Živijo

Sem 22 letna študentka tik pred diplomo in imam ogromne težave s svojo mamo.
Stanje v naši družini ni bilo nikoli rožnato, mama in oče se med seboj ne razumeta, mama se ni ločila od njega iz preprostega razloga: zaradi mene. Tudi sama se z očetom ne razumem, je staromodno usmerjen, ne izraža čustev in vidi stvari samo po svoje in ne pusti drugemu do izražanja mnenja. Dodatni problem predstavlja njuna starost, mama je stara skoraj 60 in oče 70 let.

Stvari med mamo so se začele slabšati že ob začetku študija ko sem se odselila v Ljubljano. Če nisem prišla za vikend domov je bila mama užaljena, jezna, začela je govoriti da bo odšla od hiše da tako ali tako nočem biti z njo. Zato sem vsakič prišla domov in tudi ko sem bila doma je bila vsa razburjena če sem odšla s prijatelji za par ur na pijačo.
Sedaj imam fanta s katerim se nameravava po končani diplomi poročiti in odseliti k njemu kar je okoli 130km stran od mojega doma. Mami tega še nisva niti omenila saj nobeden ne ve kako naj začneva to temo. Že od začetka zveze se seliva od njega do mene in ostajava povsod po nekaj dni saj mama takoj, ko zapustim hišo kliče kdaj bom prišla nazaj.

Mama je sicer prebolela raka, ima kronično odpoved ledvic, sladkorno bolezen in težave z želodcem. Sama sem se že tisočkrat poskušala z njo dogovoriti o temu kako naj spremeni prehrano in obvladuje stres, ki ji poslabša simptome a se mojim nasvetom že leta upira in se vsakič razburi. Svoje zdravstveno stanje izkorišča saj ve da me skrbi in da bom prišla domov če bo rekla da se ne počuti uredu.

Vse to je pustilo sledi tudi na mojemu zdravju, pred leti sem bila depresivna s čimer se še vedno borim, jemala sem terapijo proti tesnobi in imam težave s povečanim krvnim tlakom, pri 22 letih!

Iskreno potrebujem nasvet kako se spopasti s to situacijo ker se bojim, da me bo stala moje karirere in mojega zasebnega življenja.

Lp
Daisy

Toplo pozdravljeni,
v življenju ste prišli do razpotja, ko se poslavljate od svojega doma, v katerem ste se rodili in preživeli otroštvo ter od staršev s katerima ste skupaj preživeli 22 let svojega življenja. Sedaj ko ste odrasli, lažje vidite in razmejite svet svojih staršev od tega, kar čutite in si želite vi. Ste močna ženska, čeravno tega ne čutite na tak način in ne glede na strahove, ki jih imate nekako čutim, da se boste odločil in svojo nadaljnjo pot speljali po svoje. To veste, skrbi vas le, kako povedati mami, da ne bo prizadeta, ranjena, objokana in nesrečna zaradi vas. Skrbi vas, da jo boste prizadeli, tega pa ne zmorete več. Prevečkrat je že bila prizadeta »zaradi vas« in nekje globoko v sebi, se bojite za njo in njeno zdravje. Močna povezanost je med vama, ki je domača in daje občutek varnosti, hkrati pa vas duši in omejuje. Bojite se njenih odzivov in njene bolečine, ki bi jo povzročili, če naredite nekaj s čimer se ona ne strinja.
Vaša mama je na razpotju, tako kot vi. Zelo težko je, ko odhaja otrok od doma. Veliko staršev nikoli ne zmore spustiti svojih otrok. Morda boste morali iti brez njune podpore, vendar če boste zmogli razumeti in razmejiti, da je to njena stiska in njen strah, boste odšli od doma pomirjeni.
Vzemite si čas in razmislite, kaj je v življenju resnično vaše, kaj si želite in po čem hrepenite, kam vas vleče in kaj so vaši cilji in potrebe. Kako vi vidite sebe in kakšno pot morate ubrati, da bi dosegli cilj. Začnite slediti svojemu notranjemu impulzu, ki vas potiska v življenje, mami pa naklonite občutek razumevanja in podpore. Težko ji bo, vendar bo zmogla. Nobene potrebe ni, da vzamete na sebe krivdo in se krivite za njeno nesrečo in njena pričakovanja. Naredite si življenje po svojem občutku. To ste vi, to ste postali, v sebi nosite svojo smer življenja, dovolite si jo živeti.
Mama bo v svoji bolečini najverjetneje ostala, oče bo ostal v svoji osami. Lahko ju v tem sprejmete in čutite, nikakor pa ne prevzemajte nase odgovornosti za njuno trpljenje in njun odnos. Življenje je vaše in je bilo dano vam, vzemite to, ker vam pripada. Vso pravico imate čutiti, misliti, doživljati in delati v življenju drugače, kot vaša starša. Lahko jih spoštujete v tem, kar sta, veliko težkega sta doživela, vendar sta odrasla, nista otroka in bosta zmogla preboleti, da njuna hčerka odhaja od doma. Verjemite, zmogla bosta, veliko močnejša sta, kot jih vi vidite, nista nebogljena otroka, dva odrasla sta, ki sta popolnoma odgovorna za svoj zakon, svoje zdravje, svoje življenje in pri tem kaj in kako izbirata in kaj sta izbrala, torej v kakšnem zakonu živita, vi nimate nobenega vpliva. Resnično sama odločata o tem kako živita. Nista žrtve življenja, nebogljena in nemočna, vse kar sta, sta zato, ker nikoli nista resnično želela zase kaj drugega.
Umirite se v sebi, največ kar lahko naredite je, da z mamo in očetom najdete stik. Lahko se obrneta na terapevta, ki vam bo pomagal in vas vodil da boste umirili svoje telo in razmejili med svojim svetom in svetom staršev, med svojimi čutenji in njunimi.
Globoko verjamem, da vas starša imata rada, tako kot vi njih, le nikoli se niste znali resnično srečati in se razumeti, podpirati, si dati občutek, da se imate radi. Starša nista znala, posledica je tudi njun prazen odnos, vendar njun odnos ni več vaša skrb. Po vseh teh zgodbah, ki ste jih doživeli, morate vi sedaj ko vstopate v življenje najti in sestaviti predvsem sebe.
Lahko pa me pokličete na spodnjo številko in se bova pogovorili o vsem, kar vas teži in ne zmorete rešiti sami.
Vse dobro vam želim in srečno.