Spoštovani bralci, moderatorji,

ko je človek prebrodil hude case in preizkušnje po ločitvi, ter sam vzgajal otroke do njihove samostojnosti, si lahko čestita, da je ta čas stal pokonci in si celo ustvaril novo, zadovoljujočo partnersko zvezo.

Oba s partnerjem sva bila že nekaj let po ločitvah, ko sva se spoznala. Jaz sem se po svoji ločitvi povsem umaknila iz življenja družine bivšega moža, prav tako zdajšnji partner ne obiskuje bivše tašče in tasta. Srečujeva se vsak s svojimi otroki, ki so že odrasli.

Bivša žena partnerja pa želi ohraniti svoje mesto v njegovi družini. Že več kot 5 let po ločitvi vztraja in se pojavlja na družinskih srečanjih partnerjevih sorodnikov… Nekaj časa sem se borila za mesto ob partnerju in sem prišla le, če/kadar nje ni bilo. Tako se nisva še nikoli srečali na takšni priložnosti. Tudi partner ji je povedal, da ne želi, da še naprej obiskuje njegove sorodnike, ko gre za družinska srečanja, sicer pa seveda razume, da ostajajo v stikih in jih družijo otroci oz. vnuki.

Pričakovanje njegovih sorodnikov, da bo na takih priložnostih imel moj partner ob sebi kar 2 – bivšo in sedanjo, so me pripeljali do zaključka, da se povsem distanciram.

Kaj menite o tem koraku?

Hvala za odgovor/e in lep pozdrav!

Boa

Spoštovani Boa!

V enem stavku ste skromno povzeli zahtevno obdobje po ločitvi. Lahko ste ponosni nase in na to kako ste uspeli poskrbeti za otroke in ob tem na novo postaviti svoje življenje. Samo vi veste kako težke preizkušnje ste prestajali in čez kaj vse ste morali iti, kolikokrat ste padali in vstajali, pa vendar vztrajali in verjeli, da vse to zmorete. Ne vem od kod ste črpali moč in koliko ste si to svoje prehojeno obdobje že uspeli čustveno ovrednotiti, vsekakor je pomembno, da se večkrat spomnite na to kaj vse vam je uspelo.

Opisujete, da sta si s partnerjem, ki je tudi sam dal skozi podoben proces, uspela ustvariti odnos, v katerem se dobro počutita. Super. Me veseli. Vidva sta se osebno umaknila iz družine vajinih bivših in na ta način razmejila odnose. Problem pa vam(a) zdaj predstavlja partnerjeva bivša žena, ki tega koraka noče narediti in vztraja pri pojavljanju na družinskih srečanjih partnerjevih sorodnikov. Tam vi ne najdete svojega mesta oz. bolje rečeno doživljate, da vam ga partner odločneje ne postavi. Kakšnega mesta? Vi ste lahko (le) njegova nova partnerka (drugega mesta ni) in to mesto vam lahko postavi partner, ki si bo upal tvegati morda »čudne poglede in komentarje« staršev, otrok in drugih sorodnikov (?!). Vprašanje je kaj bi vam to pomenilo, kako bi se vi ob tem počutiti, kako zelo si želite, da bi vas partner »priznal« pred drugimi in kaj njega ovira in zadržuje, da tega še ne zmore storiti…

Zakaj bi se morali vi »boriti« oz. tekmovati z njo ali pa se ji umikati??? Ona ima svoje mesto – mesto bivše žene in matere otrok oz. vnukov. To mesto ji vsekakor pripada, tako kot vam pripada mesto nove partnerke. Verjetno pa se ni najlažje soočiti z občutji tam zadaj. Če bi se namreč obe pojavili na nekem družinskem praznovanju bi lahko nastalo kar nekaj zadrege, sramu, strahov, jeze in drugih neprijetnih občutij (morda primerjanja, tekmovalnosti, zavisti, občutij odrinjenosti… ipd)…. Je pa vprašanje čigavo je vse to in kako zelo pomembno je kaj tam stori (ali ne stori), kaj reče (ali ne reče), kaj čuti in (česa ne čuti)… vaš partner. In kaj čutite vi? In kako je oz. bi vam bilo ob teh situacijah? Kaj bi se prebujalo vam? Partner je tam (pred njegovo družino) ključni faktor in veliko je odvisno od njega – koliko je on uspel razmejiti in predelati vse te situacije in se soočiti z občutji ob tem – s sabo, z njo, z vami, s starši, s sorodniki, z otroki… Drugo vprašanje je kako (dobro) se gospa tam počuti in zakaj tako vztraja na teh srečanjih (kar je sicer čisto njeno) in tretje kako bi se bilo vam tam srečati z njo, kaj bi vi doživljali, kako bi se vidve gledali, kako bi reagiral partner in kakšna občutja bi se vam prebujala ob njem, in zlasti ob njej in ob njegovih domačih… To pa je nekaj čisto vašega in bi bilo dobro enkrat odkriti kaj vse se skriva za tem (seveda, če se boste tako odločili).Odpira pa se tudi področje, ki sta ga onadva doživela skupaj kot zakonca in starša… Razumem, da se lahko odločite tudi, da se temu izognete, toda verjetno vam taka odločitev (umik) kar ne da miru in s tem globoko v sebi nekako niste zadovoljni… . Morda se počutite prikrajšani in se doživljate nepomembni, morda vas boli partnerjeva indiferentnost in čutite krivičnost…, kar vam mora biti težko doživljati… Zelo pomembno je koliko in kako se vidva s partnerjem o vaših in vajinih občutjih že lahko pogovarjata, koliko odgovornosti za svoje doživljanje ste vi in jo je on pripravljen sprejeti, kaj bo on storil glede teh situacij, koliko se je pripravljen srečati sam s sabo in s svojimi (tudi neprijetnimi) doživljanji, koliko vas on že zmore »slišati« in upoštevati… in kje ste z vsem tem vi?… Koliko ste se vi morda pripravljeni srečati s sabo in svojimi bolečimi občutji, sebe in svoja doživljanja vzeti resno, kaj boste storili, če on glede tega ne bo spremenil, koliko si boste dovolili vztrajati, da vam partner dodeli mesto tudi pred sorodniki in bivšo ženo?…

Čutiti je, da bi z umikom zgolj prikrajšali sebe in na nek način ustregli njemu, da se mu ne bi bilo potrebno »aktivirati« glede tega… Verjetno pa se je tudi vam težko “aktivirati” in iskati kaj vas žene v obrambno vedenje (umikanje) in ne soočenje….Seveda pa ste vi tisti, ki najbolje veste in čutite kaj je prav za vas in se lahko odločate… Sicer pravil kako postopati v takšnih situacijah ni, pomembno pa je, da bi lahko dosegli situacijo, ki bo najbolj ustrezna in izpolnjujoča za vas in s tem za vaju oba…

Vse dobro vam želim.

Boa, nikar naj ti ne bo hudo in nikar se ne umikaj. Tu ni bojevanja za mesto, ker mesta ni, je samo druženje, obiskovanje, smeh, pogovor, nova prijateljstva 🙂 Na tvojem mestu, bi z odprtimi rokami sprejel tako situacijo (in tudi sem jo!).
Drugačna situacija bi bila, če bi bivša žena zapustila tvojega sedanjega moža v grdih pasteh – torej da jima je uničila družino, posestvo in ogrozila svojo prejšnjo družino – torej nekaj za umret (varanje ne spada sem, sem spada na primer kockanje in izguba hiše ter ogrozitev varnosti in preživetja). Torej tega ni naredila.

Boa, tu ni prostora za slabo voljo, ker tvoj dragi ima samo tebe, kot razumem on ni v nekem prijateljskem odnosu z bivšo, torej je ostal v funkcionalnem odnosu, kar je bistveno za njune otroke. Torej je problem le prijateljski odnos bivše s sedanjimi tvojimi, ki naj bi ti dali mesto. Mesto imaš! Verjemi, da ga že imaš! Nikar ne zapiraj vrat, lahko poveš tudi njegovi bivši, da ti je čudno tako kot je, da ti bo lažje, ampak nikar ji ne prepoveduj, ali pa sebe umikat pred ljudmi. Sprejmi ta lep odnos.

Veš, ona dva sta imela skupaj otroke in ne vidim nič slabega, če tvoj tast in tašča rada vidita mamo njunih otrok. Mene bi kvečjemu skrbelo če bivšo ne bi hotela videt skupaj z otrokom.

Vsaka zgodba je specifična, ker smo ljudje tako različni. Ampak iz napisanega jaz ne znam razbrati, česa se tako bojiš, zakaj bežiš pred njegovo bivšo? V čem je problem? Ena je na žuru kot bivša sorodnica, druga kot sedanja partnerica. Ne vem, zakaj si ti predstavljaš, da to pomeni, da bo tvoj partner “z dvema naenkrat”? In zakaj misliš, da kdo to od njega pričakuje?

Ne vem, že pet let si ustvarjaš neke svoje scenarije v glavi in bežiš pred žensko, ki je sploh ne poznaš. A ni škoda?