Pozdravljeni

Več kot leto dni je minilo od mojega poskusa samomora. Več kot eno leto sem potrebovala, da sem se vsaj za silo postavila na noge. In verjetno mi ne bi uspelo, če ne bi bila deležna nesebične pomoči zaposlenih psihiatrične bolnišnice, ki so mi nesebično pomagali in se tako dolgo trudili z menoj. Tudi brez družine in ljudi, ki so me razumeli in mi stali ob strani, se ne bi bila sposobna pobrati.

Kaj me je pripeljalo do koraka, ki sem ga takrat storila? Obup zaradi boja z sarkonom, ki mi je ‘pojedel’ del moje noge, obup zaradi mobinga na delovnem mestu kot posledica moje invalidnosti in še kaj bi se našlo. Sedaj sem doma, kmalu bom dobila odpoved in vem, da zaposlitve zame ni. Še za zdrave in mlade jo ni, kaj šele za take kot sem jaz.

[right][center][left]Vem, da me veliko ljudi ne razume in ne odobrava tega mojega koraka. Takrat sem se znašla v taki duševni stiski, da nisem pomislila na nikogar, ne na starše, ne pa partnerja in otroke, na nikogar. Želela sem, da bolečina mine.

Rešila me je pozabljivost mojega moža. Nekaj je pozabil in se je vrnil domov. Še danes mu nisem hvaležna zaradi tega. Morala sem se ponovno postaviti na noge, del mojega razmišljanja sem morala spremeniti, da lahko živim, reševati moram stare probleme in zaradi mojega koraka sem si nakopala še kopico novih. Rešujem jih počasi, enega za drugim. Največjo težavo imam s sprejemanjem svoje invalidnosti in same sebe. Mnogi stari problemi pa se mi sedaj tudi ne zdijo več problemi, ker so mi sedaj pomembne drugačne stvari kot pred korakom.

Za večino ljudi sem sedaj psiho, posebej še za moje skoraj bivše sodelavce. Ti so me zelo prizadeli. Že pred tem korakom me je delodajalec označil za odstrel in ta moj korak mu je samo olajšal vso zadevo. Ko bom prejela odpoved, se bo del mojega življenja zaključil in začela bom lahko na novo graditi. V bistvu bo odpoved olajšanje in usluga. Tam ne bi več mogla delati. Ne bi več mogla delati med ljudmi, ki so bili veseli, ker se je njihov odstrel zaradi moje bolezni in mojega samomora malo oddaljil. Tudi za njih bo nekoč napočil čas odstrela in takrat naj se spomnijo name.

Pravijo, da človek drugemu človeku ne sme nič grdega želeti. Mislim, da sem v svojem življenju že plačala za vse lepo kar mi je bilo dano. Nikoli ne bom pozabila tega, da mi ni bil nihče pripravljen pomagati, nihče od tistih za katere sem mislila, da se nanje lahko zanesem. Še sedaj imam spravljen sms sodelavke,ki sem ji ga poslala, ko sem se prebudila v bolnišnici. Večkrat ga preberem in zaman se držim njenih besed, zaman se oziram okoli in gledam kdo od njih mi je pripravljen pomagati. Kako me boli duša, ko pomislim nanjo. Ona me je najbolj prizadela. Želim jim samo, da se jim povrne to, kar se je dogajalo meni. Samo to, da bodo ugotovili, kako zlobna so bila njihova dejanja in besede. Samo to, da bodo videli kaj sem preživljala in kako sem čutila v duši.

In še za eno osebo želim, da se ji povrnejo njene besede Tako si zlobna, da si zaslužiš raka. Ampak šele takrat, ko staršev ne bo več. Naj se ji povrnejo njene besede, da nisem bolana in da lažem o diagnozi. Ne bom ji kazala ali dokazovala, naj ji življenje dokaže.

Vem, da je v moji duši še vedno veliko zamer in sovraštva. Pred tistim korakom in ko sem se prebudila, ga je bilo še več. Sem pa zaradi poskusa samomora in zaradi sarkoma spoznala tudi veliko dobrih ljudi, ki me niso poznali in so mi bili in so mi še pripravljeni pomagati. Zaradi družine in zaradi takih ljudi sem danes še tukaj, zaradi njih se še trudim in zaradi njih nisem ponovila tega koraka

V meni meni še živi sovraštvo in tudi bojazen, da ne bom ponovno naredila tega koraka.

sarkom

“Kako me boli duša, ko pomislim nanjo. Ona me je najbolj prizadela. Želim jim samo, da se jim povrne to, kar se je dogajalo meni…
Vem, da je v moji duši še vedno veliko zamer in sovraštva.[/b][/u] Pred tistim korakom in ko sem se prebudila, ga je bilo še več. Sem pa zaradi poskusa samomora in zaradi sarkoma spoznala tudi veliko dobrih ljudi, ki me niso poznali in so mi bili in so mi še pripravljeni pomagati. Zaradi družine in zaradi takih ljudi sem danes še tukaj, zaradi njih se še trudim in zaradi njih nisem ponovila tega koraka

V meni meni še živi sovraštvo in tudi bojazen, da ne bom ponovno naredila tega koraka.

sarkom“

Toliko zamer, sovraštva, privoščljivosti in bojazni na kupu, kot diha iz te teme, pa zlepa ne srečaš pri običajnem živem človeku, bolezen gor ali dol.

Sarkom, pozdravi zamere, sovraštvo, privoščljivost in bojazen v sebi. To te nažira od znotraj bolj, kot te je sarkom od zunaj.

Zdravljenje zamere, sovraštva, privoščljivosti in bojazni je veliko bolj preprosto in enostavno, kot zdravljenje sarkoma. Vse to je namreč le tebi škodljiv skupek idej v tvoji glavi, v tvojem umu, ujetem v te ideje. Vsaka od teh zadev je en le tebi škodljiv programček v tvojem egu. Nikomur s tem ne škoduješ, le sami sebi. To, kar daješ, to tudi prejemaš. Če ti je uspelo vse drugo, ti bo tudi to; počisti svoj ego od te nesnage. Samo to ti še manjka. Potem boš dokončno ozdravela. Do tedaj si rakava od znotraj in to črno temo sevaš in mečeš kot senco navzven. Verjemi, da se to vidi in čuti. Brez tega balasta boš zasijala svetlobo, ki je v tebi. Sevaj ljubezen in ta se ti bo prej ali slej vrnila z mnogokratnikom, v neizmernih količinah.

Srečno.

Duša je le ena in čutiš, dihaš s vsem tistim, s čimer jo polniš. Vzemi to izkušnjo kot ločnico, saj si preko nje spoznala, da niso pomembni tisti, ki so te kdaj prizadeli – temveč ljudje, ki te razumejo, ki ti stojijo ob strani, ki jim je mar zate in ki te imajo radi. V želji, da se drugim povrne slabo, povzročiš, da nekaj negativnega, kar je del preteklosti, še živi in kroži med ljudmi. Kar pa te ne osrečuje.

Z izkušnjo podobne bolezni se je spopadala prijateljica. Kasneje je preko nje našla svoje poslanstvo in bila drugim učiteljica za življenje. Kar je počela s soncem v očeh.

Pusti, da te pogreje toplota današnjega dne…

Hvala za nasvete. Sovraštvo, zamere, privoščljivost in bojazni bom odstranila. Tudi meni se je zdelo, da mi to samo škodi in da se mi bolezen zaradi takih mislih lahko ponovi.

Ko mi bo to uspelo narediti, upam, da bom tudi jaz našla svoje poslanstvo in novo pot.

Hvala.

sarkom

Nabralo se ti je vsega hudega, da nisi prenesla več trpljenja in si posegla po lastnem življenju. Klonila si pod težo, nisi več videla smisla, želela si samo zaspati in pozabiti na vso bolečino. Lahko te je soditi, ampak biti na tvojem mestu je pa nekaj drugega. Eni zmorejo, eni klecnejo pod težkimi preizkušnjami.

Tebi je dana zdaj druga možnost, začni delati na sebi, imaš kup metod, od EFT tehnike dalje, ki mnogim pomagajo. Sodelavce odpikaj, bodi ponosna, da nisi kot oni, naj se oni tebi smilijo, ker so takšni reveži na duhu. Da pohodijo človeka na tleh je njihov greh, ne tvoj. Tudi nasilje nad šibkimi naj te ne preseneča, živimo v krutem svetu, kjer je mobing skoraj že stalnica, mnogi ljudje trpijo, mnogi so v depresiji. Vse dobro na tvoji materialni in duhovni poti ti želim, predvsem da bi zmogla, že zaradi tistih, ki te imajo radi.

Mislim, da to odstraniš, ko si urediš svoje življenje vsaj približno v nek red, to pomeni, da imaš stvari, v katerih uživaš in prijetne odnose z ljudmi, s katerimi se dobro počutiš. Človek, ki tega nima, je nezadovoljen, posledično sovražno in privoščljivo nastrojen do drugih saj jih nezavedno krivi tega stanja v katerem se je sam znašel.

stvar v življenju je včasih na 1. pogled najhujša. Oseba, ki ti je vedno naklonjena, te nikoli ne zapusti in te najbolj ljubi, si tisama. Zato ceni življenje, nase glej kot na kraljico in od nikogar nič ne pričakuj, na nikogar se ne obešaj in nikomur ne očitaj. Osvobodi se preteklosti, pozabi neljube ljudi in jim z razmišljanjem o njih ne dajaja energije. Brigaj se zase, razmisli, kaj si želiš, pojdi preko sebe in se nadgradi v čem. To je neprecenljiva svoboda, ki jo imaš. Ne prizadeni najbližjih, saj se tudi oni dnevno borijo za svojo bit. Možu se oddolži z dobro voljo in optimizmom. Srečno.

Obsoja in pametuje se vedno lahko. Razume se navadno le, če imaš za seboj tako izkušnjo. Tudi jaz nisem nikoli mogla razumeti, kaj lahko koga tako prižene na rob, kako je to sploh možno, kako lahko nekdo dopusti, stori kaj takega, kako sploh… Dokler sama nisem bila tam. In takrat postane odveč vsaka sodba, vse, ker veš, da je dno nekaj, kar je povsem osebno in ni odvisno od tega, kako situacijo vidijo tisti od zunaj.

Moč ni v tem, da ne padeš. Moč je v tem, da se dvigneš. Ti si se.

A sovraštvo je nekaj drugega. To je tvoja izbira, vedno. Če ga hraniš, če ga neguješ, nikomur ne storiš dobrega. Če drugim želiš slabo – ali si koristiš? Se počutiš bolje, ko premišljuješ, kako bi druga oseba dobila raka? Si srečna s to mislijo? Zares?

Vsi kdaj sovražimo, smo jezni, razočarani. Privoščljivi. Kar se mene tiče, me noben svetnik ne bo prepričal, da nikoli ne pomisli kaj takega. A tvoja izbira je, ali boš negovala te misli, ali pa boš odpustila. Drugim, ker so ljudje in niso popolni in taki, kot si želiš ti – in s tem sebi, ker tudi ti nisi popolna. In ti si tista, ki bo izbrala, ali s tem, ko drugim želiš slabo, postajaš taka, kot obsojaš njih, da so (obsojanja pa ne maraš, kajne?), ali pa boš zmogla preko tega.

Na poti si že sedaj. To je tvoja pot. Korakaš naprej.