Uspavanje psa
Naša psička je družinski član že 15 let in pol. Situacija je sledeča: vid in sluh se ji zadnji dve leti konstantno slabša. Prišla je do točke ko ne vidi in ne sliši NIČ. tema. Ampak se znajde po orientaciji, vsaj do zdaj se je… Ima seveda tut težave s kakšno krasto, ki ji jo oskrbimo. Srbeč gobček, ki ji včasih ne da miru… telo jo zapušča a da ne bo pomote – nismo dobili občutka da bi se do zdaj zelo mučila – kljub velikim težava je kazala veliko željo po življenju. Rad rečem, da živi od same ljubezni. Zelo čustvena kokeršpanjelka, navezana na nas, ima veliko željo po hrani, dotiku. Zadnjih pol leta smo vzgojili tri male muce in kljub temu da psička sploh ne vidi in sliši jih je sprejela, čeprav muc nikoli v življenju ni marala. Kot bi ji družba malo ugajala. prisrčno je tole za doživet.
Zdaj pred 14. dnevi se je stanje poslabšalo. Izgubila še je tisto malo orientacije. Ne znajde se. žalostno je gledat, ko se izgubi in tava. težave ima z zadrževanjem blata in urina. Bojim se da je morda čas za slovo. Če si predstavljam sebe, nič ne slišim in živim v popolni temi. Izgubim orientacijo, polno drugih težav z telesom, popolnoma odvisen od drugih… kaj še ostane od takšnega življenja?
Morda tukaj iščem nekakšno potrditev… nam je hudo, naredit korak k tej odločitvi, ki se mi zdi pravilna. Globoko v sebi čutim da je pravilna, pa čeprav se zasolzijo oči. Zavedamo se, da je dočakala visoko starost, nadpovprečno. živela polno in kvalitetno življenje, skoraj kot človek – enakovreden družinski član. Ob takšni situaciji je mogoče miren večen spanec naša dolžnost. Nočemo da trpi. Verjetno se bodo našli tudi ljudje, ki bodo obsojali razmišljanje k takšni odločitvi in boste mnenja da mora umreti naravne smrti. Vsako mnenje je dobrodošlo. In seveda poskusite se vživeti v situacijo preden obsojate moje razmišljanje.
lp
Pasja čutila so vseeno malce drugačna od naših in ko jim odpove vid in sluh, imajo še voh, s katerim si lahko zelo pomagajo.
Težave z zadrževanjem blata in urina so bolj zoprne za vas kot za njo. Nekateri psu dajo plenice, na ležišče pa ji lahko daste plenične predloge (tiste za ljudi, malo poglej po netu, kje jih imajo po najugodnejši ceni). S tem si kar olajšaš vse skupaj. Glede orientacije mogoče vprašaj forumašico Yo, sodeluje na forumu SČ pa Domače živali. Ona je imela gluhega in skoraj slepega škotskega ovčarja, če se ne motim. Mogoče ima kako idejo, kako pomagat.
Pes ima poleg tega višji prag bolečine kot človek. Ko bodo bolečine prehude oz. ko bo vse skupaj prehudo, bo to tako očitno, da sploh ne boste več imeli dileme, kaj narediti. Takrat enostavno veš, da ga moraš odrešit. Jaz sem to že dala skozi. Hvala bogu, da jim lahko pomagamo, ljudem ne moremo, pa če še tako trpijo.
Mogoče vprašaj še v Veterinarskem kotičku, kjer odgovarja veterinar. Mogoče se pa da še kako pomagati. Toliko časa je bila vaš družinski član, da si zasluži, da poskusite vse, da ji olajšate zadnje tedne, mogoče mesece.
Popolnoma razumem tvoje občutke. Sem vse to že dala skozi in je zelo hudo, ko se moraš odločiti kaj narediti. Tudi moj kuža je bil za mene enakovreden družinski član in to lahko razume samo tisti, ki je živalico kdaj imel.
Kot si že sam povedal je psička že presegla pričakovano življensko dobo. Lepo ji je pri vas, jo imate radi skratka ima topel dom. Ampak slej ko prej pride čas za slovo. Če si presodil, da se psička bolj matra kot ne je mogoče zdaj ta čas. Naredi tako kot čutiš kot misliš, da je prav.
Tudi pri nas tečejo solze.Dali smo uspavat 14 let starega samojeda, ki se je s težavo ali pa z našo pomočjo dvignil s tal, saj mu zadnji del zapuščal in tudi lulal in kakal je kar po sebi, ker se ni mogel vstati. Ampak mi smo mu pomagali kolikor smo mogli, mama je večkrat na noč vstajala, ko je slišala njegov lajež in ga šla dvignit, da se je malce prestavil ali šel jest, pit. na sprehode ni mogel več hoditi in tudi več je spal, a kljub temu ohranil vedrino, prijaznost, veselje…Na žalost pa živimo v eni žleht vasi, kjer skoraj nben nima domače živali zato jim grejo na žjuce pasji laježi pa kakci pa muce, ki hodijo po njihovi posestvi in jih mučijo, streljajo z zračno, enemu našemu mucku je celo nekdo odsekal nogo in drugemu je zlomil spodnjo čeljust tako da imamo zdaj še dva mucka druga ampak izključno v stanovanju. No in tako smo dobili domov za tega samojedka tudi odgovorno osebo iz društva proti mučenju živali, ker nas je en sosed al pa kr maslo več sosedov, prijavil, da psa mučimo. No slednje je gospod ugotovil, da pes ni mučen ampak da gre za starost in da ga pač zapuščajo moči.Ampak ta odločitev, da ga odrešiš bolečin je tako težka, stokrat rajši bi videla da umre sam od sebe, kot pa to da smo ga uspavali pa si potem drug pa tretji pa naslednji dan govorim, še bi bil pa ga ni zaradi nas, čeprav se zavedam da bi bil z dnevi vse slabši. veterinarka ga je prišla uspavat domov in bilo je grozno, kuža je še prišel vesel do mene in me gledal potem pa…… joj, joj kak je to hudo 🙁 Slednje smo ga dali v veliko vrečko za smeti in ga odpeljali na veterinarsko v skrinjo, kjer potem naprej poskrbijo za take živali ampak vam povem, da mi je prekleto žal, da bi ga rajši pokopala doma pa nisem imela nikogar da bi skopal jamico. Tako pa smo ga dali stran od nas in še vedno se sprašujem kje je njegovo trupelce. In od kar sem prebrala, da za take živali poskrbi podjetje koto in jih zmelje v kostno moko imam kar nočne more, ker vem da si tega ni zaslužil 🙁 Tako da ja, izgubila sem kosmatega prijatelja, ki me je spremljal na prvi zmenek in bil takoj za akcijo za na vsak sprehod, vedno me komaj čakal in bil prijazen, hujšal z mano na sprehodih ali pa gobaril….Sklep vsega tega je, da če bom še imela kužka, ga ne bom dala uspavat, ker se potem preveč krivim, da bi še lahko bil, vsaj teden, mesec. Razen če bo situacija spet takšna, da bo čisto onemogel, čeprav je hudo, ker je v glavo še živahen in z očmi ti nameni še toliko toplih iskric 🙁 Za pokop pa vam svetujem, če je le možno, da jih pokopljete blizu doma, saj so bili del vas in meni je zelo hudo, da tega nisem storila ampak vse se je odvilo tako hitro pa še prazniki so bili. RIP Beno