Pozdravljeni, po dvajsetih letih zakona oz. po tolikih letih dajanja, sprejemanja, truda, poniževanj, dokazovanj…je ostalo preveč ničesar. Vem, da v odnosu nikoli ni vse gladko, saj ljudje smo različna, posebna in unikatna bitja, zato je vedno vidim prednost v komunikaciji, sprejemanju, kompromisih. Lagala bi, če bi trdila, da ni bilo lepih obdobij, vendar jih je tako malo, da se jih že težko spomnim. Za mano je več obdobij, ko sem se kar vdala, se navidezno sprijaznila, se trudila imeti debelo kožo in se pravzaprav slepila, da bo s časom bolje..in leta so se odvrtela za preživetje družine, vsakdanje skrbi okoli otrok, gospodinjstva, službe…danes sem od vsega že utrujena in nimam več volje, upanja in pričakovanj. Kar nekako sem ohromela in edino veselje mi je še služba, da pozabim na polomijo doma. Ne iščem krivca, ne obsojam, saj dober ali slab odnos je zasluga dveh. Bilo je vsega…alkohol je botroval vsem kregom in ognjem v strehi…Mož je odrastel v družini, kjer sta vladala alkohol in nasilje. Njegova mati in oče sta že pokojna zaradi alkohola. Samo skušam si predstavljati iz njegovih pripovedovanj kako žalostno odraščanje je imel. Sama izhajam iz urejene družine, kjer so medsebojni odnosi še danes vrednota. S svojo mami se niti enkrat v življenju nisva sporekli, kar ne pomeni, da je pogovor oblikovan vnaprej in da se izogibamo določenih tem. V prvi vrsti pogrešami pogovor, tisto zdravo komunikacijo z možem. Nikoli se ni znal pogovarjati, sprejemati, razumeti, razen v vinjnem stanju…vse jemlje kot napad in se počuti ogroženega. A rad primerja z drugimi. Sledila so kričanja,razbijanja, grožnje, poniževaja, izpadi ljubosumja, nasilje..to se je dogajalo pred otroci.(!),kar nisem bila sposobna preprečiti…in vedno iskanje krivic in napak pri drugih – sicer je deloholik, saj izven sten hiše igra sposobnega, urejenega in dobrega moža in očeta. Dan začne ob kavi v bližnjem lokalu, zaključi pa ga podobno v lokalu. Sprejela sem že, da je njegov način odraz njegovega odraščanja. Škoda pa je, da ne spozna in ne uvidi, da ponavlja vzorec svojih staršev. S hčerjo (20) se sploh ne pogovarja, s sinom (13) pa redko in zelo površno. Koliko vpliva to na odnos oče-sin, na rast in razvoj sina, je druga tema. Midva pa…postalo je tako monotono do pred nekaj mesecev…še tisto kar bi mu želela povedati, kar se mi je zdelo, da bi ga zanimalo…je splavalo po vodi. Ker ga enostavno ne zanima. Edina tema o kateri bi lahko tekel pogovor, je njegovo delo. Kaj je že, kaj bo, kako je utrujen, kaj ga boli…veliko od tega je samo nakladanje..kaj bo večerjal, nato pa želi mir pred tv…ne vpraša niti otrok kako sta, kako v šoli, ali kaj potrebujeta…enostavno ne želi biti na tekočem, ne zanima ga nič od tega, ne opazi kakršnekoli spremembe, ne načrtuje skupnega časa, dopustov – ker ima preveč dela. Poleg službe tako ostaja vse na mojih ramenih. Njemu je vse odveč, kar tudi odkrito pokaže, izreče. Koliko izrečenih besed je že bilo, ko sem mu jasno obrazložila, kaj želim in česa ne, ampak vse je kot bi bilo izrečeno steni. Dnevi tišine so se sprevrgli v mesece tišine, ko hodiva drug mimo drugega. Ko nastopi sprava, ki je le navidezna, se niti pošteno ne pogovoriva…ker enostavno ni možno, saj vedno izpada on kot žrtev. Ne razume, ne dojema, ne sprejema…tako se postavim na njegovo točko in se trudim biti zadovoljna nad tem kar je. Niti me ne pozna, niti se ne trudi, niti ne želi…saj po dvajsetih letih se ljudje spreminjamo tako in drugače. Pa saj nimam nobenih posebnih in nemogočih želja, želim le normalno življenje. Želim si le sorodno dušo, prijatelja, ramo – zdrav odnos, ko se lahko zaneseš na soproga, zaupanje, smeh,občutek, da pomeniš, pomoč, vprašanje kako si, kako je bilo v službi, skupne trenutke, kar se odraža tudi v spalnici……mož mi pravi, da sem gledala že preveč filmov…tudi vrtati po sebi sem že prenehala in se spraševati kaj je narobe z menoj…tokrat minevajo trije meseci tišine, pa niti solz nimam več – samo vseeno mi je, saj sem že utrujena od razmišljanja kaj in kako lahko rečem v izogib izbruhom….vse kar imava skupnega sta otroka. Kakršnekoli skupne aktivnosti nama že dolgo niso v zabavo, on se udeležuje najraje sam, sama pa sem najraje doma. In z vsakim dnem bolj ugotavljam in se sprašujem zakaj ne morem biti samo jaz samo jaz. Zakaj se najbolje počutim, ko ga sploh ni doma? Menim, da je preveč ničesar. Vse kar sem upala, pričakovala, se trudila – je razočaraje tako močno, da nisem zmožna razmišljati o naslednjem koraku in odločitvi. Želim kar stagnirati na tej točki in si dopovedujem, da mi je ok…vzporedno pa vem, da se mi čas izteka. Kaj bom storila? Ali bom spet podlegla igri kjer igram krpo, ali bom našla izhod in naredila odločilen korak? Tehtnica se vsak nagiba drugam…

Toplo pozdravljeni,
opisujete svojih zadnjih dvajset let življenja z moškim, ob katerem ste zgradili družino, v kateri pa ste predvsem sami, nesrečni in predvsem nihče. Kot da vaš krik po bližini odmeva od praznih sten. Njega ni in kot pravite, ga nikoli ni bilo. Ne za vas, ne za otroke. Čutiti je, da ste brez upanja, volje in energije, brez vere, da bo kdaj drugače. Dvajset let živeti ob moškem alkoholiku, v osami, velikokrat s ponižanji in sramotenjem. Vse to ste vzdržali, ga opravičevali, da je imel težko otroštvo in potihoma potrpeli ter se do neke mere strinjali z njegovim pijančevanjem. Dopustili ste vse to, morda ker imate otroke, ali pa ste se bali ostati sami? Vendar, vi ste že ves čas tega zakona sami. On je poročen z alkoholom. Zamenjal vas je za steklenico.
Potrebno bo prečutiti, kje so vaše meje in zakaj ste si dopustili, da ljudje ravnajo z vami ponižujoče in vam dajejo občutek nevrednosti. Resnica, ki ste jo odkrili, da je imel težko otroštvo, ne more odtehtati odnosa, ki ga ima do vas. Nikoli niste resnično postavili mej. Nikoli niste resnično čutili, da je dovolj. Lahko je počel vse to z vami in vajinima otrokoma, ker je imel za to ves prostor na svetu. Nikoli niste zbrali dovolj moči, da bi se spopadli z njegovim vedenjem, neprimernim obnašanjem, nikoli niste resnično našli načina, kako se mu približati, ker se njemu ni bilo mogoče približati. On je že zelo dolgo v globokem odnosu z alkoholom, vas že dolgo ni več ob njem, za njega.
Ali je smiselno graditi odnos z nekom, ki ne želi v odnosu skupaj graditi, rasti, iskati drugačnih načinov, iskreno povedano, ne vem. Odgovor imate samo vi. Dolgo ste upali in si lagali, verjeli, da bo drugače, čakali nanj. Po dvajsetih letih ste prišli do točke, ko ste spoznali, da ne bo nikoli drugače in sprašujete se, ali lahko vi zase še najdete kaj v življenju. Ali bi lahko bili spet svobodni, enkrat resnično vi, brez nadziranja in poniževanj.
Vse kar lahko naredite je, da spremenite svoje odzive, ki bodo posledično vplivali tudi nanj. Osvoboditi morate predvsem sebe od krivde, ki jo nosite v odnosu in videti, da je njegovo vedenje takšno zato, ker se je vsa leta odločal za tak način in mu je ustrezal. Vedenje, kot ga opisujete je njemu v redu, nič mu ne manjka, ničesar ne pogreša, celo njegovo pijančevanje podpirate. Krasno življenje, imeti doma ženo, ki poskrbi za tvoje otroke, ti skuha, opere, te sprejme, ima rada, ti pa se lahko nažigaš, kolikor ti je volja in ti ni potrebno ničesar več. Kriva je vsekakor žena, ker ni prava žena, je zadirčna, tečna in nikoli zadovoljna, torej ga ona po njegovem mnenju potiska v alkohol. Alkoholik vedno pije, ker so drugi nemogoči do njega. Vedno reče, vi ste krivi, da jaz pijem. Sama si kriva, da me ni doma, sama si kriva, da nimava odnosa, zakaj pa si tako nemogoča.., in tega vi ste krivi ni konca. Ženska pa vztraja, po tihem morda celo verjame, da ga lahko spremeni, se krivi, da ni dovolj dobra žena, da je z njo nekaj narobe, ker je ne mara itd.
Vaš mož se mora sam odločiti, da si želi drugačen odnos, vendar se ne bo, če ne bo to postavljeno pod vprašaj vajinega zakona. Spremenil se bo samo, če bo začutil, da je ogrožen, da lahko izgubi družino, da je cena zanj previsoka.
Niste vi odgovorni, da pije, odgovorni pa ste, da sebi to dopuščate. Prazen zakon, je zakon, ki ga skupaj ustvarjata in se potihoma oba strinjata. Vse to pa vama je obema sprejemljivo, torej tudi vi nekaj pri sebi kompenzirate in še niste pripravljeni plačati cene za ločitev. Morda počasi že, pa vendar vas je tako globoko strah ostati sama, kot da imate občutek, da se vam bodo vdrla tla. Nič se ne vdre, naenkrat ugotoviš, da stojiš trdno na svojih nogah in si celo čudežno preživel. Povratka si ne želiš več.
Vsekakor še vedno lahko poskusite s partnersko terapijo, vendar se morata oba odločiti, da želita po tej poti skupaj naprej.
Vse dobro vam želim in srečno.

Spoštovani,
zahvaljujem se Vam za iskren odgovor, vaše misli in smer v katero naj bi razmišljala…vse mi je jasno in se ne sprenevedam, a mi je kljub temu težko sprejeti samo sebe v tem zosu in bolečem razočaranju, da bi se umaknila (kam?), kako bi zmogla z minimalnim dohodkom, kako bi to in ono…in še tisoč vprašanj…sem kot etiketa, ki bijo težko odlepila, čeprav vem, da je tam brez pomena…predvsem rabim čas, da pospravim staro šaro na svojem podstrešju…in v takšnem razmišljanju pomislim tudi, ali sem dovolj storila v vseh teh letih ali naj le še poskusim obrisati prah na vsej tej šari?
Namreč zavedam se, da tudi sama nisem brez napak – skupna napaka pa je komunikacija, saj sva oba precej ekspllozivna…prehitra…morda prehitro vzkipim, ko vidim, da me ne razume in ne želi razumeti včasih preprostih reči in ker slutim kam cilja s svojimi odgovori…veno v napačno smer. Ko utihne in se umakne, me pusti v zraku…v vinjenem stanju je drugače – takrat se mu jezik razvozlja brez repa in glave in seveda ni rešljiva še taka malenkost…pa sem poskusila s potrpežljivostjo, prilagajanjem in kimanjem, da le prideva do nekega rezultata, drugič sem se umaknila ne da bi izustila ene same besede…seveda nikoli ni bilo prav.
Naslednji dan vedno igra žrtev in mi s tišino vliva krivdo. In potem ne pogrevava in ne rešujeva nesoglasja sproti, sledi metla in pometanje pod preprogo…do naslednje eksplozije, ko spet izbruhne vse na dan za naprej in nazaj.
Ves ta začaran krog se je stopnjeval tako, da mi celo odgovarjajo dnevi tišine in miru, postanem tako hladna in ravnodušna, da se več ne obremenjujem kje je, kaj počne, kdaj pride…Ostaja toliko neizrečenih mnenj, misli, pogledov, da sva skozi leta postala tujca. Ne najdem več ene same skupne aktivnosti, ki bi razveseljevala oba…
Vse je tako površno tudi v obdobjih, ko je “ok”…ker je zelo tekmovalen tip ćloveka, je vedno prisoten občutek, kot, da v nečem tekmuje z mano, se dokazuje, želi uveljavljati svoj prav in išče potrditev z moje strani, izogiba pa se priznanju in tako rad obsoja druge ter si na hitro ustvari mnenje. Zelo mu godi potrditev njegovih sposobnosti tako doma kot zunaj. Zelo ravnodušen pa je nad mojim uspehom, rezultati, željami…in vglavnem sploh ne reagira. In zelo hitro je užaljen – včasih se mi zdi, da je kot otrok…nasploh je zelo negativno naravnan na vseh področjih in zelo samozadosten. Pri njem je samo črno ali belo – vseh drugih odtenkov kot, da ne obstaja. Sam pravi, da ne bo za nič prosil in dvigne glavo in potrjuje občutek, da je sam sebi dovolj….da mu je družinsko življenje tuje in odveč. Medtem, ko on razmišlja ozko, sama razglabljam o sebi, o njemu in iščem globje vzroke in razlage nastali situaciji…brskam, tehtam in ugibam. Pa ne najdem odgovora. Tudi na strokovno pomoč pomislim, da si nebi kdaj očitala, da se nisem potrudila dovolj. Ne vem kako bi reagiral na tak predlog… Nekajkrat sem ga že postavila pred dejstvo, da dovolj trdno stojim na trdnih tleh in da zase ne želim in ne maram alkoholiziranega moža, ..obljube, da se bo potrudil in če mislim, da je odvisnik, da se motim…so vedno šle po gobe. Celo s solzami je dopovedoval, kako drugače bo…v meni pa je raslo upanje, pričakovanje, da sem postala včasih že kar evforična…sledila pa so vedno razočaranja. Mnogo obljub je bilo že izrečenih…najhuje mi je, ko celo pri otroku me drži besede in pogled na razočaranega otroka…takrat sem tako jezna nanj, da bi ga razstrgala – zakaj obljublja, ko vnaprej verjetno že ve, da ne bo držal besede. Vendar je to zanj trenutna rešitev situacije, neglede na posledice….,ki pa zarežejo. Izgovor pa: je pozabil…in spet dokaz kako smo mu (ne)pomembni.
Njegove besede, da naj razčistim sama pri sebi, so mi dale misliti…zavedam se, da je prvi korak k spremembi, sprememba pri samemu sebi. Vendar pa ob vrtanju same sebe, ne vem kaj bi lahko spremenila. Moj dan je podoben dnevu – služba, vsa gospodinjska opravila, skrb za kuhane obroke in poln hladilnik, otroci, sodelovaje pri šolskih obveznostih…morda me je preveč prevzela rutina…morda je napak, da si ne vzamem časa samo zase, da se ne udeležujem kavic s kolegicami, ne hodim ven in se ne udeležujem zabav…iskreno si zaželim občasno spremeniti okolje, vendar v izogib ljubosumnim izbruhom ter očitkom brez podlage, se odrečem tistim nekaj priložnostim letno. Njegova domišlija, da vidi v moje misli, presega vse meje. Ali je to znak njegovega strahu pred možno izgubo, saj je mož edini moški v mojem življenju? Imam čisto vest in vse kar obsojam sama – se izogibam. Ne maram laži, prevar in ovinkarjenja in mislim, da sem kot oseba dovolj realna in včasih preveč optimistična. Skozi vsa leta sem upala, pričakovala, želela, se slepila…sprašujem se ali je čas, da naredim odločilni korak? Katerega?
Da sem se spet razpisala, mi kar malce odleže…namreč nikomur ne zmorem izliti vso to prtljago, ki jo nosim vsak dan. Vem, da mi konkretno pomagati ne morete, da je vsaka odločitev samo na meni in v meni in vem, da ljudje pademo zato, da se poberemo. Vam pa bom hvaležna za kakršnokoli besedo ter vas tako lepo pozdravljam! M.A.

Toplo pozdravljeni,

živite ob moškem, ki se je zaprl vase, v svoj svet, vse kar še čuti je strah pred biti ranljiv in odprt. Njegovi odzivi govorijo le o njegovi bolečini in strahu pred nežnejšim odnosom. Biti ranljiv pomeni tvegati, da boš prizadet in razvrednoten, ponovno poteptan, kot že toliko krat. Veliko vsega tega balasta, ki nam uničuje odnose, nosimo ljudje v sebi. Ker vaš mož ne zmore osnovnih razmejit med seboj in okoljem, vse vzame nase, verjame vsakemu vašemu napadu, se za vsako vaše malo bolj agresivno čustveno odzivanje krivi in brani, posledično pa ostaja otrok v svojem svetu, zaprt v svoji kletki, sam, rešuje svojo stisko nezmožnosti zgraditi odnos z vami in jezo na vse okrog sebe, z agresijo, alkoholom. Če greva tukaj zelo globoko, boste lahko našla tam moškega, ki si želi, da bi ga enkrat imel nekdo resnično rad in ga sprejel takšnega kot je.
Po sprejetosti in razumevanju pa hrepenite tudi vi. Vaš strah pred ranljivostjo in bližino ravno tako bije svojo bitko. Zato težko razmejite, kje se začne on in končate vi. Med vama je vse pomešano, krivda leti drug na drugega, obsojanje, kritiziranje, stavki, kot so: “zaradi tebe mi je tako grozno in sem nesrečna/nesrečen, ti mi to delaš, s teboj ne morem več živeti, prizadeneš me, jaz ti pa dam vse…” Krivda ima tako močna krila v tem odnosu, da je na videz skoraj nemogoče razmejiti čutenja med vama, torej kdo kaj resnično čuti. V svojem svetu ostajata otroka, se krivita in ne zmoreta osnovne bližine. Vse to pa govori o tem, kako močno sta ujetnika svojih otroških čutenj in kako težko razmejita svoj otroški del od odraslega. Tudi tukaj je vse pomešano. Med vama ni čustvenega prostora, kjer bi si dovolila biti vidva, se poslušati in se sprejeti takšna kot sta. Občutje sprejemanja je tako močno občutje v odnosu med dvema, da če ga samo eden od vaju zmore ustvariti, se spremeni ves sistem med vama. Da pa boste v vsej tej jezi, čakanju in osamljenosti ustvarili občutek sprejemanja, boste pa morali zelo globoko razmejiti svoj svet od njegovega, ga začutiti, da vse kar počne, je resnično samo on in mu narediti prostor, da je, kar je. Šele ko nastane v odnosu občutek sprejemanja in posledično zaupanja, se lahko začnete pogovarjati z njim o tem, kaj si želite, da bi bilo drugače, kaj vi čutite in doživljate, kaj potrebujete od njega. Tukaj se začne zdrava komunikacija, kjer se par zmore poslušati in se vzeti dovolj zares. Dokler pa med vama ni zaupanja, pa se ne poslušate, nočeta se poslušati, ves čas ustvarjata isto polje doživljanja:” ne poslušaš me.” Stavek nikoli me ne poslušaš, nenehno biva v vajinem odnosu. Spremembo bi že naredili, če bi samo enkrat razmejili in ga poslušali do konca, brez komentarjev in dopovedovanj, ne glede na kritike in obsodbe, ki letijo z njegove strani. Ko resnično slišiš besede, veš, da so del nečesa veliko globljega in večjega, da niso “namenjene tebi”.
Težko je iti tako globoko v odnos na papirju, razložiti in povedati, kaj je odnos, kjer partnerja začutiš in te to pomiri, ker veš, da vse kar počne, počne iz sebe, zaradi sebe, ker on ne zmore in potrebuje tvojo pomoč. Premagati to, kar si, kar te zasužnjuje, kar je postala tvoja narava in kljub bolečini poiskati stik, pomeni zbrati v sebi vso moč in se odločiti ponovno povezati. Vsi prepiri, vsa jeza, alkohol, nesramnosti, bolečine, ki si jih povzročata, govorijo samo o eni stvari: «daj me že enkrat opazi, ni me zate, ne vidiš me, nočeš me, zakaj me ne maraš, pomagaj mi, spremeni odnos do mene, boli kar počneš..«
Lahko me pokličete, bova kaj več rekli o razmejitvah in kako moža začutiti, ne da bi se vpletli in vse vzeli tako zares, nase. Upam, da sem vam dala osnovne smernice, kam se da peljati odnos in da boste zmogli, kaj tega vnesti v svoje življenje. Sprememba ni lahka, je pa vredna.
Vse dobro vam želim in srečno.