Zdravo:)

Z fantom hodima leto in pol in mama se ful rada, sicer pa sem jaz stara 16 on pa 18. Vem da je težko met v takih letih neko “resno” zvezo ampak se mi zdi da je pri nama kar precej resno, tudi moji starši ga imajo radi, njegovi mene. Vedno sma skupaj, oba hodima v šolo v isto stavbo – center šol – in sma tudi med vsakim odmorom skupaj, pa zjutraj pred poukom in po pouku, ko pa nisma skupaj pa sma neprestano na telefonu na liniji. No vgl, da povem problem, drugo je vse kot v pravljici, ampak kakšno leto že opažama da se stvari “prenašajo” iz enega na drugega. Ko enega nekaj boli bo drugega isto bolelo, ko je en bolan je bolan drugi. Zdaj sma pa začela ugotavljat, da sma celo karakterje “drug od drugega dobla”. vem, čudno se sliši, ampak prej sem bla jaz vesela, nikol tečna, neobčutljiva, on pa je bil vedno žalosten, brez volje, imel je misli o samomoru – bil je v depresiji. Pri zdravniku je dobil tablete in je vredu zdaj in je po karakterju točno tak kot sem bla jaz prej, vesel, brezskrben, neobčutljiv … ampak zdaj sem pa jas postala taka, žalostna, brez volje, tudi misli o samomoru sem začela dobivat.
Prosim ne rečite da je to vse izmišljotina, ker ni.
Pišem ker me zanima kaj za hudiča se dogaja z nama in bi bila vesela odgovora 🙂

lp, malat 🙂

Draga »malat«!

Glede na tvojo mladost, sem si dovolila te tikati. Najprej čestitke, da s fantom kljub mladosti vajino zvezo jemljeta resno in se zanjo trudita. Očitno vajino »resnost« vidijo tudi starši obeh, zato vaju podpirajo. Vesela sem, da sta rada skupaj in se imata lepo.

Problem, o katerem pišeš, pa še zdaleč ne mislim, da je izmišljen, ker je po svoje logičen razvoj ljubezenske zgodbe. V zaljubljenosti so nam nasprotja zelo privlačna (točno tako, kot ti opisuješ vajine osebnostne razlike). To pa zato, ker v njih prepoznamo svoj »izgubljeni« del … mirnega fanta npr. pritegne živahno dekle … in obratno… In zaradi tega se kot par počutimo »celota«, ki od nekdaj »paše skupaj«. Kar je nebeško.

Nato se začneta dogajati dve stvari: ena je to, da čustva med nami zelo krožijo in se »prenašajo«, še posebej med čustveno zelo povezanimi ljudmi. Nekako po principu »vezne posode«, ki se je verjetno spomniš iz fizike. Čustva, do katerih eden nima dostopa, drugi ponavadi »potencira«, še posebej, dokler jih prvi ne vzame resno. Potem del tega močnega čustvenega naboja (ko gre za čustveno stisko) izgine, se pomiri. (Za več o tem si preberita v knjigi avtorja Johna Graya: Kar čutiš, lahko zdraviš (je lahkotno branje, z veliko stripovskimi vložki..).
Drugi proces pa gre ponavadi v smeri, da kar nam je na drugem v prvem trenutku bilo najbolj privlačno, nas to lahko začne motiti oz. želimo spremeniti pri drugem. Predvsem pa gre za to, da če to privlačnost in najine razlike vzamemo zares, lahko začnemo odkrivati tudi v sebi te »skrite« lastnosti, ki iz kakršnega koli razloga niso prej smele na dan. Namen tega je, da drug ob drugem rasteva – in razvijava še drugo plat in celostnega sebe. Na ta način predelamo svoje lastne čustvene rane, ki jih imamo vsi, samo eni se nanje odzovejo npr. z depresijo, drugi z zanikanjem, kot da jih ni, tretji kako drugače. (Več o tem procesu lahko prebereta npr. v knjigi Henryja Hendrixa – Najina ljubezen.).
V fantovem primeru je tu še vloga zdravil (domnevam, da antidepresivov), ki ponavadi prispevajo k temu, da se človek neha sekirati in postane »neobčutljiv«, nič se ga več tako globoko ne dotakne … Vendar življenje s takim človekom lahko postane včasih tudi »naporno« , ker ni več tiste čustvene intenzivnosti in v tisti smeri, ki smo je bili vajeni. Tvoj fant je namreč postal čisto druga osebnost, če prav razumem.

Zato se mi zdi zate/za vaju pomemben razmislek (in tudi vajin pogovor) o tem, kako sta vidva doživljala vse te spremembe. Konec koncev, ne vem, kako je bilo tebi, ko je fant z zdravili verjetno postajal tudi vse manj čustven, nič več ga ni skrbelo, verjetno pa si ti vse bolj začela opozarjati na drugo plat zgodb … In si lahko predstavljam, da sta počasi zamenjala vlogi. Ker če pogledamo par kot celoto, oba skupaj ponavadi imata dostop do vseh čutenj – od najbolj strašljivih do najlepših, samo porazdelitev v paru pa je različna. Nekako cilj bi bil, da lahko oba doživljata vse, ne pa tako ekstremno polarizirano. Do tega pa lahko pridemo preko veliko pogovora o čustvih, o doživljanju, ko skušamo biti empatični z drugim in njegovo platjo doživljanja istega dogodka. Ker za normalno življenje je potrebno, da imamo čustveni stik s sabo in drugimi v lepem in tudi manj lepem, kar življenje prinese. Da zmoremo čutiti vse. Da zmoremo biti sočutni z drugim – da nas to gane. A hkrati da zmoremo ohraniti ob tem sebe in svoje doživljanje – da ni potrebno niti zdravo (razen v zaljubljenosti in ob novorojenčku!) se čisto zliti z drugim. (Četudi je to ena od običajnih faz zaljubljenosti, ki pa preide v spoznavanje razlik in takrat se lahko prestrašimo le-teh… in se začnemo bojevati – prepirati, dokler končno ne pridemo do vzajemnega sodelovanja in spoštovanja ter s tem ravnovesja.)

To pa lažje naredimo, če vemo, da zaljubljenost ni vse moje življenje, četudi je takrat zame najpomembnejša – zato je smotrno, da pa le ne preživita čisto vsak prost trenutek zgolj skupaj, ampak da razvijata tudi svoje lastne hobije in zanimanja (in se nato zanimata za drug drugega tudi na tem področju). In po drugi strani – predvsem v tvojih letih – se mi zdi pomembno tudi to, da nam v stiski ob strani stojijo starši. Da zmorejo razumeti moje doživljanje, da jih zanima, kako sem ipd. To se mi zdi pomembno tudi za tvojega fanta, saj je še zelo mlad dobil taka zdravila in srčno upam, da je poleg zdravil dobil tudi psihoterapijo ali obravnavo pri psihologu ali družinske terapevtu. Ker se mi zdi pomembno, da se človek take stiske uči premagovati tako, da ob njih lahko osebnostno raste in razvija tiste spretnosti, ki bi mu pomagale drugič se lažje spopasti s situacijo (zdravila pa te tega ne naučijo).

Za konec pa še tole: če bodo tvoja brezvoljnost, depresivnost in samomorilne misli vztrajale, lepo prosim, da o tem spregovoriš z nekom od odraslih okoli sebe, ki mu zaupaš (poleg fanta – npr. s starši, šolsko psihologinjo ipd.) da skupaj (ali pa sama) tudi zate poiščete ustrezno obliko pomoči. Ki naj ne bodo (samo) zdravila.

Upam, da je odgovor dovolj razumljiv, če ni, vprašaj znova oz. postavi podvprašanja.

Želim tebi in fantu, da se imata rada še naprej. Da skupaj rasteta drug ob drugem v dve samostojni osebnosti.

Vse dobro in veliko poguma!

Najlepša hvala za odgovor 😀 vse mi je čisto jasno, tak da ni panike, res hvala ker ste se tak razpisali in vse obrazložli :))

lp