Pozdravljeni!
Na Socilani zbornici 19. 9. pripravljajo predavanje o Mejni osebnostni motnji za delavce Centrov za socilano delo in za druge javne ustavnove, ki se ukvajarjajo s pomočjo ljudjem. Predavali bosta prof. dr. Mojca Dernovšek, klinična psihologinja in psihoterapevtka Maja Smrdu in novinarka Irena Pan ( prevedla knjigo Ne stopajte več po prstih).

Lahko kdo od vas, ki je imel konkretne izkšnje s Centri, šolami, sodiščem….pove s čim se je soočal, katere so bile glavne težave in kaj bi bilo dobro, da bi na takšnih inštitucijah vedeli? Vaše izkušnje lahko posredujem predavateljicam.

GittaAna

Zaradi družinskega nasilja bivšega moža, ki kaže vse znake motnje, so naredili zapisnik in mi svetovali, da naj odidem od njega in zaščitim sama sebe. To sem že tako in tako naredila, jaz sem takrat predvsem rabila nekoga, ki mi bo verjel, kaj se mi je dogajalo in kaj narediti v situaciji, kjer se znajdeš. Sama sem imela občutek, da samo delajo po nekih navodilh, da zaščitijo sami sebi.

Če prav razumem se sploh niso ukvarjali kaj se v resnici dogaja in zakaj, niti niso dali nobene info, kje lahko še dobiš pomoč?

CSD so ratali prelagalci papirja

Se pa veselim da bodo vsaj malo prišli v stik z to motnjo.
V mojem primeru so to motnjo poznali, a so mi skos trdili da je to motnja in ni razloga da otroci nebi morali odraščati s tako osebo v primeru ločitve. V bistvu so povedali nekako takole. V naših izkušnjah ste lahko vi tako moteč faktor, da nad svojo svojo ženo izvajate takšen ali drugačen pritisk, ona pa se brani na na čin kot ga pozna. Verjetno je, da ko jo boste zapustili, da se bodo stvari same od sebe umirile. Veste mama je vedno mama in kot ste rekel, da jih ima rada je za nas dovolj da napišemo pozitivno mnenje o dodelitvi skrbništva, vi pa to spodbijajt s sodnim izvedencem.
Pa povedal sem da to ni zrastlo na mojem zelniku diagnoza.
Ko berem kaj se vam je dogajalo vam otrokom z MOM staršem si želim da bi mogoče če ima katera od vas pogum, da se izpostavi in pove strokovnim delovcem kaj pomeni življene z takim staršem. Meni se sliši grozljivka, mogoče imajo oni še bolj grozne zgodbe in se jim ne zdi vaša zgodba neka katastrofa

LP

Jaz sem nekje na tem forumu že napisala, da bi si (sicer pred 25 leti, ampak velja še danes) zelo želela, če bi

1) znali prepoznati narcisistično ali MOM ali kako drugače moteno osebo
– kar v bistvu pomeni, da bi poznali način delovanja take osebe, kar pa še posebej pomeni, da bi poznali teorije, torej izraze, kot so Narcissistic Supply (narcisistična “hrana”), Narcissistic Injury, FOG in načine, kako to meglo ustvarjajo, da bi poznali tole listo 100 najbolj značilnih lastnosti motenih oseb:
http://outofthefog.net/CommonBehaviors/Top100Traits.html,
2) prepoznali že enkrat, da tudi ženske lahko izvajajo nasilje nad moškimi, pa čeprav ni modric
3) začeli si ne več zatiskati oči pred tem, da je “mati ena sama” in prepoznali že enkrat tudi nasilje mater nad otroki
4) da bi znali prepoznavati družinsko dinamiko v takšni družini (en otrok grešni kozel, drugi zlato tele, mož degradiran na raven služabnika skupaj z otrokom-grešnim kozlom ipd.)
5) da bi koncepta “soodvisnosti” (komorbidnosti ipd.) ne posploševali na vsak partnerski odnos, ampak bi pogledali konkretne primere in se šele tam odločili, ali partner (v tem primeru mož oz. oče otrok) res dovoljuje zlorabo matere ali se morda upira na načine, ki so v taki zvezi možni – žal jih ni veliko, dokler so prisotne skupne stvari/otroci, bistvo je v na videz malih dejanjih. Da bi pri tem ne upoštevali več zastarelega koncepta soodvisnosti, ampak bi za posodobljeno razumevanje prebrali tole knjigo:
http://www.amazon.com/Character-Disturbance-phenomenon-our-age/dp/1935166336/ref=sr_1_1?s=books&ie=UTF8&qid=1281641432&sr=1-1, ki govori o tem, da na motene osebe lahko naletijo tudi psihično povsem ok ljudje. Da torej ni nujno vsak mož, ki ga žena zlorablja, tudi sam moten ali pa, da celo tudi on zlorablja otroke (čeprav je tudi to lahko seveda res, vendar ne nujno), da pa bi vsekakor takemu možu nudili ustrezno pomoč.
6) da bi gledali predvsem dejanja obeh partnerjev in ne besede – ženske so ponavadi blazno spretne z besedami in ker so na CSD-jih večinoma ženske (ki so tudi same mame), jih narcisistične ženske zlahka pridobijo na svojo “stran” in se prikažejo kot “žrtve”
7) da bi verjeli otrokom, kaj se dogaja, predvsem “grešnemu kozlu” – ta, se mi zdi, še najbolje od vseh razume, kaj in zakaj je narobe, vsaj ko prestopi v poznejšo puberteto, recimo po 15. letu.
8) da bi o takih motnjah brali čimveč, pa ne le zastarele literature, ampak sodobno, tudi dostopno na spletu (med drugim je navedena tudi na tem forumu) in da bi čimveč brali tudi forume, našega in tuje, kjer bi si lahko ogledali na konkretnih primerih, da imajo sicer takšne družine precej razlik, odvisnih od kraja, časa, kulture, pa tudi od tega, kdo je moten (on, ona, oba), koliko je otrok (ali je samo eden in se v vlogah grešnega kozla in zlatega teleta izmenjuje, ali sta dva in imata to “lepo” razdeljeno, en to, drugi ono, ali jih je več in se med seboj grupirajo in še dodatno zlorabljajo pod taktirko motenega starša, potem se razlikujejo npr. tudi, če je narcisistična mati – potem je skoraj po pravilu grešni kozel hči, če jo ima, sin pa zlato tele, pri narc. očetih pa je to ponavadi ravno obratno – skratka razlikuje se glede na spol motenega in spol otrok) – torej v tem so pri takih družinah razlike. Vendar pa so si v globalu vse zgodbe na moč podobne in ko jih enkrat prebereš veliko, jih prepoznaš v par stavkih. Vse se zvedejo na zgoraj navedenih 100 najznačilnejših lastnosti motenih oseb in iz tega izhajajoče psihične in druge zlorabe, ki jo doživljajo svojci.
9) da bi žrtvam narcisistične zlorabe (otrokom in že odraslim otrokom ter tudi partnerjem in drugim svojcem) bila omogočena pomoč, kjer bi našli neko zatočišče za okrevanje.
10) da bi se končno že prepoznalo, da iz tovrstnih motenj izhajajo v glavnem psihične rane, ki niso vidne, ki pa vendar povzročajo stanje, podobno posttravmatskemu sindromu vietnamskih in drugih vojakov – obstaja celo mislim da diagnoza Narcissistic Abuse Syndrome.
11) da pri ugotavljanju stanja ne bi prehitro sodili – svojci so pogosto tako stravmirani, da skoraj da ne sami kažejo znake neke motenosti, čeprav niso takšni – tu se ne sme pozabiti, da gre pri tovrstnih motnjah, še posebej pri narcisistični, za projekcije motene osebe na svojce in zato za neke vrste “igro ogledal”, kjer je včasih težko videti, odkod sploh prihaja takšno moteno vzdušje v družini, kje je vir. Motena oseba zna zelo dobro sprojicirati vse svoje slabo v svojce, ki za neposvečenega hitro izpadejo, kot da imajo sami nezdrave vzorce, pa jih v resnici nimajo. Ampak tujec, ki ne vidi notranje dinamike, bo nasedel temu, kar želi motena oseba doseči, in to je, da so krivi vsi drugi, razen on/a. Včasih je izvor v obeh starših, včasih pa tudi samo v enem. Dokaz so odnosi v odsotnosti takšnega, motenega starša – če so ti med svojci povsem ok, ko motenega starša ni v sliki, potem je izvor zelo verjetno samo v enem, ne v obeh.
12) in še mnogo tega, ampak za začetek toliko.

Kar se tiče izkušenj s CSD-ji, jih jaz nimam oz. samo eno telefonsko pri 16 letih, ki sem jo na tem forumu že opisala, ampak je dovolj povedna, da jo tudi lahko prispevam, ker mislim, da je še vedno aktualna.

Aha in še to, imam pa izkušnjo z določeno javno inštitucijo, ki se ukvarja s pomočjo ljudem; to izkušnjo dr. Drnovškova tudi osebno pozna in jo lahko prispevam, samo ne javno, lahko na mejl.

Še to – pa tale bulšit da bi že enkrat nehali ponavljati kot stara plata in ga prodajati za suho zlato! Samo da “jih ima mama rada” pa je vse ok.

To je taka nebuloza, da je ni večje. Zakaj? Ker to lahko izreče samo nekdo, ki nima pojma, kako delujejo motene osebe. Ampak res najmanjšega pojma.

Ker če mati kaže znake MOM ali narcisistične motnje, potem ima rada samo sama sebe. To je osnova definicije takih motenj. Kakšna ljubezen do otrok, lepo prosim – a to je ljubezen do otrok, kar opisuje kričač v svojih postih, da ga pred njimi žali, ponižuje, nanj kriči, da so prestrašeni, a to je ljubezen do otrok, pa do moža?

Narcisistična ali MOM mati drugega razen sebe in lastnih interesov sploh ne vidi. Ker ni zmožna empatije. In v tem primeru odpadejo (ali pa bi vsaj morale – po hitrem postopku) vse floskule tipa “mati je ena sama” in “materina ljubezen je brezpogojna”, “samo da jih ima rada” in podobno. Ravno tako popolno nerazumevanje, ki vlada v družbi glede teh motenj, je odlična krinka tovrstnim materam – ampak res prvovrstna. Tako prvovrstna, da otroci pod izjemno težo tega tabuja, ki prepoveduje karkoli žalega reči o materah, klecnejo in ne verjamejo več NITI SEBI. Kar je v bistvu neke vrste smrt – smrt individuuma, smrt osebnosti. Ker če ti družba pripoveduje, da tvoji lastni občutki glede matere niso ok, potem je edina druga možnost, da si kot otrok popolnoma nevreden česarkoli. Taka zloraba sodi pravzaprav med hujše stvari, ki se otroku lahko pripetijo, pa čeprav ni vidna – dostikrat sem si prav želela modric, saj te lahko neseš pokazat na policijo in k zdravniku. Psihološkega nasilja, ki ga družba ne prepoznava kot nasilje, ampak ga pravzaprav še spodbuja, pa ne moreš nikjer pokazati, ne o njem govoriti, če pa že govoriš, obstaja velika verjetnost, da boš ti sam označen za spornega.

Se opravičujem, ker sem se spihala, ampak me precej pogreje ko to poslušam. Čeprav sem zdaj že odrasli otrok, ki je preživel tako zlorabo in sem se sama spravila iz govna, me je vseeno groza za otroke, ki to preživljajo danes.

Pozdrav,

moje izkušnje s CSD-jem so podobne. Delavka na CSD se je po prvem skupnem obisku (prej mi je zagotavljala, kako da moram stran in me bo podprla) postavila izključno na njegovo stran in ga je zagovarjala in branila, tako daleč, da je celo podpisala in izvedla kršitev sodne odredbe. Na trenutke me je imelo, da bi jih zabrusila, naj si ga odpelje domov in ga poroči, če se ji zdi tako idealen.
Problem je seveda v tem, da meni kot žrtvi ni nihče verjel, še najmanj potrditve sem dobila s strani inštitucije, ki bi mi morala pomagati in svetovati pri prvih korakih. Oni pa so mu s pritrjevanjem njegovim bolnim konceptom dajali vetra v krila in se je nasilje stopnjevalo in je dobival nove in nove ideje. Zavedam se, da bi v nasprotnem primeru on kaj hitro nehal hoditi na svetovanja, a bi mi v tistih težkih trenutkih to zelo pomagalo in olajšalo trnovo pot iz odnosa. Tako pa je za svoje maščevanje zlorabljal majhnega otroka in čas do prave pomoči in odločnih korakov se je podaljšal.
Tudi na sodiščih in pri strokovnih izvedencih žal velja podobno. Če zgoraj nekateri pišejo, da je menda dovolj, da jih ima mama rada, pa izvedneci in CSD-ji po modernih teorijah v zvezde kujejo tudi očete, ki pokažejo trhico zanimanja za svoje otroke ali niso moteni, pijanci ali nasilneži že na prvi pogled. O motivih in resnični skrbi zanje se nihče ne sprašuje …

lp vsem
L

Sem povedala kaj se dogaja za 4 stenami in da ima on težave s kontroliranjem svojega obnašanja. Njihov nasvet je zavarujte sami sebe in to ponavljajo v nedogled. Svetujejo,da se mu umakneš. Tl sem že sama vse vedela. Naredijo zapisnik, te vprašajo kako ogrožen se počutiš, malo, srednje ali veliko in kar rečeš to napišejo. Pa so bile grožnje, da me bo ubil, nekajkrat fizično napadel . Seveda sem bila kriva jaz, ker sem ga izvala, s čim ve samo on.

Lunali, res je tudi to težava. Da ne bo moje zgornje replike na kričačev zapis, kjer “zagovarjam” očete, kdo razumel, kot da očetje niso problematični; zavedam se, da je to še prepogosto tako. In da je zlagoma, s poudarjanjem vse večje vloge očetov, tudi na inštitucijah prišlo do premikov, kjer očete za minimalen vložek maksimalno hvalijo. Kar zna biti velik problem za žene v zakonu z MOM možem. Za može v zakonu z MOM ženo pa morda neko olajšanje, čeprav po kričačevih zapisih je čutiti, da prav veliko v tem pogledu ni doseženo. Ker se moraš v take primere, ne glede na to, kdo od partnerjev je MOM, zelo poglobiti, na inštitucijah, kjer te poznajo samo na videz, pa je premnogo pavšalnega sklepanja in hitrih sodb ter ocen.

Zato pravim, da je vsak primer zase edinstven in ga ni mogoče ukalupiti v eno samo “teorijo” o tem, kako naj bi bilo. Idealno bi bilo, če bi se vsak primer obravnaval poglobljeno in neposplošeno, brez vnaprejšnjih zakoreninjenih prepričanj tipa “vse mame so dobre mame”, “obstaja samo nasilje moških nad ženskami” ali pa obratno, “tudi moški morajo sodelovati v družini in vaš je trikrat peljal otroke na sladoled in ne tepe jih, torej kaj še hočete” (pa čeprav je manipulator, da ni večjega, ampak to “se ne vidi”). Karikirano, seveda.

Super končno!
[email protected]

Hvala vsem!!!!
Bom prenesla vse vaše izkušnje in mnenja pa tudi tista, ki so bila že napisana bom piskala. Do torka je še čas, da kaj napišete.

GittaAna

za končno in ostale, ki bi raje dali na privat mail , ne na formu:
[email protected]

Me veseli, da se stvari premikajo v pravo smer. Hvala vsem, ki se trudite, da bi strokovne službe in javnost čim bolje seznanili s to peklensko motnjo.

Jaz sama s Centri za socialno delo in podobnimi inštitucijami nimam nobenih izkušenj, tako da na to temo ne morem napisati nič konkretnega. Z družinami, kot je bila naša, se socialni delavci običajno ne ukvarjajo. Starša sta zaslužila dovolj denarja, otrokom vsaj na prvi pogled ni nič manjkalo, ni bilo kake pravnoformalne ločitvene vojne, ni bilo alkohola … Vseeno je bilo vse narobe in bila je vojna; ampak tega ni mogel nihče vedeti, kajne.

Na temo zlorab otroka s strani starša ali pa kakšne druge odrasle osebe z MOM je bilo že veliko povedanega. To je najbolj žalosten segment tudi moje življenjske zgodbe. Osebno lahko samo potrdim, da za zaprtimi nekaterih velikih, lepih hiš živijo otroci z izsesanimi dušami, polomljenimi hrbti, opranimi možgani in tako fundamentalno razosebljeni, da jih je v nekaterih pogledih dejansko mogoče primerjati s taboriščniki ali pa z vojaki iz prve frontne linije. Pa če se sliši še tako pretirano, je res. Tudi posledice so podobne in lahko trajajo vse življenje. Zelo težko je dobiti sebe nazaj. Pri tem, da ti izgubljenega otroštva nič ne more povrniti. In zelo težko je sprejeti dejstvo, da v bistvu nikoli nisi imel mame in očeta v pravem pomenu besede in da bi bilo mogoče celo bolje, če bi bil sirota.

Po drugi strani pa gotovo obstajajo tudi srečnejše zgodbe, kot so naše. V zadnjih mesecih sem veliko prebrala na to temo. In zanimivo, v tuji literaturi je velikokrat poudarjeno, da so nekateri ljudje z MOM v odnosu do svojih otrok zmožni samokontrole in da so to lahko zelo dobri ali pa vsaj povprečno dobri starši. Politična korektnost gor ali dol, ta ugotovitev najbrž ni kar izmišljena, zato se mi zdi pomembno, da se ljudi z diagnozo MOM in njihovih svojcev ne stigmatizira kar vsevprek. Treba je vedeti, da MOM kljub mnogim skupnim imenovalcem zajema zelo širok spekter ljudi, možnosti, partnerskih kombinacij in življenjskih situacij. Zato bi jaz socialnim delavcem rekla, naj ne sklepajo prehitro in preveč zlahka. Ljudje z MOM seveda imajo svoje hendikepe, zaradi katerih tudi sami zelo trpijo. Ni pa rečeno, da so to avtomatično slabi starši ali karkoli že.

Druga stvar, na katero sem hotela opozoriti, je pa možnost nasilja starejšega otroka z MOM nad drugimi/mlajšimi otroki iz iste družine. O tem se zelo malo govori. Nimam pojma, kako pogosto se dogaja. No, meni se je.

Pa verjetno ne bi bilo niti približno tako hudo, če bi šlo zgolj za MOM. Hudič je, kadar so MOM pridružene še druge osebnostne motnje: npr. narcisistična, ki naj bi jo po nekaterih podatkih imela skoraj polovica moških z MOM, ali še huje: antisocialna, ki jo ima skoraj petina moških z MOM. To so pravi sociopati oz. psihopati, po domače. In ni nujno, da izhajajo iz socialnega dna in nasilnih družin. Lahko so izobraženi in izjemno uspešni, lahko sedijo v vladah ali pa na vrhu pomebnih korporacij …

Ampak da se vrnem k malemu psihopatu … Samo nekaj kratkih prizorov iz dolgega desetletja bom opisala, da si boste lažje predstavljali, o čem govorim:

Fant in njegova mlajša sestrica stojita na balkonu. Deklica se prestrašeno oklepa nizke ograje, fant, že najstnik pa ji prigovarja: “Daj že! Skoči, pa bom tvoj prijatelj.”
Deklica je stara le nekaj let in se ne zaveda, da je pravzaprav čisto vseeno, ali bo skočila ali ne. Razbita kolena, razbita glava … Nikoli ni bilo dovolj. Z ničemer ni mogla dovolj dokazati svoje vdanosti, da bi si “prislužila” fantovo naklonjenost.

Fant pač uživa, ko jo muči in ponižuje. Včasih se je celo voljan z njo igrati pred hišo, tisto super igrico recimo, v kateri deklica miži, on pa ji govori, koliko korakov naj stopi naprej in potem levo … Ko deklica v njegovem glasu zasliši neko posebno razburjenje, točno ve, da je pred njo pasji drek. Če se bo ustavila, ji bo očital, da goljufa in se bo nehal igrati z njo … Deklica torej pohodi drek in fant je popolnoma navdušen.

Deklica pomiva tla v stanovanju. Zunaj je slabo vreme – kot nalašč, da se fant malo pozabava z njo. Z blatnimi čevlji taca sem in tja, potem pokliče še psa, da divjata iz sobe v sobo, po že pomitih tleh. Pri tem se zlobno reži. Deklici prekipi in nalašč pljuskne nekaj vode po fantovih nogah. Trikrat težji fant jo zagrabi in stresa kot vrečo krompirja, dokler ne pade po tleh.

Če bi povedala mami, bi se ta jezila in jokala, da je na koncu z živci, da ima vsega dovolj in da naj jo pustijo pri miru, drugače bo znorela … In v resnici ni hujšega, kot če mama znori.

In tako, čez nekaj let, ko sta fant in deklica spet sama doma, se prvi prizor ponovi v malo drugačni obliki: “Sleci se, pa bom tvoj prijatelj … Naredi to, pa bom tvoj prijatelj … Če ne, bom povadal mami, da …”

Ko pride mama iz službe, vidi, da fant in deklica igrata šah. Deklica fantu pusti, da zmaguje. Mama je srečna, da se brat in sestra končno enkrat tako lepo razumeta. Ne vpraša se, kolikšna je cena tega kratkotrajnega miru.

Mogoče bi kak strokovnjak vedel odgovoriti, ali bi bilo v takem primeru mogoče karkoli spremeniti. Jaz ne vem. Vem pa, da so mamo in očeta v tem konkretnem primeru že vzgojiteljice v vrtcu in kasneje učiteljice v šoli opozarjale, da je z njunim sinom nekaj zelo narobe in jima svetovale, naj ga peljeta k psihologu oz. h kakšnemu drugemu strokovnjaku. Vem, da sta starša ob tem samo zamahnila z roko, da je fant pač malo poseben in da “se bo že še naredil”. Dokler ni postal tudi za starša popolnoma neobvladljiv. Skratka, nikoli ni nihče nič ukrepal. Pa bi bilo gotovo fajn, če bi lahko.

Toliko, v razmislek.

“….Osebno lahko samo potrdim, da za zaprtimi nekaterih velikih, lepih hiš živijo otroci z izsesanimi dušami, polomljenimi hrbti, opranimi možgani in tako fundamentalno razosebljeni, da jih je v nekaterih pogledih dejansko mogoče primerjati s taboriščniki ali pa z vojaki iz prve frontne linije. Pa če se sliši še tako pretirano, je res….”

Obstajajo študije ( vir. Undertanding borderline mother) kjer so odkrili, da imajo otroci mater s precejšno stopnjo MOM skoraj popolnoma enake simptome kot otroci,ki so odraščali v koncentracijskem taborišču.

Res je, da so ljudje, ki imajo MOM različni in da so blažje in hujše oblike. Po nekaj letih spremljanja mednarodne interne skupine za odrasle otroke MOM starša in tudi sama otrok MOM starša ( srednje kategorije) pa bi rekla, da so popolnoma neprimerni starši. Ker so čustveno na stopnji nekaj let starega oroka je tudi starševstvo prbilžno tako.

Tako kot se otrok povsem navduši nad svojo novo igračko, so tudi oni povsem prevezti in dokler ta “igračka” nima nikakršnih svojih potreb in se povsem podreja “lastniku” so lahko prav očarljivi in še posebej uspešni v igri “popolnega” starša. Težava je le, da otroka ne moreš odložiti v košaro z igračkami, ko se ti ne da več ali si utrujen in da ima otrok več zahtev in potreb kot igračka.

Takrat odreagirajo ( spet) kot majhni otroci ki se znesejo nad igračko, če jim ni več všeč in je igračka kriva, da njim ni več zabavno ali pa joa preprosto pozabijo kje v kotu ko jo ( nejevoljno) nahranijo ali kar je pač najbolj nujnega. Vse do trenutka, ko se jim spet zdi zabavno iti igrice starš in otrok. Takšne so pač moje izkušnje. In kolikor spremljam internetno skupino ( nekaj deset tisoč ljudi iz vsega sveta) si delimo zelo podobne izkušnje.

Moje osebno prepričanje je ( poudarjam moje osebno, ne strokovno) da ne bi smel nobena oseba ki ima MOM nenadzorovano skrbeti za svojega otroka.

Kar se pa MOM sester in bratov tiče je pa ( kolikor poznam zgodb) res hudo. In ni prav, da te starša nista zaščitila in da sta si zatiskala oči. Lažje bi bilo , če bi jima zaupala, vendar si bila še majhna, z lahkoto te je zmanipuliral…..glede na to, daimam sama otroka, pa si ne morem predstavlati kako to, da tega nista opazila. Sama sem včasih “zavohala” da ima otrok probleme še preden je bilo jasno njemu. To se vidi, čuti…četudi ne poznaš racionalne razlage. Res pa je, da sem sama bolj občutljiva na takšne stvari zaradi svojega otroštva.

Sploh si ne predstavljam kako zelo hudo ti je moralo biti ob tako sociopatskemu bratu. En velik topel objem…

GittaAna

GittaAna, hvala za objem. Ja, tudi sama si težko predstavljam, da starša nista nič opazila. Najbrž niti nista hotela opaziti, ker sta imela sama s sabo več kot preveč problemov. Oče je bil tipičen odsotni oče. Mama pa je imela sama precej skrajno obliko MOM. V to sem prepričana, čeprav je ni diagnosticiral strokovnjak. Na svoja starša se nisem mogla obrniti, ker pač ni bilo zaželeno, da se nanju obračam s problemi. Problemi pri nas niso bili dovoljeni. Razen maminih. Poleg tega me je bilo zaradi vsega skupaj v dno duše sram in počutila sem se grozno krivo. Ni govora, da bi komu povedala. Po desetem letu sem se zaščitila sama, kolikor sem se lahko, prej pa žal tega še nisem bila zmožna. Mogoče bi se kdo drug znal upreti že prej, ne vem.

Ne vem, če o tem obstajajo kakšne resne študije, sem pa tudi jaz prebrala knjigo socialne delavke Christine Ann Lawson (Understanding borderline mother), v kateri je primerjala odraščanje ob posebni vrsti MOM matere, ki jo imenuje Witch (čarovnica), z doganjem, kot ga opisujejo preživeli iz koncentracijskih taborišč. In jaz osebno se lahko samo strinjam, da so njene primerjave povsem ustrezne. Verjetno bi bilo bolje, da te ženske nikoli ne bi imele otrok.

Pa vendar, takšna vrsta MOM matere je po besedah Lawsonove najredkejša. Moje mnenje je, da pri tako imenovani Čarovnici ne gre zgolj za MOM, ampak jo poleg te motnje zaznamuje še sociopatija oz. antisocialna osebnostna motnja. To je za bližnje res peklenska kombinacija. Je pa takšnih baje manj kot 10% vseh žensk z MOM. Manj kot ena na sto v splošni ženski populaciji.

Nasploh se mi zdi, da pri štirih tipih mam, ki jih je opredelila Lawsonova – to so Witch (čarovnica), Queen (kraljica), Waif (sirota) in Hermit (puščavnica) – ne gre za štiri različne obraze mejne osebnostne motnje. Ta jim je seveda skupna, razlikujejo pa se po moje predvsem glede na pridružene motnje. Tipična kraljica ima tudi narcisistično in/ali histrionično motnjo. Puščavnica shizotipsko in morda paranoidno. Sirota ima morda izogibajočo motnjo in je odvisna od odnosov, depresivna, morda tudi mazohistična … Ampak to je samo moje mnenje.

Kratek opis vseh štirih najdete npr. tukaj:
http://www.psychologytoday.com/blog/stop-walking-eggshells/201109/the-world-the-borderline-mother-and-her-children

Kar se otrok tiče, je za čarovnico verjetno naslednja najbolj toksična kraljica. S tem, da je kraljic bistveno več kot čarovnic – več kot tretjina vseh žensk z MOM. Kolikor toliko visoko funkcionalna mama z MOM brez hujših pridruženih motenj pa lahko morda povsem zadovoljivo opravi svojo starševsko vlogo. Upam vsaj. Še posebej, če so v otrokovem življenju prisotne tudi druge odrasle osebe, na katere se je mogoče zanesti.

Ja, večinoma verjetno res. Ampak najbrž je tudi tako, da v takšnih internetnih skupinah sodelujejo večinoma tisti odrasli otroci MOM staršev, ki so najbolj “nasrkali”.

In ja, prekleto žalostno je, da nas je vseeno toliko.

V internetnih skupinah je vse sorte odraslih otrok z vsemi variantami mam od najbolj sociopatskih do tistih bolj blagih. Osnovno obanšanaje teh staršev pa isto, gre le za stopnjo v kateri se izraža-

Se strinjam s tvojimi opredelitvami teh 4 tipov. Čarovnica je res huda mešanica MOM in sociopatije. So pa strupene vse. MOja je bila Sirota, z občasnimi epizodami Čarnovice, kadar je le lahko in pri tem ušla brez posledic. Z vlogo Sirote – žrtve, uboge revice je uspela zmanipulirati vse okoli sebe in narediti toliko škode, da mi včasih še vedno vzame sapo, ko opazujem posledice. Malo bolj prefinjena zloraba ki pa je lahko “učinkovita” tako dobro kot pri drugih tipih. Včasih še bolj zapleteno ker zlorabe niso tako očitne na prvi pogled, ker jih lahko ovije v samo “dobroto” in ker potrebuješ leta in leta, da dojameš kaj v bistvu počne. Čarovnca je tako očitno hudobna, da ti je prej jasno. Res pa je, da je biti v njeni oblasti kot otrok totalen pekel.

GittaAna

Na kratko.Pred leti sem imela tudi sama izkušnjo s CSD,ko sem se tja obrnila po pomoč, da bi pomagali “rešiti našo družino”. Bivši mož je bil odličen igralec,pravzaprav bolje povedano,se mi je leta od moje podaje vloge za ločitev zdelo,da je igralec,nato pa sem v vseh njegovih podlih igrah doumela,da ne gre za igranje,da je to stil njegovega funkcioniranja.Na CSD je psihologinja prisluhnila in razumela njega in končalo se je tam tako,da sem na koncu jaz,tista ki se je obrnila tja po pomoč, izpadla kot oseba,ki je hudobna,ki odtujuje očetu otroka itd. Dobesedno krvavo bolečo izkušnjo sem imela s CSD v Štajerski prestolnici.Posledice so (bile) dolgoročne,čeravno so vsi nadaljnji sodelujoči v postopkih uvideli način funkcioniranja očeta, je tista prva izkušnja (taista psihologinja, ki bi naj nudila pomoč je napisala tudi kasneje mnenje za sodišče) nepozabno boleča in oče še danes misli,da dela prav.Zato prosim,ne se toliko fokusirat samo na mame, taisto velja tudi za očete.Opozorite na to,če je to v vaši moči,sicer bodo na CSD delali že apriori proti materi.Tega ne moreš posploševati,še tako dober manipulator te lahko obrne oz. sploh ne pomisliš na to, da ima ta oseba tovrstno motnjo,saj tam funkcionira popolnoma drugače kot doma.Če pa dodamo,da na CSD delajo različni ljudje,tudi takšni,ki so sami moteni oz. imajo obremenilne izkušnje iz otroštva,pa pridemo do zaključka,da sploh niso kompetentni za tako kompleksne naloge. Na srečo,so pa tam zaposleni tudi takšni, ki vidijo malo širše,pa zato ne potrebujejo doktorata iz psihologije.
Ker ne ni želela biti prepoznavana,ne bom napisala tukaj več o tem,vsekakor pa lahko trdim,da je psihologinja na CSD,ki bi naj pomagala (ni mi bilo lahko obrniti se tja,samo nisem več zmogla tistih pritiskov, želela pa sem,da ostanemo skupaj kot družina, da bi bilo boljše, drugače-žal tako videla le jaz, bivšemu je bilo vse o.k. oz. ni razumel/sprejel/slišal/ipd. mojih občutkov),zarila nož v hrbet ravno meni,ki sem želela rešiti disfunkcionalno družino,predvsem pa tudi hčerki,ki ima tudi zavoljo tega posledice – zgodbe, ki jih piše življenje.
Hvala!

Res je, ne gre samo za mame, tudi očetje so lahko velika težava. Bistvo pa je v tem, da morajo imeti delavci na CZS dovolj znanja da prepoznajo takšna vedenja. IN kljub vedenju in znanju je včasih to še vedno težko, ker so ( po mojih izkušnjah) nekatere osebe z MOM v ločivenih postopkih zares v najslabši izvedbi ( pa že tako so ločitve težke) in kot taki izredno manipulativni.

GittaAna

Izšla je zanimiva knjiga: Kenneth M. Adams “Po tihem zapeljani”. Knjigo priporočam, ker odkriva številne pasti pri vzgoji staršev.

Na strokovnost CSD pa se niti slučajno ne smemo zanašati. Strokovno sporno stanje traja že leta in leta in se žal “napaja” na hrbtih najšibkejših. Poznam pa tudi res redke izjeme.
LP Odmev

Evo

Poročilo od mene- Preko znancev prišel v stik z pisarko na družinskem sodišču.
Razmere katere mi je opisala so katastrofalne in ni čudnega da je toliko hudobije na tem svetu.
(ja razočaran sem do konca)
CSD po večini samo daje mnenje katerega sodnica upošteva če na sodišču ni konkretnejših dokazov o maltratiranju otrok- Zdej pa nej dokažem da nisem jaz tisti moteči faktor da je moja polovica tako psihično nasilna. Tudi njej (mami) gre v korist, da večino otrok dodelijo mami do 8 ali 9 leta ko otrok sam izrazi z kom bi bil pa še to včasih ne upoštevajo če ni zraven še boljših argumentov.
Drugič tale Borderline je tako popularen na sodišču, da je pri vsakem primeru kjer se starša borita za otroke – iz maščevanja verjetno, naprej mečeta da sta Borderlina ali Narcisoidna tako da te maotnje žal izkoriščajo z blatenje in vlečenje procesa ker je v ozadju bolj pomembno delitev premoženja in sodna praksa je če nekdo dobi otroka pač malo bolj izgubi pri premožanju – Bolano za bruhat.
Tretjič Te motnje niso dovolj velik faktor da otrok nebi moral živeti pri mami. Očetu dodelijo otroka edino da institucije ugotovijo da ima otrok posledice takega onašanja. To se pa pri majhnih otrocih še ne pozna tako hitro.

Evo toliko o tem kako je fajn da se govori o MOM. Ja folk izve o tem super. samo vsi odvetniki in “zdravi” ljudje pa to izkoriščajo iz napačnih razlogov – money

Se opravičujem za napake, napad ali še kaj vendar v sebi čutim bes, razočaranje, jok, ….. skratka
več kot vem večje glavobole doživljam