Tašča in najini otroci
Pozdravljeni!
Pišem Vam, ker imam občutek, da tašča tako zelo vpliva na najin odnos z možem, ki postaja vedno bolj hladen.
Ne vem, kje naj začnem….Torej, s taščo živimo v isti hiši, sicer v svojem stanovanju, ampak nimam ravno občutka, da spoštuje, da je to naš kraj, naša družinska intima. Poročena sva tri leta in pol, imava dva čudovita otroka in do rojstva otrok so bili naši odnosi čisto normalni. Potem pa se je začelo…Tašča je hotela na vsak način hotela biti del te naše družinske pravljice in ni spoštovala, da rabimo kot družina tudi svoj mir. Uglavnem, krivda je (bila) tudi na moji strani, ker sem bila/sem preveč zaščitniška do svojih otrok, ampak pač nisem pustila, da tast kadi zraven otrok in raje se videla, da jih ne pestuje, takoj ko je pokadil, ker je še meni smrdelo po tobaku, kaj šele malemu novorojenčku. NA jetra mi je šlo, ker mi je stalno govovrila, kako naj jih oblečem, zmeraj je tipala rokice, kolk so hladne itd. V bistvu neke bedne malenkosti, ki pa so bile vsakdanje in te pač začne motit, ker te obravnava, kot da si nesposoben skrbet za svojega otroka.
Pred 5 mes pa je umrl tast in vse se je samo še stopnjevalo. Prej je bila tašča odvisna od njega, nikamor ni šla brez, da bi jo on spremljal, zmeraj se je počutila tesnobno, če njega ni bilo zraven. Imela sem občutek, da ima nad njim popolno oblast – ona je odrejala, koliko denarja lahko vzame s sabo, ko je odšel na delo, vihala je nos, če je šel kam s prijatelji (zelo rad je namreč zahajal v hribe) iitd. Zdaj pa je po njegovi smrti popolnoma izgubljena. In še bolj se je obesila na nas. Vseskozi vrši nek nadzor nad nami (sej sploh ne vem, če se zaveda). Zmer nas opazuje nekje iz zasede. V naše stanonvanje pride večkrat na dan brez trkanja (vem, da rabi oporo, pogovor), vendar sem se jaz z njo veliko pogovarjala, jo spodbujala, naj si najde nek hobi, ampak pač, njen zadnji odgovor je bil, da ker tega ni počela nikoli v življenju, da pač ne bo. Ženske ne veseli niti ena stvar na tem svetu…..razen njeni vnuki. Ampak meni je to postalo tako breme, da sem zaradi njene “invazivnosti” in njenega stalnega vmešavanja pozavestno postavila nek obrambni zid in ji zeloooo težko dam otroke. Ko ji je bilo hudo, je prov panično grabila otroke in se vanje stiskala in drgnila in jaz tega nisem mogla gledat, ker je bilo otrokom vse prei kot prijetno. Nekoč, ko je šel mož že v službo, jaz pa sem imela po celodnevnem delu prost dan, sem se zjutraj zbudila in zraven mene je ležala tašča!!! V zakonski postelji! Res, sem zelo razumevajoč človek in vem, da je v stiski, po nenadni izgubi moža, ampak sem tudi jaz človek in do neke mere toleriraš marsikaj, ampak, kar je preveč, je preveč. Mož me ne razume, pravi da pretiravam, mami se mu smili, jaz pa vedno izpadem “ta žleht” in kot da je ne maram. KAr ni res! Samo prekipelo mi je, ker se je obesila na nas in ga ni miru. Ne vem zakaj, vendar ji mojih otrok ne zaupam. KAdarkolo mene ni doma (bodisi, ker sem popoldne v službi), se ona povsod štuli zraven, kot da mož ne bi bil sposoben poskrbet za otroke. Vem, da je to njej v užitek, sam nam ne pusti dihat. Z možem se skoraj vsak teden na polno skregava zaradi tega in me je strah, kam lahko to pelje. Sem pa tašči že ponudila vsesorte psihoterapevtskega zdravljenja (ker ma tut 1000 fobij in obsesij, prisotnih že od prej; npr. 200x na dan prešteva ključe, če kak manjka. NAto zasliši celo bajto, kje je ta ključ, zakaj ni obešen na svojem mestu itd, 20x na dan vsak dan mi reče naj zaklenem, kot bi bila budala + še njena neomajna obsedennost s čistočo). Mah, težko je objektivno opisat stvari, ker bi rabila 2 meseca. Sam sem tako obupana, ker možu se to ne zdi nič spornega. Pravi, naj bom sočutna, da naj potrpim par mesecev, da je komaj 5 oz.6 mesecev po smrti in da bo potem bolje. AMpak, jaz vem, da stvari ne bodo šle na bolje, ker vem, kakšna je bila pred smrtjo moža. Ista! Tako se zna naredit ubogo, da ma mojega moža na vajetih, jaz pa sem pri tem čisto nemočna. Pogovori ne zaležejo, vedno se vname prepir, ko samo omenim taščo. Sita sem prepirov, sita sem tega, da kljub temu, da sem se že 100x pogogvorila tudi s taščo, stvari ne upošteva. Jaz pa tudi nisem tiste vrste mama, ki bi komaj čakala, da kam uštulim otroke za malo miru. Jaz sem s svojimi otroki nadvse rada in nočem, da mi tašča vsak dan krade čas z njimi. Čeprav njej se zdi, kot da jih nič ne vidi, v resnici pa nam kar naprej sledi. Edino, če gremo na sprehod, smo lahko malce sami, zato tako zelo rada pobegnem z otroki v gozd, kjer lahko vsaj malo zadihamo.
Se pa zavedam, da bi bilo bolje, če bi ji kdaj dala otroke za kako uro, vendar ženski ne zaupam, res. Ona bi hčerko še pri treh letih pa pol futrala po žlici, da slučajno ne bi kaj umazala; nosila okol, kot da je invalid itd. Pa dobro, če bi se vidl enkrat na 14 dni, človek marsikaj požre, ker pa je to dan na dan, se pa stvari samo nabirajo.
Oh, sm se razpisala….No, kakšen pameten nasvet?
Hvala in lep pozdrav!
Spoštovana Hannah,
težko vam je ob obilici jeze, ki jo nosite s seboj kot breme že kar nekaj let. Jeza je močna gonilna sila in v stiski ste, ker je ne morete konstruktivno uporabiti. Naj se še tako jezite, je občutek, kakor da vas nihče ne sliši. Saj vas res ne – ne mož ne tašča. Predstavljajte si zajezeno reko. Akumulacijsko jezero vaše jeze se vse bolj veča, gladina narašča, okolica je poplavljena … ali bo reka poplavila vse naokoli ali pa bo predrla jez in opustošila vse pod seboj. Tak je občutek. V resnici pa je seveda mogoče tudi modro ukrepati, začeti s postopnim dvigovanjem zapornic in spuščanjem vode, tako da boste izkoristili ta vir energije, obenem pa ne bo poplavljencev.
Jeza pogosto nastopa v paru s strahom. Tašča ima kopico svojih strahov, katerih ujetnica je, strah pa je tudi vas, ker čutite, da se situacija ne bo rešila sama od sebe oziroma z dosedanjimi ukrepi, razpoka med vama z možem pa se veča.
Dobra novica pri tej na videz zavozlani situaciji je, da se lahko prenehate (na dosedanji način vsekakor) ukvarjati s taščo in usmerite svojo pozornost tja, kjer je res potrebna in kjer lahko z njo tudi kaj dosežete – v odnos z možem. Moža bremenijo materine težave, ki jih ni nikoli predelala in jih tudi ne želi. Namesto da bi se z njenim vedenjem soočil on, obe ženski nekako kar prepušča njunemu konfliktu in si močno, a žal »brez upa zmage« želi, da bi ga sami razrešili s sočutjem, potrpljenjem ipd. Morda celo laže prenese vašo jezo na svojo mamo, kot da bi vašo jezo razumel kot jezo na svojo lastno nedostopnost.
Gorivo za ta konflikt in obenem orožje zanj sta postala otroka, ki jima ni omogočen sproščen odnos z babico. Verjamem, da vaša predstava o ravnanju s triinpolletnim otrokom ni v skladu s pitanjem po žlici in prenašanjem naokrog, »kot da je invalid«. A če se ne bojite za varnost otrok, vam zagotavljam, da ju tako ravnanje – če se vidva z možem obnašata do njiju njuni starostni primerno – ne bo pokvarilo, sploh glede na to, da bo občasno. Kar pa zadeva taščine »vdore« na vaše »ozemlje«, obstaja ključ. Če ga ne smete ali nočete uporabiti, je to res problem.
Toda naj se vrnem k jedru vaše zaskrbljenosti – ohladitvi v odnosu z možem. Priporočila bi vama zakonsko terapijo. Oba namreč nosita s seboj nepredelane zgodbe in čutenja, ki potrebujejo varen medosebni prostor, v katerem bodo lahko izgovorjene, slišane, začutene, tako da se bodo lahko začeli celjenje, povezovanje ter nova rast vajinega odnosa. Namesto pretirane skrbi za otroka in za taščo vama želim, da bi poskrbela zase in drug za drugega in vrnila v vajin odnos čustva, ki jih že hudo pogreša.
Lepo vas pozdravljam,
Pozdravljeni!
Hvala za hiter odgovor, res! Da bi bili vsi zadovoljni in srečni, je res potreben majhen korak navzven, da se rešimo začaranega kroga. Če bi ji res prepustila otroke, da bi bila z njimi sama vsaj kratek čas, bi verjetno (ali pa ne) tudi tašča manj skakala okoli nas. JE pa res, da se njej zdi dan siiiila dolg (je že v penziji), posebej zato, ker samo leži in čisti, to je pa to. Pač, je ni stvari, v kateri bi našla neko veselje. Ko pa pridemo mi domov, pa dobesedno navali na nas. In, verjamem, nekako se prebije čez dopoldne, popoldne pa noče biti več sama. Naša družinica pa ima samo nekaj skupnih uric popoldan in če je tašča z nami debelo uro, je to skor polovico našega časa. In, ja, njej pa to v celem dnevu predstavlja malenkost. In tudi njej se pač to ne zdi sporno in je prepričana, da cela urca v celem dnevu pa res ni veliko.
Sej z možem se po teh prepirih vseeno nekako vrneva na neko točko, kjer super funkcionirava, ampak bi rada, da se število teh, meni tako neprijetnih prepirov, zmanjša. Mož je mnenja, da pač vsaj kdaj poskusim ustreči tašči … npr. jo povabim zraven na sprehod (ampak, se bojim, da bo to potem postalo samoumevno, da gre z nami), da ji pač dam občutek, da je koristna. JA, jaz vse to vem in vem, da bi s tem pokazala neko človečnost, ampak, kadarkoli sem se lotila “takega projekta”, ni zgrabila prsta, ampak celo roko. Ona bi pač rada bila član naše ožje družine, ampak tega ne morem dovoliti.
Sej ne vem,a bi morala biti zaradi njene nedavne izgube bolj potrpežljiva in stvari požirati… Ampak, če pa gledam po drugi strani, pa verjamem, da se nikoli ne bo spremenila in lahko s tem požiranjem samo uničim samo sebe in nenazadnje, našo družinico, ki se mi zdi tako lepa in mi tako veliko pomeni, da verjetno podzavestno tako zamerim tašči njeno obnašanje, da se do nje ne morem obnašati tako razumevajoče kot bi bilo to sprejemljivo za okolico. Takrat, ko je izgubila moža, so ji vsi govorili, da še dobro, da ima take luštne vnuke, da jo bodo razveseljevali, Men se je to itak zdelo sporno, v smislu, da moji otroci pa že ne bodo terapija in “stvar” v katero si bo brisala solze. Uglavnem, jaz še vedno upam, da bo mogoče nekoč dobila uvid v svoja dejanja, ampak v to močno dvomim, ker še zmerom “ta grda” vedno izpadem jaz. Se mi zdi, da me včasih tudi njeni sorodniki gledajo malce postrani, ker bogsigavedi,kaj jim naloži. Verjetno samo tista dejstva, kako ji ne pustim do otrok. Če njo poslušaš jih nič ne vidi, pa vsak dan se igra z njimi Mah, bomo še naprej poskušali s pogovori. Ker nočem pa, da bo vseskupaj preraslo v kak trajni spor. Zaradi otrok se je potrebno potruditi za čimboljše odnose, npr.kot jih imam jaz s svojimi domačimi. Verjetno pa k temu veliko prispeva tudi dejstvo, da živijo eno uro stran in se v povprečju vidimo enkrat na 14 dni. Pa tudi sicer se mi zdijo veliko bolj uvidevni.
Hvala in lep pozdrav
Pod zapis mame iz gornje povezave se podpišem. Doživela tudi sama, za okolico je bilo čudno, kaj kompliciram, češ, da mi pomagajo (MI), da sem lahko hvaležna. Dodala bi še, kar se prebuja meni ob gornjem: občutek krivde. Tašče (oz. največkrat one), morda vede ali nevede pritiskajo na organizacijo življenja družine, največkrat s tem: saj ko boš rabila pomoč, me pa ne bo. Ta strah, da ostaneš sam, brez pomoči zelo lahko zavre težnjo za mejami, ki bi jih morala vsaka družina postaviti navzven. Tudi jaz bi danes, s temi izkušnjami (z zakonom, ki se je končal tudi zaradi takšnih stvari – nemeja, posledično z občutkom, da živim z maminim sinčkom…), znala in zmogla postaviti mejo, ne glede na to, kako sama bi (lahko) na koncu ostala. To sem, ne glede na to, ali sem taščo poslušala, ali ne. So lahko super ljudje, ampak na obisku, ne za življenje z njimi oz. za njih.