil na to, da verjame mami in pika, saj v njeno presojo ne gre dvomiti.

Imela sem soocenje z njim, ko je mati vprico mene manipulirala z resnico in mu govorila eno, oce se je z moralnimi vprasanji spravil name, jaz pa sem se branila, da to ni resnica. Mama namrec brez sramu laze v prisotnosti mene (ali oceta v obratni situaciji), izgleda da si popolnoma verjame. Enkrat mi je uslo, ce res ne razume (oce), da jaz neprestano poslusam enake obtozbe o njem, t.j. paranoidne izmisljotine, pa vseeno poskusam mami po eni strani dopovedati, da ni tako hudo (da si jih izmislja ji nisem nikoli rekla), po drugi strani pa jih njemu nikoli ne povem za njih oz. naceloma na njih pozabim, saj vem, da so neresnicne? Vprasala sem ga se, zakaj on ne more razumeti, da tudi z mano mati manipulira cisto na isti nacin in zakaj torej stvari ne vzame ‘z rezervo’. Ne spomnim se, kako je oce reagiral, toda to verjetno pove vse. Mislim, da si preprosto noce priznati nicesar, v tem pa ne mores biti polovicarski. Ce si torej prizna eno, si mora vse.

Zanimivo, tema se je sedaj prevesila bolj k ocetu. Naj nadaljujem z mamo. Po tem, ko sem oddala svoje vprasanje na tem forumu, sem se lotila raziskave. Odkrila sem srhljive podobnosti opisov drugih s svojim primerom. Mama sicer nikdar ni bila fizicno samodestruktivna, je pa to definitivno psihicno (depresija). Nikoli nas ni izsiljevala z moznostjo samomora ali drugih podobnih scenarijev. Nekajkrat v mojem otrostvu (od tega je ze 20 let) se sicer spomnim, da je ocetu omenila odhod, toda ni odsla, saj je vedela, da bi se morala odpovedati materialnemu udobju. Saj ne vem, kaj bi bilo bolje dolgorocno. Vedno sem imela obcutek, da sem ji nekako ‘tuja’. Ta tujost je podobna hladnosti pri drugih ljudeh, torej neka nonsalantna drza. Tudi neznejsi trenutki v otrostvu z mamo so se mi zdeli prisiljeni (analiziram za nazaj, takrat seveda nisem), vcasih celo neprijetni. Ceprav je oce dalec od tople, odprte osebnosti, imam pri njem vsaj obcutek, da sem ‘njegova’, ko me (nerodno) objame.

Moja mama se je drasticno spremenila pred prbl. 15 leti, ko je njej umrla mati. Pred tem so moji spomini nanjo bolj pozitivni, vsekakor pa nisem takrat nikdar dvomila o njeni razumnosti, sem pa njeno hinavsko oz. spletkarsko plat odkrila ze v zgodnjem otrostvu, kar me je sokiralo in osebnostno zelo vplivalo name. Za casa zivljenja moje babi o njej nisem slisala ene pozitivne besede. Ker je zivela drugod, sem jo videla prbl. enkrat letno, iskreno pa si teh stikov niti nisem zelela (predstavljena mi je bila kot kruta, neuravnovesena zenska, ki je castila maminega brata in ponizevala njo). Ko je umrla, mi je bilo predvsem hudo zaradi moje mame, saj je padla v neko grozno depresijo. Scasoma pa sem dojela, da svoje babi nisem niti poznala, niti je nisem imela priloznosti spoznati. Kar pa je kljucno v tej zgodbi je sledece: odkar je babi umrla, ji je moja mama doma postavila neke vrste oltar, s sliko, sveco ipd. Od takrat samo se medene besede o njej, nihce vec je ni smel opomniti, kako je neko zgodbo o njej pred smrtjo pripovedovala povsem drugace, polna gneva. Da skrajsam: sele nekaj let pozneje sem se zavedla, da svoji mami zamerim. Ocitno je spletkarila tudi v tem primeru in svoje babi sploh nisem imela priloznosti spoznati. Skrbi me, da je bila vse izmisljotina nekega bolestnega uma, ki se je bal, da bi preko stika z njeno mamo prisla do (neprijetnih) spoznanj o svoji.

O bolestnem ljuosumju sploh se nisem spregovorila, sploh o ljubosumju name, se bolje, o neki cudni tekmovalnosti (na kar me je opozoril lastni partner), pa bom to prihranila za kdaj drugic. Tudi o nenehnih komentarjih, kako je ona dobro izgledala v mojih letih in ‘naj ne mislim, da ni bila lepotica’, bi imela polno zgodb. Vedno smo ji vsi priznavali, da je (bila) lepa. Celo do te mere, da je mene oznacevala kot ‘ockovo hci’, kar je seveda bil posreden komentar, da ji nisem (vizualno) nic podobna. Zakljucite sami. Kljub vsemu nimam tezav s samopodobo, kar je moji mami pri meni najbolj nerazumljivo.

Veliko literature, ki je bila objavljena na straneh tega foruma sem ze prebrala. Preden (ce sploh) stvari pogledam naravnost v oci, bi rada vedela, s cim imam opravka. Ce smem, pa mislim, da jo veliko bolje najdem v narcisticni osebnostni motnji, kot v MOM. Enako mozno pa je, da se motim(o).

Tale spodnji zapis sem prebrala na dusek, saj opisuje stanje tocno tako, kot je:

http://narcisticnaosebnostnamotnja.weebly.com/zna269ilnosti-in-razvoj-patoloscaronkega-narcizma.html
Se najbolj me je zmrazilo pri zadnjih dveh odstavkih, ko sem ugotovila, da govorita o odnosu moje matere z mojo babico, potem pa se o odnosu moje matere z mano. K sreci sem se ‘socializirala’ vecinoma stran od doma ze od mladosti, in hvalezna sem za to, saj k sreci nisem zivela v hermeticno zaprtem okolju, kjer bi bila podvrzena samo doloceni vrsti vpliva.

Tole se je ze sprevrglo v kaoticen zapis, ki bi bil bolj primeren vpisu v dnevnik, za kar se opravicujem. Vseeno sem zelo hvalezna za moznost, da prvic v zivljenju dogodkom podelim pomen, ce jih ze razumeti ne morem.

Kar se delovanja samega tice, bom prvo prebrala razpolozljive vire, cakam pa tudi se 2 knjigi, ki sem ju narocila. Po tem bom morda ocetu dala v branje kaj od tega, morda celo link, ki sem ga zgoraj pripela. Povabila ga bom na caj in vprasala, kaj si misli o vsem tem. Morda celo lahko upam na kaksno terapijo za mamo po tem. Ce pa bo reakcija oceta odklonilna, si bom verjetno vsaj bolje predstavljala tudi realnost mojega odnosa z njim. Ce zelite, lahko svetujete, ce se vam zdi ta nacin prevec invaziven. Morda sploh ne bom naredila nicesar in se posvetila svojemu zivljenju izven primarne druzine.

Lepo bi se prosila, ce mi sporocite, ce kje v Ljubljani obstaja kaksna koncesirana / subvencionirana moznost terapije? Lahko tudi skupinske. Morda se v prihodnosti, ko materijo ze malce predelam, odlocim za pogovor. So namrec stvari, o katerih ne bi pisala, saj so prevec osebne, pa bi morda bile relevantne za razumevanje okoliscin. Sploh ker pravite, naj to korenito predelam. Ze s tem, da pisem te vrstice, se namrec nenehno bojujem z oscilacijo med olajsanjem na eni strani ter obcutkom krivde, da pretiravam, na drugi.

Se enkrat lepa hvala!