Pozdravljeni,
na vas se obračam, ker imam težave v zakonu, ki jih ne znam rešiti. Poročena sem tri leta, prej sva bila v zvezi več kot deset let, par sva od najstniških let. Moj mož je moja prav in moja edina ljubezen. Pred slabim letom sva dobila hčerko in nosečnost je v najin odnos prinesla kup težav.
Otrok je bil načrtovan, mogoče celo preveč. Mož si je otroka želel že kakšno leto prej, vendar sem jaz ravno zamenjala službo in kar takoj nisem želela na porodniški. Ko sva se nato vseeno odločila, da je čas, nama je kar hitro uspelo in na začetku je bil mož presrečen. Bil je pozoren, ljubeč, veliko mi je božal trebuh in se z otrokom pogovarjal, žal pa sem jaz iz tega odnosa nekoliko izostala. Postala sem bolj posoda, ki nosi njegovega otroka, če me razumete. Najprej ni želel spolnih odnosov, ker se je bal, da bova otroku kaj naredila in sem to, čeprav nerada, sprejela. Ko je šlo najbolj rizično obdobje nosečnosti mimo, je spolne odnose začel zavračati, ker se je otrok premikal in je imel ves čas občutek, da ga gleda itd itd. Nekako sem se sprijaznila tudi s to razlago. Zares pa je v odnosu počilo kakšen mesec in pol pred porodom. Nekega večera ga je začelo tiščati v prsih, težko je dihal, mislil je, da ima srčni infarkt, dejansko pa je šlo za napade panike, ki so se nato še večkat ponovili. Dušiti ga je začela misli na porod, na odgovornost, ter na “dokončnost” odločitve, ki sva jo sprejela. V tem času sva poiskala pomoč terapevta, saj je dejansko obstajala velika možnost, da se odseli. Po več terapijah je uspel nekako predelati svoje strahove in prišel je čas poroda.
Porod je bil dolg, naporen, celo zelo tvegan. Utrpela sem precejšnje posledice in lahko rečem, da se počutim pohabljena kot ženska. Lahko razumete, da se najino spolno življenje torej tudi po porodu ni popravilo. Ne morem sicer reči, da se posebej kregava, sva se pa zelo oddaljila, vedno bolj se posveča svojim hobijem, tako da ga vsaj štirikrat na teden zvečer ni doma. Prej je bil on moj najboljši prijatelj, sedaj pa v mojem življenju vlada precejšnja praznina. Potem pa so tu še vsakdanje stvari, boj za službe, stanovanje in preživetje, ki tudi na olajšujejo razmer.
Saj vem, da je nehvaležno, ampak mi lahko kaj svetujete? Je v takih razmerah sploh še mogoče kaj obrniti? Zdi se, kot da imava nad glavo črn oblak, oz. ga imam, sej se mi vedno bolj zdi, da je mož s tem “cimerstvom” čisto zadovoljen in da prejšnjega odnosa niti ne pogreša preveč.
Hvala!

Spoštovani,

tukaj, v vaši zgodbi je res možno začutiti ogromno enega obupa, negotovosti, nesmiselnosti, matranja in brezvoljnosti, kot da v prihodnosti oz. v življenju kot zakonca ne vidita več enega smisla oz. ne najdeta neke takšne “poti”, ki bi vaju bolj spodbudila k skupnemu življenju, družinski harmoniji ter medsebojni povezanosti. Čeprav sta dobila otroka, čutim zlasti otopelost, praznino, brezup, pogrešam pa predvsem neko živost, živahnost in energijo, ki jih običajno prinese prihod novega družinskega člana. Občutek je, kot da sta v življenju nekje “obstala” in se borita ter trudita s tem, da bi se vaše dosedanje življenje v neko smer spremenilo, pa katero koli že.

Torej, kar sama lahko pri vama zaznam, je občutek, da vaju je oba strah sprejemati neke pomembnejše življenjske odločitve ali se soočati z odgovornostmi, zato si zanje raje vzameta veliko časa, sta previdna, o novih stvareh precej premislita, preden se jih lotita ali se kar koli odločita, želita se pripraviti oz. se na svoj način pripravljata nanje (čeprav se tega ne da zares), želita delovati zrelo, odgovorno, natančno, preprečiti ovire, ki bi nastopile…, kar je čustveno zelo obremenjujoče (lahko rečemo zadušljivo). Iz takšnega ravnanja izhaja, da si ne zaupata dovolj (torej vsak sebi), da v sebi čutita veliko negotovosti, nemira ter ne zaupata drug drugemu. Morda je vas dodatno strah, ker čutite negotovost in krhkost vašega moža oziroma vam ni popolnoma varno ob možu, je nepredvidljivo (primer njegovih paničnih napadov).

Sama bi zagotovo priporočila nadaljnje skupne pogovore o vama – zlasti pa brskanje po vajini preteklosti in iskanju izvorov vajine negotovosti, pomanjkanja zaupanja in varnosti. Poiščita izvore v preteklosti in jih začnita povezovati s sedanjim zakonskim življenjem (skupaj s strokovnjakom); več ko bosta zmogla razumeti, lažje in bolj mirno bosta lahko živela, otroku pa zagotovila varen dom in svetlejšo prihodnost. Tudi panični napadi v sebi nosijo svojo čustveno podlago in zgodbe, o katerih bi bilo potrebno spregovoriti. Težave bosta torej lahko rešila, če bosta o njih govorila, razmišljala, jih občutila, se odločala, vztrajala…, si vzela čas, samo da jih ne bosta odrinila na stran ter čakala, da bo minilo. Spremembe se vedno začnejo bo dolgem in napornem vztrajanju, predvsem pa, ko se človek nekaj odloči, da želi doseči.

Če vam bo tole pisanje kakorkoli pomagalo, bo super. Zaupajte si, ker se vedno da, sploh sedaj je treba razmišljati tudi z vidika vajine hčerke, ki vaju oba potrebuje.

Želim vam vse dobro in veliko pogumnih odločitev!