Pozdravljeni,

Moj problem je nekoliko drugačen in nevem točno, pri katerih letih se je začel. Sedaj sem blizu trideset in me malo skrbi tole. Z ljudmi, ki jih ne poznam zelo zelo dobro, se lahko pogovarjam brez problema, jih kličem po imenu, jih objamem itd…. Potem pa pride problem, ko sem v družbi ljudi, ki jih imam zelo rada (npr starši, fant ) in tukaj zmrznem. Fanta sploh ne morem poklicati po imenu, staršem ne morem več reči mama, ata in to me zelo skrbi. Nevem zakaj je tako. Niti jim nočem kazati čustev, sploh staršem. V njihovi bližini se delam zelo samosvojo, neodvisno, nečustveno….Fanta bi rada klicala po imenu, tako pa ga sploh ne, in se nikakor ne morem pripraviti do tega. TO mi predstavlja problem, pa nevem zakaj. Tudi ko se z njimi pogovarjam, jih ne morem gledati v oči, medtem ko ostale lahko.
Nekje sem brala, da se to dogaja ljudem, ki so delno avtisti?? A je to možno? Drugače ostalih problemov nimam, vse mi gre dobro od rok, kar se lotim.

Upam na kakršnekoli odgovore,
hvala

Spoštovana ga. Mihelca1!

Problem, ki ga opisujete, zagotovo je (postal) vaš »notranji problem« in verjamem, da vas to osebno (pa verjetno tudi vaše bližnje – še posebej fanta) spravlja v stisko, še posebej, ker sami ne najdete odgovora, zakaj tako, niti kdaj se je to začelo.

Najprej moram reči, da se kot zakonska in družinska terapevtka nimam za specialistko za avtistične motnje. Če vas res skrbi v tej smeri in vas moj odgovor ne bo pomiril in vam dal smiselne smeri iskanja pojasnila, potem se obrnite na specialista te stroke. Vaše vedenje namreč razumem kot strah pred (preveliko) čustveno bližino. Posebno še, ker jasno opisujete razliko v vašem doživljanju in vedenju med malo bolj »oddaljenimi« in zato »varnimi« ljudmi, ter tistimi, ki so nam po »definiciji« najbližji – starši in fant. Zato mislim, da vi bližine ste sposobni in vam ustreza, celo želite si je in po njej hrepenite (ob fantu).

Vašo zgodbo vidim kot nezaključen razvoj varne navezanosti (tudi v odraslosti se jo da »pridobiti« oz. »prigarati«, če v otroštvu to ni bilo možno zaradi različnih vzrokov). “Varnimi odnosi« naj bi imeli za rezultat tudi sposobnost bližine v najbolj intimnih in bližnjih odnosih, pa tudi spodobnost oddaljitve, ko nam ni več prijetno (samozaščita).

Namreč temelji za zdrav naraven razvoj »varne« navezanosti se postavijo že prvem letu življenja, predvsem v odnosu z mamo (koliko ima posluha za potrebe dojenčka, se odziva na jok takoj ali ga pusti »izjokavati« ipd., v strahu, da ga ne bi »razvadila«, je morda vsiljiva in brez občutka za otrokove »ne-je«, ali pa je npr. tam bila kaka poporodna depresija, nenadna druga izguba ali večji stres v družini … Seveda je ob tem zelo pomemben tudi oče – kako on uspe vzpostaviti stik z otrokom in predvsem, koliko opore zmore nuditi ženi. Pa še vsi ostali prisotni štejejo …Vsa ta dogajanja in predvsem čustveno vzdušje teh odnosov namreč posredno preko odraslih vpliva tudi na dojenčka in njegovo doživljanje bližine prvih ključnih odnosov kot varnih in prijetnih, na to, da sta nam dotik in pogled prijetna, da se jih ne rabimo sramovati… in predvsem ne sramovati sebe ali dela sebe. In nato se ta “navezanost” dograjujejo v domači družini tudi v kasnejših letih, seveda imajo kasneje velik vpliv tudi vrstniki in “zunanji” ljudje. Predvsem so pomembna tista obdobja, ko otrok/mladostnik preizkuša meje (so mu postavljene spoštljivo ali nasilno in s sramotenjem in poniževanjem, odtegnitvijo stika ipd.). Prav tako pa je dobro biti pozoren na morebitne druge travmatične izkušnje: kakršno koli nasilje ali spolno nadlegovanje ipd. izven doma… In če kadarkoli v katerem koli od teh občutljivih obdobij doživi nekaj kot »travmatično« in to ostane nepredelano, zaprto v njem, lahko to tudi v kasnejših obdobjih pride na dan … in vpliva na stare in nove odnose… Mislim, da sem vam v grobem zarisala smer razmisleka, kje iskati odgovor.

Tisto, kar namreč jaz začutim ob vašem vprašanju, je namreč občutek sramu in strah pred razgaljenostjo, bližino, pred tem, da nekdo ve (starši) ali pa bi vedel (fant), kdo vi v resnici ste, kaj zares doživljate in vas sprejel v celoti. Hkrati pa se mi zdi, da je v vas tudi nekaj potlačene jeze …
In ne vem, koliko o teh čutenjih lahko iskreno spregovorite z nekom, ki vas res pozna, vam je blizu in vas ima rad (fant). Partnerska zveza je namreč priložnost, da si pridobite oz. razvijete, kar v otroštvu ni bilo dano, oz. predelate stare rane. In tako pridobite varno navezanost. Kar ni enostaven in kratek proces, a z vašo vztrajnostjo in pridnostjo, mislim, da to ne bi smel biti problem. Ker mislim, da si tudi vi zaslužite varen, zadovoljujoč in sproščen odnos s partnerjem ter razčiščene odnose (vsaj v vaši glavi, če se drugače ne bo dalo) z vašimi starši.

Veliko poguma in sočutja do sebe!