Pozdravljeni,

ker enostavno sama ne pridem do odgovora in ker ženske marsikaj razumemo drugače kot moški, se obračam na vas, z upanjem, da mi mogoče vsaj vi odprete oči oz. pomagate razumeti moške.

Poznava se že 13 let. Letos je bilo prvič, da sva si namenila nekaj več besed od pozdrava in ugotovila, da sva si pravzaprav že dalj časa všeč. On je ločen leto in pol. Od njegovih prijateljev sem izvedela, da je bil njegov zakon več kot prijeten, saj ga je žena v družbi poniževala in ga dajala v nič, na koncu pa ga je celo prevarala.
Potem sva prišla skupaj midva. Priznal mi je, da se je v mene zaljubil in me že dolgo od daleč opazoval in da si nikoli ne bi mislil, da sem jaz lahko kdaj “njegova”. No pa sem bila in bil je presrečen, kar se je kazalo tudi v njegovi naklonjenosti, nežnosti, pozornosti,…skratka v vsem kar si ženska sploh lahko želi. Ko sva bila skupaj sva se imela zelo lepo. Prepirov in nesoglasij ni bilo, celo svoji družini me je predstavil dokaj hitro (njegovi starši in njegov otrok) in sprejeli so me zelo lepo. Prvič se nama je zataknilo v postelji,…oba sva bila vzburjena, meni že dolgo ni bilo tako lepo in imela sem občutek, da uživa tudi on in ko je bila “akcija” na vrhuncu, se je umaknil in rekel, da “ne more”. Spolni ud mu je kar naenkrat postal mehak in videla sem, da mu je zelo nerodno. Skušala sem ga potolažiti, vedar je bil takrat že v svojem svetu – žalosten.To se nama je isto ponovilo še trikrat, potem pa sem imela občutek, da se je spolnosti začel izogibati. Družila sva se še vedno, do poletja, ko sva odšla na dopust vsak s svojimi otroki. Ko sem prišla z dopusta je bil zelo spremenjen in odtujen in sledila je njegova obrazložitev, ki me je pahnila v žalost in nesprejemanje konca zveze. Rekel mi je, da se je odločil, da bi bil rad malo sam, ker mora razpucati določene zadeve in da mu je vse prehitro. Da ne ve kaj se mu je zgodilo, ker ve da se je zaljubil na polno in da ga je kar naenkrat vse minilo in da mu trenutno ni do žensk. Pri meni pa panika,…kaj, zakaj, kako kar naenkrat, zakaj se mi to dogaja, kaj je narobe z menoj..?? Kako se lahko ena zveza kar zaključi, če se imata dva pravzaprav skupaj lepo in se imata rada,…Ljubim ga,..sedaj ko nisva več skupaj se zavedam kako zelo. Ko ga občasno po naključju srečam se mi zamajejo tla pod nogami,..najraje bi mu skočila v objem in ga prosila za še eno priložnost, Pogrešam ga. Skupaj sva bila 8 mesecev, narazen sva en mesec in jaz še vedno čakam, da me pokliče. Kako naj si razložim njegovo odločitev? Je res možno, da mu je bivša tako razparala dušo, da je ujet v svoj svet nesprejemanja samega sebe? tako bi mu rada stala ob strani, pa mi niti možnosti ni dal. Vendar verjamem, da je čas na moji strani,..kot je že večkrat bil.
Hvala za kakšno vzpodbudno besedo ali resnico, ki mi bo odprva oči.
LP

Spoštovana romana75,

najprej k prvi vaši želji, da bi radi bolje razumeli moške: marsikaj zanimivega vam bosta razkrili knjigi Moški možgani in Ženski možgani avtorice Louann Brizendine.

Vaša druga želja, namreč da bi razumeli tega konkretnega moškega, pa je čisto nekaj drugega. Ne gre namreč (samo) za razumevanje, ampak za začutenje. In ne samo za to, da se vživite vanj, ampak tudi da se vživite vase.

Poglejva vajino zgodbo. Tu je moški, ki je doživel ženino poniževanje, prezir in varanje. To je en košček sestavljanke. Začel je zvezo z vami, zaradi česar je bil presrečen, vidva oba skupaj pa tudi, skratka pravljica brez prepirov in nesoglasij. To je drug košček sestavljanke. Nato ta moški sredi odnosa z nebom brez oblačka odpove v postelji, in kar je mnogo huje, odpove na celi črti: odide iz odnosa z razlago, da mu trenutno ni do žensk. Tretji košček sestavljanke. Za celotno sliko pa jih manjka še veliko. O mnogih povezavah lahko samo ugibam. Da je vztrajal v ponižujočem zakonu, je morala biti podlaga narejena že prej; kakšni so bili odnosi, kakšno je bilo vzdušje v njegovi primarni družini? Zato mu žena ni mogla razparati duše, če ta ni bila ranjena – ali nepripravljena na realno življenje – že prej. Realno življenje pa je tisto, v katerem so nesoglasja med partnerjema nekaj normalnega, pomembno je, kako jih vidita in kako se jih lotevata. Ali znata svoja čutenja ubesediti, doumeti, od kod sploh prihajajo, se znata drug v drugega vživeti, razumeta, da je odnos »tretja oseba«, za katero se je vredno potruditi? Sreča ni v tem, da dobiš, kar si želiš, ampak v prizadevanju, da (vsak posebej in oba skupaj, v čutenjsko razgibanem dialogu) izkoristiš svojo domiselnost, ustvarjalnost, iskrenost, pogum za rast samega sebe in rast v odnosu. Njegova žena prezira, ki ga je čutila do njega, morda res ni znala prav predelati, poiskati njegovih korenin in tako najti stik z možem, ampak ali je svoje občutke znal ubesediti on? Glede na njegovo ravnanje do vas dvomim.

Vaša bolečina izhaja iz pogrešanja lepih in prijetnih občutkov, ki ste jih ob tem moškem doživljali. Da bi se to nadaljevalo, bi dali marsikaj. Celo prosili bi ga za še eno priložnost, kakor da ste storili nekaj narobe in bi želeli to popraviti. V vas je toliko bolečine, toliko žalosti, toliko skromnosti (=postavljanja sebe na drugo, tretje … mesto), in nič čudnega ni, da ste tako dobro začutili žalost tega moškega, njegovo osamljenost, nerazumljenost, občutke nezadostnosti, ponižanja. Ljudje pa smo celostna bitja, in če smo uravnoteženi, smo zmožni občutiti vsa temeljna čutenja – poleg žalosti in veselja tudi jezo, strah, sram in gnus. Poskusite začutiti, ali se vam ob misli na tega moškega prebuja kaj od tega. Katera čutenja so prepovedana v njegovem svetu, katera v vašem? Tako se je zgodilo nekaj najbolj naravnega in logičnega: ker nekaterih čutenj, nepredelanih še iz prejšnjih odnosov, nista zmogla začutiti, jih ubesediti in jih v odnosu začeti predelovati, je spregovorilo telo: izdala ga je erekcija, prav tako pa bi lahko dobil migrene ali čir na želodcu. Erekcija je samo najbolj rdeča zastavica, ki jo je v ljubezenskem odnosu res nemogoče spregledati. Da mu trenutno ni do žensk, je torej samo posledica globokih dogajanj v njem. In če se bo s temi dogajanji zmogel soočiti in na njih delati, je čisto mogoče, da se vam bo uresničilo pričakovanje, da je čas na vaši strani.

Medtem ko čakate, pa bi vas še enkrat povabila, da se posvetite sebi. Da začnete raziskovati sebe. Pa ne, kaj ste v tem odnosu naredili »narobe« – ampak koliko je v vas potrebe po dobrem, svetlem, lepem. Da morda vse to vidite tudi tam, kjer so barve temnejše. In vendar bela, najsvetlejša, najčistejša barva, vsebuje vse barve … Drznite si jih uporabiti za svoj avtoportret! Ob misli, zakaj se vam to dogaja, vas je zgrabila panika. Ko pa boste začeli raziskovati, zakaj, lahko paniko odslovite – ne potrebujete je več, bila pa je koristna, ker vas je potisnila na pot globljega samospraševanja. Na pot, na kateri vam bo dovoljeno, da boste ob drugem začutili tudi jezo in prezir, kar pa ne pomeni, da bo odnosa konec. Nasprotno: tam je (lahko) šele začetek. Preberite Srečal sem svojo družino dr. Christiana Gostečnika.

Naj bo čas v vsakem pogledu na vaši strani,