partnerstvo
Pozdravljeni, obračam se na vas ker rabim neko objektivno mnenje kaj storit oziroma rečt partnerju glede nastale situacije. stara sem 23, s partnerjem sva skupaj že več kot 4 leta in nekatere stvari se sploh ne premaknejo. kadarkoli omenim poroko, se skuša tej temi umaknit oziroma ne pokaže zanimanja. sploh ni vesel ko mu to omenim, kar me zelo čudi glede na to da bi pogovori o poroki morali potekati z navdušenjem. nikoli ga nisem silila, zdaj pa mam že počasi dovolj in čedalje pogosteje omenim poroko in vsakokrat mi odgovori da dela v tej smeri (že zadnjega pol leta!!!) dogaja pa se še vedno nič. Isto je s stanovanjem…že 1 leto poslušam kako bo našel nekaj za naju in da ves čas išče, nimava pa še vedno nič. on namrečhoče da se preselim k njemu in se je sam ponudil za iskanje, ampak če me res hoče ob sebi, potem se mi zdi 1 leto napizdancije(se opravičujem) da bo kmalu nekaj našel že malo preveč. čim manj ga hočem o vsem skupaj spraševat ker hočem da je vse skupaj presenečenje, ampak po drugi strani pa ne morem več čakat ker sva to že prvič omenila pred 2letoma in pol ampak sva takrat vedela da je še prehitro, zdaj pa že 1 leto poslušam prazne obljube kako išče stanovanje, ko pa omenim poroko pa ima samo izgovore. ne vem več kaj naj.
in potem še tu tretja stvar…otroci. letos sem diplomirala, sam ima redno zaposlitev za nedeločen čas z lepo plačo, finančno sva oba preskrbljena tako da finančnih zadržkov glede otroka ni. ampak ko omenim tudi to temo se mi zdi kot da se pogovarjam z drugim človekom. vem da se ljubiva, ves čas se heca da mi bo nardil otroka, ampak potem ko ga resno povprašam, je kot drugi človek-ignoranten, češ da se ves čas samo heca, da bi še raje potovala, uživala… nočem imet prvega otroka šele pri tridesetih, predem dokončam dvoletni magisterski študij, najdem službo in si ustvarim kariero bom že blizu trideset. zdi se mi kot da ne razume. prosim za kakršnikoli nasvet kako se naj pogovorim o teh občutljivih temah…ker ko se hecama je vse ok, ko pa resno povprašam pa je kot da bi v ozadju zaslišala grom. upam da ima samo tremo. hvala za vse odgovore!
malo ustavi konje in odpri oči. Očitno si ena zelo agresivna ženščina, ki rine kot buldožer vse pred sabo. Fant niti slučajno ni pripravljen na resno zvezo, skupno življenje, poroko in otroka. Še posebej pa ne s tabo. pri 23 ti ne bo nič ušlo, razen tega fanta. Življenje moraš gledat z malo širše perspektive, kjer boš opazila, da ni samo pravljica. Glej na druge ljudi, predvsem fanta, kot samostojnega človeka, za katerega ni nujno, da je edini cilj, da dela po tvojih navodilih in tvojih željah. Pri njem je narobe samo to, da ti ne upa povedati, kaj si v resnici želi. Želiš ti živeti z nekom, ki ni iskren s tabo?
Malo se ustavi. O kakšni poroki govoriš, če še niti skupaj ne živita? Fant ti bo ušel. Lepo po vrsti. Verjamem, da tvoja “agresija” fanta odvrača od tega, da bi resno iskal stanovanje, verjetno ob vsem tem celo kdaj razmišlja ali se naj sploh spusti s teboj v kaj takega.
Če bi rada živela pri njemu, lahko skupaj poiščeta kakšno stanovanje. Predvsem pa, umiri se. Vprašaj se, čemu ta naglica, nezaupanje v tebi.
Če ti nisi zadovoljna, kaj lahko storiš – začni živeti bolj samostojno, ne čakaj, da bo fant iskal stanovanje, začni ga iskati sama, najemi svoje stanovanje, odseli se stran od svojih staršev, svojemu fantu pokaži, da si sposobna samostojnega življenja. Torej sama zaživi samstojno, ne pričakuj, da ti bo fant vse uredil. Če si diplomirala, poišči si službo ali vsaj delo. Postavi si svoje cilje in naj ne bo edini cilj poroka.
Če te ima rad in sta povezana, bo opazil spremembo in vedel, da se mora tudi on premakniti. Če pa ne, boš pa ti vedela, da nista kompatibilna in da odnos nima perspektive.
Pri meni je skoraj identična zgodba, le da midva živiva že 4 let skupaj in da jaz sodelujem pri iskanju stanovanja ipd. Pa se nikamor ne premakne. Ker njemu tako paše, ker mu je tako kot je ok, problem pa je ker meni ni. Ne želim si živeti v kraju kjer trenutno živiva . Ugotovila sem, da je moj fant individualist v vezi kar pomeni, da ga zanimajo samo lastni cilji in dokler se mu prilagajam je vse ok, ko pa izrazim svoje želje je pa vse narobe. Najhuje mi pa je, ker se počutim izigrano, ker mi nekaj govori, njegova dejanja pa kažejo drugače (govori, da si želi preselit, stanovanja, otrok, družine, dejanja pa kažejo v nasprotno smer). Kaj je rešitev, ne vem… Grozna mi je misel, da bi šla narazen, ker ljubiva se, ampak vedno bolj razmišljam, da to ni dovolj. Potrebno je tudi prilagajanje, sodelovanje, če tega ni, potem je to na čemur si trenutno ti in jaz. Verjetno je res edina rešitev, da bi šla na svoje, torej se odselila, si našla službo (meni je ekrat celo rekel, da si želi, da jaz naredim ta korak, da se sama preselim) vendar to potem ni več sodelovanje, vsaj zame, tako znam potem živeti sama-kot individualist, še celo bolje kot v vezi kjer se moram samo jaz prilagajat in moje želje/potrebe niso uslišane.
So pa moški (če lahko malo posplošim), vsaj kolikor se pogovarjam s prijateljicami po zelo podobnem principu narejeni, vsega novega se bojijo, otepajo, vse jim je ok.
Držim pesti, da se ti vse uredi.