Pozdravljeni!

Sama večkrat berem vaš forum in vsak od vas da zelo dobre ogovore na vprašanja, ki se zastavlajo v temah. Zato sem se tudi odločila, da napišem svojo zgodbo, ter počakam vaše odzive, ker res nevem kaj naj.

Stara sem 22 let. Študiram v Ljubljani. Prvo leto faksa sem bila na eni fakulteti, ki pa me ni veselila, zato sem se prepisala in šla na drugo. Na tej fakulteti sem uspešno zaljučila prvi letnik, sedaj v drugem letniku pa mi je še ostalo nekaj izpitov. Še vedno imam možnosti za napredovanje v tretji letnik, a so te zelo male.

Problem je sledeč:

S starši iščemo rešitve kaj naj naredim. Sama vem, da bi rada (če se ne uspem vpisati v višji letnik) pavzirala, naredila izpite za nazaj in si dobila delo. Rada pa bi delala v Ljubljani, kjer imam tudi stanovanje s cimrami, ki ni tako drago. Sama bi si plačevala stroške in ostale obveznosti. Mi ni težko delati, sem zelo prilagodljiva in želim biti odgovorna sama zase.

Toda moji starši se ne strinjajo. Ko sem povedala, da mi vrjetno ne bo uspelo narediti vseh izpitov sem postala tarča kreganja. Kako sem nesposobna, lena, kako so lahko vsi ostali pridni jaz pa taka. (Imam tudi brata, ki je že drugič neuspešno končal letnik, a njemu nič ne rečejo.)

Rekla sem, da bom naslednje leto delala in si sama vse plačevala, saj mi je dovolj tega, da poslušam koliko denarja so dali za mene in da od zdaj več nič več ne dobim, da mi bo mami nadzorovala bančni račun in moje življenje.

Pri 22 letih mi želi pisati pravila in mi določiti kaj lahko počnem in kaj ne.

Naj omenim tudi to, da je mami bolana in težko počne doma sama vse stvari. Zato doma veliko pomagam pri gospodinjskih obveznostih med tem, ko bratu ni nič treba, če samo enkrat pokosi okrog hiše.

Imam tud hobije in prostovoljne dejavnosti, ki jih obiskujem med vikendom.

Še nekaj za nazaj. Ko sem bila v osnovni šoli sem bila v glasbeni šoli. Bila sem zelo pridna učenka, zato mi mami še zdaj govori, kdaj sem postala takšna nesposobnica. Glasbena šola me ni veselila, ker sem bolj športen tip in sem si želela igrati košarko. Ampak seveda sem jo morala dokončati. Spomnim se, da sem se doma prejokala in me je bilo strah vsakega torka, ko sem šla v gasbeno šoli. Sedaj ne igram več glasbila, nočem se ga sploh več dotaknat imam pa list z opravljeno osnovno glasbeno šolo. Potem sem se sama odločila, da bom šla igrat en drug inštrument, ki me je veselil. Prvo leto je bilo super, potem pa sem morala še obvezno obiskovati srednjo glasbeno šolo, kjer smo imeli pouk ob sobotah od 8-14h. Poleg gimnazije sem obiskovala še to šolo, a kmalu mu je bilo vsega preveč. Želela sem odnehati toda doma niso želeli slišati ničesar. Nekajkrat sploh nisem šla v šolo, ampak sem šla v park brat knjigo, ker res nisem mogla preko sebe.

Končno sem po 2 letih prepričevanja dosegla svoje. Pomagal mi je tudi brat (ki ga ima mami zelo rada), da je najinim staršem rekel, da kaj jim ni jasno, ali ne vidijo da mi je težko in se samo mučim s tem.

Starše je bilo strah kaj si bodo sorodniki in ostali mislili o nas zaradi mene, ker sem tako nesposobna.

Sem zelo čustvena oseba in v vsem ugodim svojim staršem, saj ne prenesem kreganja in dretja. Če se kregamo in želim nekaj doseči se ponavadi zjočem in sem tiho.

Imela sem tudi fanta, ki je imel zelo močno osebnost in sem se v tistem obdobju znala zelo dobro postaviti po robu staršem. Niti me ni bilo veliko doma. Ko sma šla s tem fantom narazen je začela mami govoriti čez njega kakšen je bil, zafuranec in nesposobnež (čeprav ni bilo z njim nič narobe). Pravi mi, da si najdem samo nesposobne fante in da naj najdem kakšnega inžinerja. Sama na fante ne gledam iz te perspektive, da bom imela nekoč od njih korist.

Res se trudim, ampak se počutim omejeno. Ne morem izpolniti svojih želja in se na nek način postaviti na svoje noge.

Ko grem čez teden v Ljubljano sem čisto druga oseba. Prijateljem, fantu in bratu lahko povem vse o sebi.
Doma pa pazim kaj bom povedala in kdaj kak zamolčim, da se nebi doma zopet kregali.
Seveda pa potem to izpade kot da nekaj skrivam in se lažem.
Ne morem več tako, saj mi zmanjkuje energije in koncenrtacije za povsem običajne stvari, popoldne tudi veliko spim (ko sem doma, v lj ne).

Kako naj staršem razložim, da sem dovolj stara in lahko odločam o sebi. Ko sem rekla, da ne morem živeti doma zaradi pritiska in negativnosti mi je ati rekel, da bom potem še razširila prepad med namo in da se lahko na koncu za vedno odselim..
Nimam več moči za kreganje in prepričevanje..vem pa da bom doma nesrečna..

Izgubljena razumem da si v stiski in da ne veš kako iz nje, vendar ne razumem prav dobro zakaj si se obrnila prav na ta forum ,ki je namenjen svojcem oseb, ki imajo mejno osebnostno motnjo ( ali narcistično) ali pa takšne značajske poteze in te so precej specifične V tvojem pismu nisem zasledila, da bi imela takšne težave zato je morda bolje, da se obrneš na kakšen drug forum na med over netu, kjer boš našla ljudi, ki ti bodo znali svetovati. Najbolj splošen in številčno obiskan je Starševski čvek, ki kljub naslovu obravnava ogromno število tem in ni namenjen samo staršem.

Sem počaščena, ko praviš, da si tukaj zasledila veliko dobrih odgovorov vnedar dvomim, da je boš našla tukaj odgovore na vsa vprašanja, ki jih zastavljaš.
GittaAna

Nisi dosti napisala o starših, mogoče samo to, da so te silili v nekaj, kar nisi želela ampak takšnih je veliko, ker mislijo, da bo to zate v redu.

Ne vem kateri faks delaš, da nisi mogla zaključiti in enkrat si se že prepisala – lahko da je res tako težek, da ne moreš – ampak jaz bi ti svetovala, da se za čas faksa malo odpoveš hobijem, če ti ne gre in končaš to. Če želiš delati v Ljubljani OK, dokaži staršem, da zmoreš, saj si polnoletna – ne vidim problema, ampak lahko si prepričana, da bo težje kot pa takrat, ko ti ni bilo treba in je bil čas samo za študij.

Sicer pa tudi meni je mama očitala kakšne fante imam in vem, kaj je mislila – da naj si najdem izobraženega, eden je delal doktorat, ampak sem ga pustila, ker je bil ljubosumen in zelo žaljiv, mami je bilo pa pomembno samo kaj on je… Zdaj imam inženirja – podzavestna izbira 🙂 in je sicer super, res sem vesela, da ga imam – ampak če misli tvoja mama, da se ti bo zato izboljšal finančni položaj v družbi, se moti :))

Draga Izgubljena,

jaz pa te razumem, zelo dobro. Tudi mi je jasno, zakaj si na tem forumu. Najbrž te zato tako razumem, ker v tvoji zgodbi vidim svojo. Tako namreč moji starši govorijo z mano, še vedno (čeprav sem že mama, nekaj let starejša od tebe). Tudi jaz sem bila uspešna v šoli, potem sem pa šla na faks in se je po prvem uspešnem letu ‘čez noč’ vse zrušilo. Od takrat sem lezla čez študentska leta kot največji nesposobnež, večkrat sem tudi razmišljala, da bi faks opustila, se morda prepisala kam drugam itd. Skratka, razloge za svoj neuspeh sem iskala zunaj, skrivali so se pa v meni, v mojem notranjem skladišču maminih negativnih označb mene. V resnici ni šlo za to, da ne zmorem (razumsko dobro vem, da sem več kot dovolj inteligentna in sposobna za karkoli, v sebi pa nosim grozljive občutke manjvrednosti, ki sem jih šele zdaj uzavestila), je pa težko biti osredotočen na eno, če ti družina ves čas servira razne izpade in te bombandira s konstantnimi kritikami in hkrati zahtevami za boljše rezultate. Da ponazorim: počutila sem se, kot da me (govorim v prispodobah, jasno) tiščijo ob tla, hkrati pa me vsi razočarani sprašujejo, kako da sem tako zelo neposposobna, da se ne morem premikat. Kaj da so takega naredili v življenju, da so dobili tako nesposobno hčerko, tako utelešenje razočaranja? In potem je vedno sledil govor v smislu, ti toliko obetaš, samo kaj, ko ni od tebe nič. In šele zdaj mi je jasno, da sem delala, kar so od mene želeli. Nič. Potrebovali so zgubo in jaz sem jim dala, kar so od mene hoteli. Že celo življenje igram njihovo črno ovco in hkrati rešitelja, ki nase preloži vse (čustveno) breme, ker sem v neki zgodnji fazi svojega življenja začela verjeti, da lahko jaz prenesem vse, da sem jaz tista močna v moji družini … kar pomeni, da sem prenašala njihove izpade, ker jaz pač to zmorem, oni so pa šibki. Jasno, da ni tako, zato sem trenutno prekinila odnose z njimi in se intenzivno ukvarjam s sabo. Prepoznavam vzorce svojega delovanja, ogromno berem, pišem dnevnik in tapkam. V branje ti priporočam knjigo Emotional blackmail: When the People in your Life use Fear, Obligation and Guilt to Manipulate you. Nekako se mi zdi, da je tudi pri tebi tu bistvo problema … Strah, občutek dolžnosti in strašansko breme krivde te lahko čisto izčrpajo … Napiši še kaj! Srečno:)

Odlično opisano in zadeto bistvo !
Dolgo časa rabiš, da dajameš, da v podavestno v bistvu tudi sam igraš vlogo, ki so ti jo določili v scenariju dinamike družine.
Sama sem še leta potem, ko sem odšla od primarne družine na sebe vlekla slabiče in pasivno agresivne, zgubne……..in nase prenašala njihova bremena o ker sem “močna” – drugi pa so bili “šibki” in verjetno tudi podazvestno ” reševala ” sebe preko drugih – v drugih sem videla sebe in svoje travme in svojo nemoč in željo, da bi mi kdo pomagal. Seeda se nikoli ni dobro končalo ( vsaj zame ne).

Ko sem dojela princip in s te prekinila se je pošteno spremenil nabor ljudi okoli mene…:-)))
GittaAna

Ja,
se povsem strinjam.
Sem pa spoznala, da bolj kot mi mečejo polena pod noge, bolj sem močna. Res zanimivo. Prepričana sem, da če bi me ljudje okoli mene pomilovali, bi se tako tudi počutila, tako pa sem v tej situaciji ostala sama in samo sama nase se lahko zanesem, si pomagam in tako osebnostno rastem.
S tem, ko sem prevzemala vsiljeno vlogo, sem se tako tudi počutila in se povsem “upravičeno” počutila kot žrtev. Bila jezna, razočarana, žalostna…..en kup negativnih občutkov.
Sedaj v tej boleči situaciji pa spoznavam, da se lahko počutim natanko tako, kot sama želim in da me lahko prizadenejo ljudje samo, če jaz to dovolim. Sedaj sem mislim da prvič v življenju prevzela odgovornst zase in za svoje življenje in ga sprejemam z vsemi posledicami. Tako dobrimi kot slabimi. In ravno zaradi tega me določeni ljudje ne rabijo več. Na to sem pa zelo, zelo ponosna.

Vilinka