berem temo:
http://med.over.net/forum5/read.php?151,9152622

Torej kje so res meje? Jaz ne bi želela, da bi na internetu obstajala slika mene kot dojenčka. Tisti, ki so danes dojenčki, ne morejo nič, se samo sprijaznijo z norostjo svojih staršev. Verjetno bodo še vzgojeni v tem duhu, da je enkratno, če imaš na internetu čim več slik, če svoje življenje deliš s čim več ljudmi.

Tako kot je že v temi na linku napisano.
Včasih so slike iz praznovanj rojstnih dni, dopustov, drugih pomembnejših dogodkov sodile izključno v družinski album. Danes ljudje resnično niso zdravi, če te slike delijo z vsemi sorodniki, prijatelji, kolegi, znanci, sodelavci, sosedi in tujci.

Zakaj potreba po tem, da se deliš z 100 drugimi? Da najmanj 100 ljudi vsakodnevno obveščaš o svojem življenju?
Tudi s strokovnega vidika me zanima, je res tako zdravo, da imajo ljudje potrebo po tem, da vse ostale obveščajo o svojem življenju? Ne bi bilo več vredno, da to energijo usmerijo v realnost in v odnose s svojimi najbližjimi?
Gre za pumpanje ega?
Ni zloraba otroka to, da ga slikaš in daš na internet? Tujec tega ne sme, ti kot starš pa lahko?
Zvezdnice kot je Heidi Klum svoje gole slike iz dopusta objavljajo na internetu. Temu trendu sledijo najstnice po vsem svetu. V šovbiznisu je tudi samo še slačenje in zvezdnice same objavljajo svoje napol gole slike na internetu (twitter npr.).
Je res zdravo to?

aja link do teme, ki me je spodbudila k pisanju

http://med.over.net/forum5/read.php?151,9152622

Zanimiva oddaja na to temo: http://ava.rtvslo.si/#153023798;;

Hvala za vaš prispevek in vprašanja.

Potrebno je najprej povedati, da tega ne počnejo vsi uporabniki. Zakaj ne? Ker smo različni. Tudi mnogo let nazaj, ko še ni bilo socialnih omrežij so obstajali ljudje, ki so želeli vse kar se jim je dogajalo povedati naprej. Po drugi strani ima družba svoj evolucijski razvoj. In trg vedno sledi trendom v družbi (in ne obratno). Vsak trenutek se zgodi ogromno izumov, ki pa jih družba ne sprejme, ker ni pravi čas za to. Mreženje preko socialnih omrežij je prišlo ravno takrat, ko ga je družba najbolj potrebovala.

Prezaposleni, osamljeni, depresivni in apatični ljudje. Internet pa omogoča, da vse svoje prijatelje nosiš v svojem žepu na mobilnem telefonu. In ker nisi več omejen s kilometri poti, ki jih je potrebno prehoditi ali prevoziti, si lahko prijatelj z 1000+ ljudmi.

Težava nastopi, ko postane virtualnost lepša od realnosti. Če je skozi virtualnost naš ego zadovoljen, naše telo še vedno želi dotik, bližino … prej ali slej nastopi frustracija. Ta narašča, ko postaja virtualnost vedno močnejša. In doseže kritično mejo, ko v realnem življenju nimamo nikogar s katerim bi lahko izmenjevali dotike, seksualnost, vonj … Takrat lahko virtualnost postane obsesija – odvisnost, če želite.

V primeru, da bo ta trend šel naprej, se bomo zelo spremenili, naši receptorji za zaznavanje dotikov, bližine bodo skozi generacije nehali obstajati. Postali bomo roboti, ki jih je mogoče zelo enostavno programirati in voditi. Film Matrica potem ne bo daleč od realnosti.

Če se ne motim je včasih obstajal zakon, da se otrok ne sme uporabljati za namene oglaševanja. Z razlogom je bilo tako. Otroci v odraslih aktivirajo posebno stanje zaupanja in nedolžnosti, kar je mogoče izkoristiti za močno manipuliranje (to je počel že Hitler). No, vsi vemo, da se sedaj otroke zelo rado uporablja v oglaševalski industriji (ne samo v reklamah za plenice). In če to počne celo najvišja avtoriteta v državi (vlada z blagoslovom parlamenta – torej ljudstva), zakaj navadni ljudje na socialnih omrežjih tega ne bi smeli početi.

V osnovi ni problem objava slike svojega otroka, to je lahko čisto simpatično, tudi včasih so se albumi in slike nosili po celi rodbini sem in tja. Saj veste, krst, valeta, matura … Sedaj lahko to naredimo hitreje in ceneje preko socialnih omrežij. Težava so zlorabe. Tudi glede pedofilije. Sem v poziciji, ko poslušam zgodbe o zlorabah, še iz časov, ko ni bilo socialnih omrežij. Včasih mislim, da sem v grozljivki, pa nisem, žal. Jasno je, da se to še vedno dogaja in internet je prinesel ogromno priložnosti za zlorabe.

Ali objava slik otrok na socialnih omrežjih otroku škoduje? Mislim, da ne. Mu pa zelo škoduje, če starši večina časa preživijo na internetu, namesto da bi šli z otrokom na sprehod ali se igrati človek ne jezi se. Zelo je hudo, če starši namesto, da bi reševali zakonske težave, te pospravljajo pod predpražnik in na internetu zdravijo svoje frustracije (pornografija, čvek …).

Internet je orodje – lahko neskončnih priložnosti in možnosti. In če ga vzamemo kot takšnega je lahko to odlično. Lahko pa ga zlorabimo. In nevednost ni razlog za izgovor. Na vseh omrežjih lahko nastavimo, kaj se naj prikazuje javno in kaj med prijatelji. Težava je nastavitev, ki mislim, da je velikokrat privzeta, da lahko veliko stvari vidijo tudi prijatelji mojih prijateljev. Tukaj je pač potrebna zdrava kmečka logika in sprememba nastavitev. Ampak še enkrat, ljudje so tisti, ki to želijo. Trg samo sledi tej logiki.

Starši smo odgovorni za svoje otroke. Rodili smo se v zelo razburkano obdobje, ko se ne ve čisto točno kaj je prav in kaj narobe. In vsak lahko v resnici spremeni samo sebe. In prvi korak je, da se zopet poveže najprej s sabo, partnerjem in otroci in šele nato z internetom.

Gospod Topovšek, jaz se pa z vami ne strinjam. Tako leporečite. Da je stvar sporna samo v primeru ČE.
Če je dejstvo, da v primeru, ko imaš ti potrebo neko stvar deliti s toliko ljudmi, gre v ogromni večini primerov za bildanje ega. To pa posamezniku ne koristi.
Ljudje bi morali stvari, ki jih delajo, delati za dušo, ne pa za ego. So na plaži in razmišljajo kako bodo sončni zahod slikali, da bodo dali sliko na FB. Namesto, da bi uživali v sončnem zahodu. Takšnih banalnih primerov je ogromno in ljudje to počnejo, ker se nekako hranijo s tem, da s 300+ znanci delijo to kar se jim dogaja. Kje so bili. Kaj imajo novega …
To nikakor ne mora biti zdravo, kot tudi ne lastnega otroka slikati in na internetu objavljati. Ker to počne starš, ki spet rabi božanje ega in ja takšen starš, ki rabi božanje ega, otroku škodi. Že to, da ne spoštuje otrokove zasebnosti, starš s takšnimi “vrednotami” otroku škodi. Otrok ne mora reči, da ne želi biti na internetu. Jaz odrasla oseba to lahko rečem. Starši pa se kar namesto otroka odločajo in preko njega pumpajo ego sebi. Če je takšen človek primeren za starša, ki še lastnega otroka ne spoštuje in ga bo dal na internet, četudi bo vedel, da obstaja še tolikšno večja možnost, da bo tisto sliko dobil v roke nek pedofil, če je takšen človek primeren za starša, potem hvala lepa, ni potrebno nič več odgovarjat.
Zlorabe so povsod, tudi nesreče so povsod, ampak namenoma se pa verjetno ne boš šel v nasprotno smer po avtocesti vozit.
Tudi posameznikovo zasebnost bi se moralo spoštovat, ne pa si jemat pravice in svojega otroka objavljati po internetu.
Tudi ta želja, da s par sto ljudi deliš svoje dni, je eno navadno nabijanje ega. Nabijanje ega pa človeku samo škodi.

Včasih res velja, kar ste napisali. Ni pa vse tako črnobelo kot posplošujete in nima vsak, ki objavi sliko otroka, patološke težave. Ampak, če želite, da greva v patološko smer, potem bom namesto bildanja ega napisal zdravljenje osebnih ran. Ego ni naš sovražnik in nihče ne “bilda ega” zanalašč (čeprav morda tako izgleda).

Če je naša rana osamljenost in pomanjkanje pozornosti v otroštvu zaradi fizične in/ali čustvene odsotnosti naših staršev ali pa narcističnost zaradi povzdigovanja otroka na kraljevski prestol, potem je seveda logično, da se dogaja, kar se dogaja (ne samo na socialnih omrežjih). In če boste dobro prebrali moj prispevek boste videli, da sem pisal tudi o tem. Ni težava v socialnih omrežjih in v objavljanju slik, težava je v tem, da bomo naslednjo generacijo naredili še bolj “invalidno” če se ne bomo v večji meri začeli zavedati sebe, svojih ran in jih ne bomo začeli zdraviti. Vsaki naslednji generaciji se bo težje vrniti na pravo pot.

Dobro je, da o tem govorimo in tako pomagamo ozaveščati ljudi. Vsem, ki s prijatelji delite osebne informacije preko spleta poskrbite za primerne nastavitve zasebnosti. Vedno se zavedajte, da je vaša slika ali neka druga informacija nekje shranjena za vedno. Do teh informacij se lahko dokoplje vaš bodoči ali sedanji delodajalec, vaše podatke lahko kdo drug zlorabi za svojo korist.

Srečno.