Pozdravljeni,

pred 8 leti sem se pri mojih 29-ih preselila iz rodnega kraja v 45 minut oddaljeno mesto k fantu, ki je danes moj partner, imava pa tudi malega otroka. Imava svoje stanovanje, službo, vse med nama štima kot je treba. Problem je, da sem selitev zelo težko izvedla, čeprav nisem mislila, da bo ločitev od staršev tako težka. Želela sem iti na svoje, a ko je prišel tisti dan, sem prejokala cel dan in še kakšno leto kasneje. Z rojstvom in rastjo otroka se je bolečina umaknila, a zadnje leto ponovno močno pogrešam starše. Z njimi se dobro razumem, vidimo se 1 x na teden ali 1x na 14 dni. Zadnje čase sem se celo zalotila, da bi rada spet želela živeti z njima, v tisti njuni dnevni, kjer sem preživela lepih 29 let. Ko se po obisku od staršev ponovno vrnem v svoje stanovanje, ju že pogrešam, pogrešam njuno stanovanje in si svojega sploh ne morem narediti domačega, kjer bi se počutila “doma”. Moj dom je še vedno pri starših. Starši so bili do mene (nezavedno) včasih preveč zaščitniški, zato sem zrasla v nesamostojno osebo, čustveno nedozorelo. Rada bi se spremenila in si v svojem stanovanju ustvarila svoj dom. Kljub otroku in partnerju, ki ju imam neizmerno rada, tega še nisem zmogla. Partner je v tem pogledu popolnoma drugačen od mene in ne razume moje navezanosti na prejšnji dom. Pravi, da sem čustveno zelo labilna oseba, saj se po nasvete večkrat obračam na starše. Prosila bi za nasvet kako začeti z osamosvajanjem.
Kot prvi korak sem si zadala, da si dnevno sobo v svojem stanovanju naredim čim bolj prijetno. Problem pa nastane že tu, ker pri tem želim posnemati dnevno sobo staršev. Ja, vem, sliši se grozno, kar tudi je.
Svojo pretirano navezanost ne bi rada popolnoma prekinila, ampak spremenila v zdrav odnos.

Toplo pozdravljeni,
V vašem pisanje je čutiti precejšnjo mero osamljenosti in potrebe po stiku in bližini, z nekom, ki bi vas tudi začutil in sprejel takšno kot ste .
Ste veliko sami, imate službo ali ste doma, koliko časa dnevno je zaposlen vaš partner, imate občutek, da vas ne čuti in ne najdete z njim stika? Vse to so lahko razlogi, da se počutite sami in osamljeni ter iščete stik s starši, da malo zapolnijo praznino v vas. S starši se verjetno pogovarjate, vas podpirajo, poslušajo. Za vašega partnerja pa je to tuj svet, doma najverjetneje niso veliko komunicirali, sploh pa ne o problemih, ki jih je imel on. On je samostojen, vse je vedno moral sam, kar na zunaj deluje, da ne potrebuje nikogar, v sebi pa je morda zaprl svet pogrešanja in potrebe po stiku. Če ni staršev ob tebi, ko jih najmočneje potrebuješ, jih tudi nehaš potrebovati, ostaneš pa sam in v svet vstopiš oropan za občutke bližine in povezanosti z ljudmi, ki ti veliko pomenijo in jih imaš rad. Medtem, ko se v njegovi družini niso pogovarjali, ste se v vaši zelo veliko. Domnevam, da s partnerjem ne najdeta stika, ker na zunaj delujeta zelo drugače, če ravno sta globoko v sebi v svojih hrepenenjih zelo podobna. Ker med vama ni pristne topline in bližine, se vaše pogrešanje projicira na starše.
Govori vam, da ste labilna oseba, kar vas verjetno zelo boli in ker vas ne začuti in ker mu ne morete povedati, kako vam je in kaj čutite, se po nasvete obrnete k staršem. Ni samo soba tista, ki jo je smiselno preurediti, pogrešate topel dom, občutek bližine, da vas ima v tem domu nekdo rad in ste njegovi. Ob majhnem otroku so lahko vaša pogrešanja še močnejša, saj otroci prebujajo v nas najgloblja čutenja ranljivosti.
Začnite graditi na odnosu do partnerja, tukaj odrastite in pojdite v odnos kot ženska. Dokler v vas bivajo tako globoka hrepenenja po bližini, v odnosu težje dajete, ker pretežno čakate, da bo svet prišel do vas. Tisto, po čemer najgloblje hrepenite, dajte svetu in vaša praznina se bo zapolnila sama, vi pa boste čutili, da ste odrasla ženska, ki ima svoje meje in se spoštuje, ki ve, kje ji je mesto v svetu. Dajanje vas napolni, da vam notranje moči, čakanje vas pusti prazno, samo, nesrečno in v večnem hrepenenju, ki mu ni konca.

Vse dobro vam želim in srečno.

Pozdravljeni,

hvala za vaš odgovor. Veliko je res kar ste napisali o meni: kljub službi sicer imam 2 ali 3 prijateljice, a sem vseeno na nek način osamljena. Veliko je res tudi o mojem partnerju. Odraščal je v družini, kjer je moral vse težave reševati sam in postal kmalu samostojen. S svojo družino ima veliko manj stikov kot jo imam jaz s svojo. Svojih staršev in bratov, sester ne pogreša, tako kot jaz svoje. Ima me rad na način ko t ga “zmore”. Kljub temu si boljšega očeta za najinega otroka ne predstavljam, ker je zlati ati. V otroka zmore dati več kot v naju. Tudi zelo pomaga pri gospodinjstvu in je pošten človek. Rada bi le nekoliko več zanimanja zame, v smislu: kako si kaj danes, si dobro spala (takšna vprašanja me namreč še vedno sprašujejo starši) itd. Kljub napisanemu, partner otroku in meni daje vse, a vedno le na način kot ga premore glede na način njegovega odraščanja.
Tudi sama sem že razmišljala o tem, da bi začela čim več dajati. Kot prvo je tu že otrok: lahko bi vlagala čim več ljubezni vanj, poskušala dajati čim več tudi partnerju: se zvečer stisniti k njemu na kavču, ga mimogrede pobožati. Takrat se vedno odzove tudi on nazaj, čeprav narahlo, pa vendarle se.

Veste, občutek imam tudi, da starše preveč idealiziram in verjetno pretiravam, ko sem mnenja, da je samo tak odnos, kot ga imata starša do mene, edini pravilen in primeren zame. Vedno sem se namreč težko prilagajala spremembam.

Večkrat se sprašujem kako bi bilo, če bi se moja družina preselila v moj domači kraj. Mogoče bi mi bilo lažje, ker bi “gledala iste ulice, iste gozdove in travnike, obiskovala iste trgovine” kot moji starši. To razmišljanje ni dobro, vem, a daje me res veliko domotožje (partner se ne bi selil). Ne bi se rada ločila od partnerja, ampak zmanjšala čustveno navezanost na preteklost. Ob vsem tem se počutim tudi zelo krivo do svojega otroka, saj sem kljub vlogi mame še vedno otrok.

Lepo pozdravljeni,

niste otrok, odrasla ženska ste, le tega še nihče ni videl v vas. Nihče vas še ni pogledal na ta način, vsaj ne, da bi mu vi verjeli. Verjamete svojim lastnim mislim, v skladu s tem se vedete in verjamete vsem drugi, ki imajo mnenje o vas. Vas pa ni nikjer. Kot, da vse to, kar vidijo in mislijo drugi o vas, kar vzamete nase in za vas postane sveta resnica. Kaj pa vi resnično čutite o sebi, o svojem materinstvu, o svetu, o vsem okoli vas, kaj je resnično vaše? Kdo ste vi, kakšna so vaša čustva, vaš svet. Naredite si prostor predvsem zase, da ste lahko karkoli čutitite, da si želite biti. Nobene potrebe po krivdi ni, kdo vam govori, da ste slaba mama, neodrasla, otročja, nezrela? Si to sami pripovedujete? Se kaznujete, zakaj? Čemu takšna samokritika in obsojanje, čemu vam to koristi, vas je strah odrasti? Odrasti pomeni razmejiti med seboj in drugimi, ko preprosto veš, da je mnenje drugega, resnično samo njegovo mnenje in ima tudi pravico do njega. Ko drugim več ne verjameš vsega, kar ti pošiljajo in kakšno mnenje imajo, ker se zavedaš kdo in kaj si. Ste odrasla ženska, zrela mama, starše obiskujte ko si jih želite videti, ne ko ste popolnoma čustveno prazni in se pri njih nahranite. Vaša popkovina je prerezana, odšli ste v svet, sedaj ste vi mama, preberite otroku kakšno knjigico in se umirite, medtem ko v vas divja potreba po stiku in bližini s starši. Umirite to v sebi in pojdite v odnos z njimi kot odrasla, začnite se zanimati zanje, ugotovili boste, da še veliko stvari ne veste o svojih starših. Preprosto nehajte s tem vlečenjem, ker bolj kot čakate in iščete, bolj ste praznih rok. Osredotočite se v odnose, ko dajate, tudi staršem. To vas bo napolnilo in vam dalo občutek odraslosti. Dajanje je resnično edina stvar, ki polni.

Sabina Stanovnik

Stara tema, ampak vseeno sem se v njej nasla. Dozivljam podobne obcutke, z razliko da sama sicer nimam otrok in sem mlajsa. Tudi jaz si obcasno kar zelim nazaj domov, in ko sem doma me kar napolni z energijo, moja soba je se vedno tam, postelja postlana itd. Najbrz zato, ker pogresam preteklost in imam lepe spomine na zivljenje doma, kljub temu da sem prezivela ze tudi kaksne tezke trenutke. Kot je napisano, v tem drugem domu se vcasih pocutim osamljeno, poleg tega so tu se najrazlicnejsi problemi, ki jih prinese odrastlost in si zelim doma, starih casev..

Pozdravljeni,tudi jaz imam podoben problem in sicer sem se preselila k fantu,že leto dni živim pri njemu,imajo malo starejšo in manjšo hišo kot mi,ampak prenavljama prostore.Včasih pride dan,ko mi je večrat težko,pogrešam našo hišo,ampak zaradi določenih dejavnikov sem odšla k fantu in ne vem zakaj pogrešam hišo staršev in me znam bit srečna,čeprav pri fantu me imajo vsi radi in se razumemo.Tudi fanta imam rada in ne želim,da trpi zaradi mojih čustev:-(