Moj zakon
Prosila bi za nasvet, pomoč, kako naprej, kako rešiti zakonm v katerem je še vedno ljubezen na obeh straneh, vendar sva čisto na nasprotnih bregovih.
V vezi sva 15 let, poročena, en otrok, ki je star 8 let. Lahko bi rekla, da ko sva dobila otroka, sva izgubila sebe.
Najin največji problem je v tem, da se ne znava pogovarjati, prehitro pride do obsojanja z ene ali druge strani. Velik problem je v meni, enostavno se zaprem in možu ne pustim k sebi, čeprav ven, da je dostikrat prosil, naj se odprem, ampak enostavno to je moj obrambni mehanizem.
V bistvu nimava problemov sodobnega časa, oba zaposlena, lepi službi, dovolj financ, lahko bi nam bilo zelo lepo, ampak nam ni.
V začetku veze sem bila jaz pobudnik, kaj vse bi lahko naredila, vendar kakor, da ga je bilo strah, kaj če ne bo uspelo….in enostavno mi je prekipelo in sem obrnila ploščo in začela delovati kot on, nič več nisem hotela, kot da samo čakava kako naprej.
Kot da bi živela en mimo drugega, z občasnimi občutki sreče, ko sva oba mislila, da se bo pa le kaj spremenilo, potem je bila dovolj ena beseda in sva začela obtoževati drug drugega kdo je kriv, kdo ni kriv…
Mož ima v službi prijateljico, s katero se je zelo zbližal in ta mu je dala neko moč…non stop sta na vezi, tudi v popoldanskem času, vikendi, dopusti, ja, priznam, da sem ljubosumna, na to komunikacijo, ki jo ima, vem pa, da je to samo prijateljska vez, čeprav me boli….
Kar me je najbolj prizadelo, so konstantna vabila na njeno privat zabavo, vem da ji je povedal, da imava težave in prav z njeno pomočjo, z njemi nasveti je zbral moč im mi povedal lani pred novim letom, da ne želi nadaljevati najine skupne poti.
Zaradi otroka sva novoletne praznike preživeli kot družina, da ne bi imel vse življenje to nosila s sabo, potem pa sva kar malo obstala. Oba naju je strah narediti prvi korak, vložit zahtevek za ločitev in meseci so tekli.Sicer sva vmes imela pogovor, kako naprej, in nekaj časa je kazalo, kot da bo res šlo na bolje, pogovarjala sva se kako bi si končno uredili stanovanje do konca…tudi na vezi nista bila več toliko, potem pa kot da bi nama bilo preveč lepo, se je spet vse razpočilo, njegova veza, moje ljubosumje….
Ampak to še ni vse…avgusta je bil povabljen na koncert, na katerega je tudi šel, seveda prijateljica in njena družba in moj mož…in ta mesec gre vse samo še navzdol………
Spoznal je novo žensko, ki je ločena, že na koncertu sta se lepo ujela, po koncertu pa je navezal stik preko fb.
Odkrila sem čisto po naključju, pustil je odprt fb zasebna sporočila….vedla sem, da se nekaj dogaja, ker je mož čisto odsoten, ko pride domov sploh ne funkcionira, samo računalnik in pisanja sporočil dolgo v noč.
Priznam, kar sem prebrala, sploh nisem mogla verjeti, totalni šok, od tega kako je vse vložil v zvezo in da je potreben samo še en korak, do romantike v koči in to do podrobnosti…..
Vem, da me ni prevaral, še ne, vendar jo je povabil na kavo, eno sredo jo bo ugrabil, samo bojim se tiste srede, ko bo rekel, da mora delat.
Zelo je spreten z besedami in ženska je padla, čeprav ji je nakoncu priznal, da ko je v vezi ne vara, pač je malo konzervativen.
Meni pa se je podrl svet. Zdi se mi, da ima zelo močna čustva do te osebe, čeprav ne prizna, ko sem ga vprašala, če se je zaljubil, pravi, da me ima še vedno rad. Ne vem, mogoče gre samo za polnjenje ega in samozavesti, ker ne ve, kako se bo odvila najina zgodba.V se kar pa je trenutno z moje strani, pa so obtoževanja, kar ga še bolj jezi, da mu ne verjamem na besedo in pravi, če želim, si bo pa našel ljubico.
Kako naprej, kako pristopit, predlagala sem terapevta, vendar je bil njegov odgovor, če ni to že malo pozno….
Toplo pozdravljeni,
berem vaše pismo in poskušam začutiti, kako grozno vam mora biti živeti s temi čutenji obupa, žalosti, čakanja, upanja, da bo vaš mož naredil in začutil drugače, da si bo spet zaželel odnosa z vami. Tukaj pa se še prebujajo občutki, da niste dovolj dobri zanj in si išče drugo, ki je boljša od vas. Ob tem pa imate še otroka, starega osem let, ki vas še vedno zelo veliko potrebuje. Potrebuje vašo čustveno prisotnost, toplino, ki pa jo v tem času morda veliko težje nudite otroku, kot če bi se počutili v odnosu ob možu varno in pomirjeno. Mož na svoj način izraža svojo stisko, ki jo tudi vi čutite na telesu, vendar ga to ne opravičuje v stvareh, ki jih počne. Oba sta v stiski in izhodi, ki jih išče, so za vas zelo boleči in razdiralni za vaju oba. Sami veste, da to, da sam hodi na zabave in koncerte ni zakonsko življenje, ki ga živijo pari, ki se imajo radi. Pa ne želim reči, da se vidva več nimata rada, vendar tudi vi spadate zraven na te zabave, ali pa je nekaj hudo narobe. Vi ste njegova žena, ob vas bi moral preživeti noč, ali pa bi jo morala oba preživeti kje zunaj, skupaj. Težko bo tako nadaljevati, dolgoročno ne bo šlo in to veste tudi vi. Morda boste morali tudi vi postaviti meje bolj jasno in bolj odločno. Dovolite mu, da vam povzroča bolečine, se spogleduje z drugimi, vas razvrednoti, poniža in osramoti. On hodi na koncerte, si dopisuje z drugimi, vi pa ostajate sami, v neznosnih bolečinah in stiskah. Vem, da je samo misel na to, da bi šla narazen za vas katastrofalna in boleča. Skupaj sta 15 let, sebe v celoti ste vložili v ta odnos, otroka ste rodili, med vama je bilo veliko lepega, vendar vse to ne sme odtehtati njegovega trenutnega vedenja, ponižanj in bolečin, ki vam jih daje. To ni način, na katerega se rešujejo zakonske težave. Zato morate predvsem vi pri sebi vedeti, kaj so vaše vrednote in kaj vi pričakujete od zakona in nihče za nobeno ceno ne sme odstopati od tega.
Za odnos ni nikoli prepozno, dokler je še veza v fazi, v kateri je trenutno vajina. Moža sicer malo preveč nosi na druge tire, vendar se to s pomočjo terapevta da spremeniti, vaju povezati in v odnosu ponovno najti smisel in toplino. Le vidva si morata oba želeti, da še želita nadaljevati in se ponovno začutiti. Ni lepšega kot prijeten, topel, odnos ob partnerju, ob katerem čutiš, da te ima resnično rad. Ponovno morata prebuditi ta občutja. Vsa ta občutja so še vedno del vajinega odnosa, vendar sta jih potisnila na stran in sta se začela osredotočati na bolečino in prizadetost, občutke pomanjkanja, nezaupanja, zamere. Lahko vam zagotovim, da je svet, ki si ga želite in odnos, ki ga iščete še vedno del vaju, ta odnos ima še vedno upanje. Ta plamenček še živi, še je čas, da mu daste nazaj moč in energijo.
Vabim vaju v naš center Midva na uvodni razgovor, kjer bosta lahko začela znova na drugačen način. Predvsem je pomembno, da se začutita v tem kar čutita in doživljata. Obstaja drugačen svet, v kolikor ga še želita doživeti in čutiti drug do drugega, sta dobrodošla.
Lindsay, tvoj mož išče in prej ali slej bo našel. In ne išče več pri tebi, to je dejstvo.
Sta na zelo tankem ledu. Ti si se zazibala v neki lažni občutek varnosti, ker po novem letu ni bilo “konca sveta” (ločitve), a vedi, da se moški precej manjkrat kot ženske odločijo razdreti zakon, če nimajo že postlano pri ljubici. Da bi šli nekam na svoje kot samski moški, je po mojih izkušnjah prej izjema kot pravilo.
Po drugi strani pa, tako kot pišeš, očitno le še ni naredil križa čezte. Kako je prišlo do tega, da mu ne moreš povedati, kaj se dogaja v tebi in kaj čutiš do njega? Sicer nisi eksplicitno povedala, da ga še vedno ljubiš, ampak sklepam, da ga. Če ga in če mu tega ne moreš več povedati z besedami, mu pa pokaži. Naredi prvi korak. Začni se aktivno boriti za svoj zakon, če se ti seveda zdi vredno. Ne čakaj nanj, on tipa neko drugo pot. Mislim, da ti mora biti po devetih mesecih to jasno.
Hvala obema za odgovor.
Da napišem nadaljevanje zgodbe, ker zdaj pa res ne vem, kako naprej…
Mož je z ljubico imel prvi zmenek, seveda ni priznal, v bistvu mi je cel teden lagal, pisal sms kako sem paranoična, da me ima rad, vedno me bo imel rad, v njegoven življenju ne obstaja nobema druga…na koncu sem ga stisnila v kot in mi je priznal….celo to, da je bil to najtežji teden v njegovem življenju, ker mi je tako lagal in šel čez svoje moralne vrednote, ampak očitno je tako nesrečen z mano, da je tudi to naredil.
Imela sva res globok pogovor, v bistvu sem mu povedala vse, kar ga je čisto razorožilo, ker ni pričakoval take reakcije od mene, mislil je, da bom spakirala in šla, zdaj je pa čisto zmeden. Po eni strani govori, da je najine zveze konec, ločitve ne želi, oz. ne ve, v njegovi glavi je zmeda. Z ljubico ni prekinil, ker ima mobitel skoz v roki, ampak doma je pa še vedno.
Ko sem ga vprašala kaj sedaj želi od mene, pravi da normalno komunikacijo, brez obtoževanj…ampak ne vem, z mano ne želi naprej, odseli se pa ne in to mi splih ni jasno. Če se je odločil, kaj čaka, vem, še vedno nima jajc, da bi to naredil, tlakuje si pot za naprej, da bo bolj sigurna, ali kaj??’
Trenutno sem se toliko pobrala po šoku, da res delujem po principu, da je vse v redu, komuniciram z njim, skupaj gledava tv, skupaj hodiva spat….in vem, da je iz dneva v dan bolj zmeden, zdaj ga samo zanima, če ostane, kako bom jaz lahko šla naprej z njim, po vsem tem, ko oba veva, kako meje prizadel.
Zdi se mi, kot da ima mož dve osebnosti, ena je doma, ki ga še vedno vleče, da ostane, vendar ko gre v službo pa postane druga osebnost, z velikim egom, ki pravi, da bo končno srečen….
Ne vem, zdaj naj čakam, kako se bo odločil, sedi na dveh stolih, naj mu rečem, da spakira stvari…v nedogled to ne bo šlo, ker me bo itak požrlo.
Pomagaj mu, da se odloči.
Najslabša varianta je ravno ta, kot jo imaš sedaj ti. Doma ima tvoj oporišče, iz katerega izvaja osvajalske pohode. V domačem oporišču ima nekoga, ki to čudno stanje zavestno prenaša in trpi njegovo ravnanje. S kom je tedaj nekaj narobe; z njim ali s tistim, ki njegovo ravnanje prenaša? Vprašaj se, zakaj si pripravljena to prenašati. Potrebuješ berglo v življenju, čeprav neuporabno, ki skače po drugih? On je samo navajen na udobje, ne da se mu iti ločitve, delitve premoženja, to potegne za sabo kup težav… Hoče, da je tako, kot do sedaj, leta za drugimi, ti pa vzdržuj oporišče in glej skozi prste. Se ti zdi to v redu? Potem glej skozi prste in ne tarnaj. Se ti to ne zdi v redu? Potem mu pomagaj, da se odloči.
Če se slučajno odloči, da bi ostal, naj vaju v dokaz resnosti svoje odločitve najprej prijavi pri družinskem svetovalcu, kjer bo povedal vse, kar ga očitno muči in o čemer govori odkrito le s svojo seksprijateljico, s tabo pa ne. Če ugotovita potem, da so njegove želje neuresničljive v tej vajini obstoječi zvezi, pod njegovimi pogoji, vztrajaj, naj vloži takoj po tistem vlogo za ločitev. Če tega ne bo hotel storiti on, stori ti. Zadošča namreč želja žene, da ne želi ob sebi brezhrbteničnega in brezjajčnega moža, ki je ne ljubi, ne spoštuje in ki ji ne zna biti zvest.
Spravi ga nemudoma v gibanje. Po vsem, kar si povedala, menim, pusti mu mirno, da odplava v svobodo, terapija ga ne bo spremenila, ali obudila ljubezni do tebe. To se ne dogaja. Ne bo ga spremenila iz nekoga, ki ni zvest, v vzor zvestobe. Za to spremembo se mora zgoditi kak hujši pretres, kot terapija. Ne bo niti obudila ljubezni, ker ko ta umre, umre dokončno. Vendar, pri odločitvi ne poslušaj mene in moj nasvet, ampak sebe in svoj notranji glas. Tako bo odločitev gotovo pravilna. Ti veš, kaj je prav in kaj dobro zate.
A ti jaz povem kaj je? 90%, ne 99%?
Čaka nate, da boš
– se ti odločila za ločitev (on se ne bo, zakaj bi pa se, če ima lahko oboje?)
– da boš posledično ti vsega kriva (ker on bi še “poskusil”, ti pa nočeš)
– da boš ti vse speljala od a do ž (čez komot ga ni, zakaj bi on po pisarnah letal)
– da boš mogoče kar odnehala in mu ponižno pustila, da dela kar hoče (domači servis seveda ostane)
– mu (če ne bo drugače) ti vse spakirala, da se revček ne matra, ali pa še bolje, ti šla stran in uvidevno
naredila prostor novi
Ker te vidim, da kolebaš – KAJ TOČNO imaš lahko od življenja z moškim, ki
– te nima več rad
– ki te ne spoštuje niti za piko
– ki ti laže in te vara
– ki te vleče za nos (oh, a ZMEDEN je revček…)
Odgovori si na ta vprašanja, potem pa se odloči.