Posesivna
Pozdravljeni.
Se opravičujem za raztreseno pisanje, ampak tega ne znam dobro urediti skupaj.
S partnerko sva skupaj nekaj več kot tri leta, skupaj imava dobro leto starega sina. Imava svoj dom, živiva pa skromno, ker imam le jaz službo. Partnerka ima bulimijo in anoreksijo že več let. O tem še zdaj ne uspeva dobro komunicirati, pogovori se vedno končajo s prepirom, pomoč preko podpornih skupin ali psihologov pa od rojstva otroka dalje zavrača. Kolikor uspem razbrati, je vse to posledica ločitve njenih staršev in njenega oblastnega očeta. Že od vsega začetka dalje je ljubosumna na vse, kar me obkroža, moje sorodnike in prijatelje. To se je še povečalo s sporom, ki ga je zanetila moja sestra, ki moje punce ne mara. Sovraštvo se je stopnjevalo do te mere, da že nekaj časa ne smem imeti stikov s svojo sestro. Kar morda lahko požrem, glede na to, da je sestra žalila tudi mene in mojega sina. Res je, da v začetku tega nisem lahko sprejel in sem še občasno govoril s sestro ter to prikrival, kar pa je partnerka ugotovila. Zaradi tega sva šla za krajši čas narazen, v jezi se je celo spravila name s fizičnim nasiljem. Jaz ji nikoli nisem vrnil z isto mero, vedno sem mirno stal in prenašal udarce. V glavnem, sedaj s svojo sestro ne kontaktiram, mi pa ona včasih pošlje sms in takrat me moja punca napade, da prikrivam stike z njo, da ji na skrivaj nakazujem denar ipd.
Njeno ljubosumje gre še dlje. Klicari me v službo, preverja, kje sem, Vsak stik z mojo mamo, ki jo pokličem enkrat na teden in morda obiščem enkrat na par mesecev, se konča z žaljivkami, da sem mamin sinko. Stike s svojim sorodniki sem tako skoraj prekinil oz. postavil na minimum, saj ne maram nenehnega konflikta. Bere moje smse, briše tiste, ki mi jih pošlje sestra, preverja moje maile, celo geslo mi je šla spremenit. Za vsak klic, ki ga naredim oz. dobim, mora vedeti. Očita mi, da sem še vedno zaljubljen v bivšo punco (nisem imel nobenega kontakta več kot dve leti), da jo nameravam prevarati. Nadzoruje vsak moj korak in vsakič kritizira, kako kaj naredim. Ponavadi ne upošteva, kaj si o določeni zadevi mislim jaz, odločitve sprejema mimo mene.
In potem, ko se en tak izbruh konča, sledijo izpovedi, kako zelo me ljubi in kako ne bi mogla živeti brez mene.
Pogovor? Poskušam ji povedati, kako se počutim pa me zabije “Ni res, kar praviš!”, dostikrat me žali, da sem neumen, neroden, manipulator, uporablja psovke… Še nikoli v treh letih se nisva uspela zrelo pogovoriti, tega vzorca sem se sedaj navzel tudi sam in dostikrat ob vsem skupaj samo zbežim stran, ne prenesem več tega pritiska. Večkrat sem že imel spakirane kovčke, da grem, ampak očitno sem prešibak za to, morda jo imam še vedno rad, morda ne želim razbiti družine. Nekoč je sama prišla na idejo, da bi šla na zakonsko svetovalnico, kar mi takrat ni bilo všeč zaradi tega, ker nimava denarja za kaj več kot preživetje, ko pa sem kasneje sam predlagal, da to storiva, je rekla, da svojih problemov ne bo razkrivala drugim.
Stres. Poleg vsega tega imam zahtevno službo, ki po eni strani zahteva intelektualno delo, po drugi pa so odnosi znotraj kolektiva vedno napeti. V zadnjih dveh letih spim izredno slabo, ponavadi od 4 do 5 ur na noč. Postal sem fizično neaktiven, pred tremi leti sem bil fizično sposoben preteči maraton, sedaj imam deset kil več in mi vsake stopnice predstavljajo izziv. Enostavno me vse skupaj preveč izčrpa. Opažam, da se mi že nekaj časa zatika pri govoru. Ves čas čutim gomazenje po telesu. Vse pogosteje se zatečem k alkoholu.
Zelo rad bi rešil vse skupaj, da bi bilo naše življenje normalno. Ampak ne znam. Preveč si jemljem k srcu. Včasih bi najraje vse skupaj poslal k vragu, ampak na koncu ne morem. Zd se mi, da sem zaljubljen v njo in da jo imam rad kljub vsemu, ampak ali sem v resnici le odvisen od odnosov z njo? Nimam pojma,kaj naj naredim, nasveti tipa “pogovori se z njo” so sicer dobrodošli, ampak to bo butanje z glavo ob zid.
Prebral sem več spletnih strani o posesivnosti in je grozljivo, kako natančno opisujejo moje življenje 🙂
Spoštovani »jamesheth«!
Verjamem, da vaše življenje, kot ga opisujete, še zdaleč ni enostavno, ampak je prav grozljivo in verjamem, da si res želite malo »normalnega« življenja. Partnerkina »posesivnost« oz. ljubosumje in potreba po nadzoru je že pošteno prekoračila meje normalnega in sprejemljivega za normalen/zdrav partnerski odnos. Namreč to, da vam prepove stike z vašimi(!) sorodniki, nadzira sms-se in e-pošto (brez dobrega povoda – npr. tega, da bi jo vi kdaj prej prevarali), se spravi na vas celo fizično… ni del zdravega partnerskega odnosa in ne vodi k njemu, ampak je prej znak nasilnega odnosa (hm, kako vam je to prebrati?). Prav žalostno je prebrati: »Še nikoli v treh letih se nisva uspela zrelo pogovoriti«.
Ja, očitno ima vaša partnerka res zelo močno potrebno pa nadzoru (posesivnost) in hkrati je zelo kompulzivna – ta čustvena dinamika se pri njej odraža tudi preko motenj hranjenja (anoreksija= nadzor hrane/okolice/ljudi/čutenj, bulimija = bruhanje hrane/čutenj/vedenjski izpadi). Ne glede na vso preživeti težko osebno zgodovino, le ta ne opravičuje takega vedenja v sedanjosti. Za nekatere reči preprosto ni izgovora. Še posebej, ker je tam še vajin otrok, v najnežnejših letih, ki potrebuje čustveno varnost, ki je v tako turbolentnem odnosu pač ne more imeti… Hkrati pa pravite, da se ne želi vključiti v strokovno obravnavo, sama pogovoriti pa se tudi ne znata/zmoreta.
Torej za vas ostaja (trenutno) samo ena alternativa: poskrbite zase (in s tem tudi za otroka). Raje kot z iskanjem rešitev zanjo (in spreminjanjem nje) se ukvarjate z iskanjem pomoči zase, da ne bo še vas povsem potegnilo v ta vrtinec (gleda na opisano vas že močno vleče – telo govori svoje – da je vsega preveč že… alkohol vas vleče…). Začnite delati na sebi in predvsem ji jasno postavite mejo za vas (in vajinega otroka) sprejemljivega. Povejte ji, da takega načina pač ne morete več prenašati, ker vaju oba globoko poniža in razvrednoti, ogroža pa tudi vajinega otroka. Ogroža vajin odnos in možnost, da bi kdaj med vama res vladal ljubeč odnos in razumevanje ter brezpogojna sprejetost, po kateri oba tako močno hrepenita. In ne nehajte tudi nje (nežno, a vztrajno!) spodbujati k vključitvi v strokovno podporo – v njeno dobro, v dobro otroka in vajinega odnosa. Ob tem ne pozabite tudi vi ohraniti spoštljivo in dostojanstveno držo do nje (ne glede na njen način)!
Vem, da se bojite, da jo boste izgubili, a to, kar vi opisujete, ni ljubezen. Je tudi z vaše strani močna čustvena navezanost, saj vam je očitno tako čustveno vzdušje zelo domače, da ste to »kupili« kot ljubezen in čustveno varnost. Kam pa to paše v vaši osebni zgodovini? Raziščite pri sebi, zakaj pa vi vztrajate v takem odnosu. Kaj čakate, kaj upate? Ko boste našli odgovore (glede na stopnjo razbolelosti bi vam skoraj priporočila pomoč strokovnjaka), boste tudi lažje sprejeli odločitev, kako naprej. Hkrati pa je to tudi način, kako posredno vplivati tudi na partnerko – saj ko se eden od partnerjev začne spreminjati, to nujno pomeni, da se mora tudi drugi prebuditi. Ni pa to garancija, da bo sprememba pri partnerki oz. vajinem odnosu šla v smeri, ki si jo vi želite. A mislim, da v tem trenutku je vsaka sprememba boljša kot stopicanje na mestu, ki vaju oba/vse izčrpava.
Veliko poguma in vztrajnosti vam želim!
Spoštovani janesheth,
preberi par tem na forumu o mejni osebnostni motnji tega portala in sam ugotovi to, kar se meni dozdeva, (čeprav sem laik, lahko, da se motim) da ima tvoja punca:
MOM, mejno osebnostno motnjo, če zanemarimo vse ostale njene težave…
Rešitev zate ni v igranju njenega terapevta, to bo morala urediti sama, niti v odličnem prenašanju njenih raznovrstnih udarcev, ampak je v tem, da spakiraš kovčke, greš dalje in poiščeš srečo drugje.
Lep pozdrav.
