Dragi alkoholiki, bivši alkoholiki, pač vsi tisti, ki berete to!

Imam eno vprašanje: Kaj smo vam naredili vaši najbližji, da si zaslužimo toliko očitkov in strahu? Nikogar ne žalim, morda sem malo posplošila, ne vem, ali je to splošno, toda vsaj pri mojem očetu je tako. Kaj je tako narobe, če ga spravimo v psihiatrično bolnišnico? Resno? Je tako grozno tam gor? Verjetno ni bolj grozno kot na bolnišničnem oddelku za motnje hranjenja, kjer te zasledujejo cel dan, gledajo celo, ko greš na stranišče, in te kontrolirajo dobesedno na vsakem koraku. Nikjer nisem bila, ne na enem ne na drugem, imam pa pripovedne izkušnje obeh; ene glede mojega stanja, druge glede očeta. Ne vem, kaj je tako obupnega, da je treba poslušati očitke celo življenje, da je moral tja.

Res me to zanima, ker mi ni jasno. Razumem da je posredi ponos, razumem, da je človeku težko in utaplja svoje psihične težave v alkoholu, razumem, da se znaša nad družino, ker je najbližje, razumem, da se krivi za vse in noče zares škoditi družini, razumem tudi, da pride lahko udarec iz afekta. Vse to razumem.

Česar pa ne razumem, je, zakaj mora nekdo krasti spanec svojim dragim, da jim govori o tem, kako so mu uničili življenje, ker so ga poslali tja. Jeza, v redu. Razumem. Tudi sama kdaj pomislim na to, da bi očitala svoji družini, da me je spravila v to, da sem zdaj tam, kjer sem – debela. Ampak vseeno? Ne, preveč sem subjektivna, da bi hkrati razumela in kritizirala alkoholike. Do neke mere lahko vse toleriram, ker vem, kakšna je zasvojenost, kako te potegne v to in včasih vidiš le še sebe. Ampak … resno? Udarci? Prej toliko let nič, zdaj pa, ko se enkrat zgodi, lahko pa kar še enkrat in še enkrat udarimo nekoga? Samo zato ker smo alkoholiki? Ker smo zasvojenci? In pred drugimi, pred policaji, smo lahko največji džeki in se še hecamo, govorimo o tem, kako imam psihične težave, zvečer pa pokličemo domov ženo in ji očitamo, da je to storila, ji grozimo, da je bilo to zadnjič, da …

Takole je tole. Če je med vami kakšen, ki si je upal samo pomisliti kdaj na kaj takega, da bi na tak način za vse okrivil družino, da mu oni obračajo hrbet … naj se ugrizne v jezik! Verjetno vas tukaj ni takih, toda moj oče je tak in resno upam, da bo dalo komu misliti vse skupaj. Če mu kdo ni obrnil hrbta, je to moja mama. In posledično tudi vse njegove hčerke. 3x smo šli že skozi to zabavo, ko je šel na odvajanje in v psihiatrično bolnišnico, vedno so prišli hujši očitki, me pa smo vztrajale zraven, ker ga imamo še kljub vsemu rade in nočemo, da bi trpel, ker zna biti zelo pameten in zelo prijazen človek. Kadar je. In danes ne bi klicali policije, če ne bi bilo potrebno, ker (žalostno dejstvo) se izogibamo temu, da bi moral še enkrat skozi zdravljenje, ker je potem hujše, njegov odnos do družine je vsakič bolj obupen. Zato … pomislite, na koga se znesete. Morda se kratkoročno res zdi, da vam hočemo nekaj slabega, ampak dolgoročno … še vedno je družina tista, ki vas ima rada in si ne predstavlja življenja brez enega člana. Zato poiščemo pomoč.

In še nekaj … za vse takšne, ki radi govorijo o tem, kakšne psihične probleme imajo in z njimi opravičujejo izpade in pijančevanje … Nihče nima sanjskega življenja. Jaz sem morala pri svojim 18 letih dati marsikaj dati skozi, o čemer se kakšnemu mojemu sošolcu niti ne sanja, od vseh očetovih izpadov in strahov, da se bo ubil, do tega, da bo škodoval mami, pa vse tiste moje misli in stradanje in potem že obupovanje, ker se že zdi, da postane boljše, da znova živiš, pa znova padeš nazaj v zasvojenost … Ne, ni sanjsko. In vem, da obstajajo ljudje, katerim se zdi moja zgodba v primerjavi z njihovo pravljica. Ampak če bi vsak pomislil za trenutek, preden odreagira, se potrudil in poiskal nekaj vsak dan, da bi ga osrečilo, če bi poskušal razumeti še koga drugega, ne le sebe … bi bilo življenje veliko lažje. Postopoma, toda zagotovo. Zato, kdorkoli, ki ve odgovor … trenutno res poskušam razumeti svojega očeta … zelo bi bila vesela odgovora.

In želim vam čim več uspeha na vaši poti vztrajnosti in optimizma!

Pozdravljena,

jaz te razumem, sem tudi sama v podobni situaciji, s tem da moj oče zaradi svojih problemov noče iti k zdravniku, ker sem pa edinka, mami pa mu ne upa nič reči, niti ne morem drugače ukrepati, kot to, da vse močno vino in žganje, zmečem proč, pa ne pomaga. Bi morala zakleniti pijačo totalno, a kaj ko ima on še en ključ, ko pa sem parkrat zaklenila, je pa odziv bil grozen.

Pije vsak dan od jutra do večera, samo vino in nobenega soka ali kaj. Samo vino. Zaradi tega se doma dosti kregamo, sama sem že zagrozila marsikaj, tudi to da se bom odselila in šla, ampak vse je tako daleč, da mislim, da ne bi pomagalo. Ker alkohol je bolj pomemben. Oče ni tak, da bi nas pretepal, ampak ko je pijan, je (kadar smo sami doma) tečen, niti enega stavka ne zna povedati v lepem tonu, samo jamra in pije. Ko je kdo pri nas, je vsaj boljše volje, ko pa ni nobenega, pa zna bit cel hudič.
Zadnje čase tudi dosti govori o samomoru, pred mano je že potegnil ven svinjsko pištolo ampak takrat ni bilo nič. Se pa bojim, da se bo stanje poslabševalo.

Boli me, ker sem v tej družini sama. Mami mu ne upa nič reči (žal je tako, kadar se kot ženska pustiš in ti potem celo življenje nekdo hodi po glavi), kadar ji jaz kaj rečem, sem že tečna in vsega kriva jaz, potem mi reče, da če bi jaz bila več doma, bi bilo vse boljše, ampak to ni res, da bi bilo, ker pije če sem doma ali ne. V glavnem ga zagovarja in to mene grozno boli. Edino, ko si tudi ona kaj spije (tudi pri njej sem že opazila, da se čezdalje pogosteje nahaja pri vinu), takrat mu kaj reče, sam itak ni nobene koristi. VMorda je sebično, a najbolj vesela sem ko lahko grem da tega alkohola ne gledam vsaj kak dan.

Očetu tega, da je alkoholik, žal ne znam dopovedati na lep način, zato se pa potem zmeraj skregava in to zelo. Mami itak z njim potegne, čeprav vem da notri v sebi zelo trpi. Tudi kar se sorodnikov tiče, nihče ne reče nič njemu, vsi potem govorijo meni, kakšen je, in to me še bolj nervira in povečuje jezo proti njem. Da ne bo pomote, imam ga zelo rada, ampak vidim, da je za njega alkohol na prvem mestu.

Znaki so očitni: piti začne zgodaj zjutraj, roke se mu tresejo, še na začetku zjutraj, ko še nima prave doze, pri kozarcu je vsakih 10 minut, skratka katastrofa. Dopovedat si pa ne da nič. NIČ.

Vem, da ima zdravstvene težave. Težave s pritiskom, težave s sluhom, težave pri uriniranju in še bi lahko naštevala, ampak niti ne vem, in prepričana sem da tudi on ne. Ampak on ne bo šel k zdravniku. Ne pa ne pa ne. Ker mame ne upošteva, sem edina, ki se mu postavlja po robu, in zato se velikokrat skregava, ampak jaz žal lepšega načina kot mu reči: , ne da je pijanec, ki potrebuje zdravljenje, ne najdem. Sem mu že tudi rekla včasih zgodaj zjutraj, ko je bil še normalen, pa gre čez eno uho notri, čez drugo ven.

Odkrito povedano, včasih me je sram, ker je tak kot je. Primeri: na maturantski ples nisem šla zaradi njega, on se v avto sploh več noče usedit, razen zjutraj, ko še lahko zdrži pol ure brez alkohola,(pa še to, ko se pelje, se pelje 5km daleč največ, mogoče enkrat na mesec 20km daleč) v srednjo šolo v internat me ni peljal enkrat v štirih letih pa tudi na roditeljske sestanke ni hodil NIKOLI v štirih letih (ker ne zdrži brez alkohola … Še po mene prav do internata ni nikoli prišel, niti zadnji dan, ko je bilo treba pakirati 3 potovalke vseh stvari in se s tistim prekladat po vlaku in avtobusu… Kot sama opažam že mnogo let, se pri uriniranju polula po hlačah, v bistvu je vse skupaj videti, kot da “tiča” sploh ne da ven, madeži so grozni. Sicer doma sem tega vajena, ampak ko je kdo pri nas in ga vidi takšnega celega polulanega, takrat pa ne vem, kaj bi, prevevajo me čustva žalosti, srdite jeze, usmiljenja in ne vem kaj še. Kar se tega tiče, res ne razumem, kako ne more lulat normalno. Tako je tudi, če kam gre, enkrat gre na wc in je cel moker. Seveda to ljudi pritegne, in potem gledajo, mene pa ubija in raje grem kar stran ali pa čim manj kam grem zraven. Tako sem danes npr. fanta pripeljala k sebi in videl je očeta pijanega do kraja + celega polulanega. Men se je srce trgalo, sploh ne vem, kaj naj, kako naj kaj rečem ne nič. Mami pa tudi nič ne reče. Ko pa jaz to vidim, se mi živec vzdigne in potem že spet postanem razburjena do kraja. In pride do prepira. To mu dostikrat omenim, pač kako se ne more kontrolirat, pa da ne vidi da je cel polulan, ampak njem je vseeno do kraja, dobesedno se mu fučka. Tu ne vem, kaj naj naredim, žal me je sram z njim že kam hodit, ker takšen kot je res ni za nikamor. Saj ne rečem, za družbo pijan je še nekak, samo ta njegov izgled pa tudi vonjave, pa še pa še pa še. In ljudje si mislijo svoje. Kot vemo, pa so ljudje žleht in da jezike znajo vrteti zelo dobro.

Ko je trezen, je dokaj v redu, vsaj še ni polulan. A ko si spije res enormne količine alkohola, je katastrofalen, vino pije kot sok in potem je odvisno. Včasih si spije in ni tako hudo, ampak zadnje čase je pa obupen. Ne vem, da greš od jutra naprej vsakih 10,15 minut, na en špricer …. Prej sem zlila ven pol pletenke močnega belega vina, ki ga kupuje od soseda. Ko je videl da ni vina, je res znorel, začel kričati, da kaj to mečem, da nisem jaz tega plačala. itd… Potem pa potegne naslednjo pletenko ven in gasa dalje. A jaz to delam, da ne bi toliko pil, a on se tega sploh ne zaveda. Še reče mi, da sem ničvredna. Vem da je to alkohol, a vseeno boli. Želela bi kdaj slišati vsaj “Oprosti, ker sem bil včeraj nesramen”, pa vem, da nikdar ne bom tega slišala in to še bolj boli.
Včasih imam občutek, da mene obtožuje za te probleme. Kot takrat, ko me je peljal na plesne vaje za valeto zvečer, in so ga ustavili policaji in je napihal. Takrat sem bila jaz kriva, da so ga ustavili policaji, češ da je moral mene peljati na vaje. Lep občutek je to.

Rada bi ga spravila k zdravniku in na zdravljenje, a sami mi žal ne bo uspelo. Trmast je kot hudič in on mora imeti vse prav, tudi če nima. Bom še naprej morala skrivati močno vino in šnops in se z dneva v dan bolj kregati. A jaz imam živce čisto na koncu. Sicer sem dobrovoljček s prijatelji, a ko pridem včasih domov in ga vidim, kakšen je, je končano, razpoloženje se obrne zelo hitro.

V družini je bilo veliko sranja. Od izgube brata, do sedaj, ko je preminil dedek, in veliko ostalih stvari. Ampak a je alkohol rešitev? Ne vem, spij si nekaj, ampak ne tako in ne v takšnih količinah in če piješ, vsaj kontroliraj kako lulaš. Pa bodi dobre volje. Ne pa se samo kregat pa lajat na mene in mamo, ki tudi trpiva zraven. S tem da ona ne upa nič rečit, vsaj ne res konkretno, jaz pa se razburjam in se z njim kregam in zaradi tega tudi z mamo. Vem da delam napako, ampak ko ga vidim, si enostavno ne morem pomagati. Kako naj bom tiho in to požrem?

Imam ga rada kljub vsemu, ampak ko gledam to vsak dan, celi dan. Ne vem več, kaj naj naredim, samo v danem momentu, ko imam še drugih skrbi (diploma, šola…), mislim, da se mi bo kmalu zmešalo. Sicer oče ni slab človek, daleč od tega, a ta alkohol ga psihično čezdalje močneje uničuje, pa tudi fizično. Ko mu pa to omenim, ne pomaga nič. Sploh me ne upošteva. Ima kdo kak nasvet?

Kak nasvet? edino to da pojdi stran, po napisanem sodeč je on že tako daleč v tem, da ne vidi prav nobenega izhoda, veliko se obsoja in ker ne prenese svoje vesti, občutka tesnobe ga pije. Bolj ko pije, bolj rastejo ti občutki, samomorilnih misli bo iz tedna v teden več in en dan ne bo več zmogel. Dosegel je dno, boji se streznitve boji, morda se sliši zelo grobo ampak ti tukaj ne moreš nič, prav nič dokler so on ne odloči kaj bo, opcije so naslednje po verjetnosti…, v pijanem stanju se bo nekaj hudega zgodilo, samomor in tretja malo verjetna je, da bo šel na zdravljenje. Tudi če gre na zdravljenje bo potrebno ogromno volje in moči kar pa glede na napisano dvomim, da jo še premore.

Nekaj sem napisal iz lastnih izkušenj zato vem kako se počuti on, srečno punca.

Moja zgodba se žal pridružuje tudi vašim. Stara sem nekaj čez 30 let, od doma živim že skoraj 10 let in sem srečna. Zgodba je bila pred nekaj leti nazaj še čisto drugačna.;
Preden začnem, bi rada samo omenila, da kljub težavam v naši družini, nisem imela pomanjkanja ljubezni… še posebej z mamine strani, od očeta pa sem jo dobivala večinoma preko mame… saj te ima rad, ne zna pokazat tega, se trudi, žal mu je, ponosen je nate…. Takrat, kot otroku so me te besede delno potolažile. Oče je v treznem stanju človek, ki mu ni para… dober oče, zanesljiv prijatelj,soliden mož in takrat sem bila vedno tako ponosna na njega, da bi to povedala celemu svetu. Zgodba se spremeni, ko se ga napije… postane žaljiv, vulgaren, se ponavlja, agresiven, žal je bilo prisotno tudi fizično nasilje… od zloma roke, počenih reber… takrat je bil naš dom Hiša groze in strahu. Še toliko huje je bilo tudi to, ker so vsi sorodniki z obeh strani alkoholiki. Na koga se obrnit? Kot otroku mi je bilo seveda težko velikokrat, ampak kasneje, ko sem odrasla, pa mi je postalo še težje. Od srednje šole dalje, sem se odločila, da vso svojo energijo dam v znanje. Učila sem se zelo dobro, kasneje vpisala na dober faks, ga končala v prvem roku. Super! Ampak nekaj je postajalo vedno bolj narobe… ko smo v srednji šoli začeli hoditi ven, takrat so meni popustile vse zavore. Čez teden, napetost v šoli in doma, v soboto, ko se sprostiš, pa začneš seveda premišljevat, kar te seveda razžalosti in potolče… in tako je postajal moj prijatelj, alkohol. Ni bilo sobote ali rojstnega dneva, slavja, kjer ne bi bila pijana. Drugače nisem več znala. Lepo sem se imela, samo če sem zvrnila nekaj kozarcev.
No, kasneje sem spoznala čudovitega človeka, s katerim sva še zdaj skupaj in pomeni mi vse. Začetki najine zveze so bili grozni, še posebej ko sem se preselila k njemu in to ne samo svojih oblačil ter stvari, ampak tudi vso tisto grozo in ranjeno dušo. Bilo je težko, ampak sprejela sem njegovo pomoč in po nekaj letih, sem prišla na pravo pot. Sicer je bil partner tisti, ki me je usmerjal, ampak vse ostalo pa sem morala narediti sama… boj je samo tvoj in nikoli ga ni konec… pride dan, ko tulim od joka, so pa dnevi, ko tulim od sreče… važno je le, da je dobrih dni, več kot slabih in za to se je treba vsak dan trudit. Žal, sam, drugi ti samo lahko pomagajo.
Domov se kljub vsemu rada vračam, a če je stanje slabo, se usedem in odpeljem v svoj varen in ljubeč dom. Zamera do mame? Seveda je, ampak skušam ji vsakokrat nekaj odpustit, čeprav še ona danes trdi, da imam vse te strahove in žalost namišljeno v glavi. Še vedno misli, da to kar se je dogajalo njej v našem domu, ni prizadelo mene, ker je bilo to med njima, ampak seveda to ne drži. Ne obsojam je… ni znala drugače. Jaz sem imela to srečo, da sem spoznala čudovitega človeka, ki me je znal usmerit. Ona je bila vedno sama v tem… jaz, takrat kot otrok, ji nisem znala pomagat… kako le. Zdaj ji povem, da jo imam rada. Oče še je vedno v izgovorih, da ne ve drugače, da se trudi…. madona, trudi se že 30 let.
Polagam vam na srce, vsi tisti, ki ste na slabi poti in ranjeni v duši, najprej poiščite pomoč… ni važno ali je to strokovnjak, bližnji, prijatelj, lahko tudi znanec… sam da daste to ven, potem se je treba nujno osamosvojit in začet živet svoje življenje…. Kot otrok ste živeli njihovo življenje, zdaj je samo vaše. Ta pot je težja, kot tista; ostati doma, se prilagodit, biti tiho, ampak na dolgi rok je pa ta prava… postali boste svobodni.
Vse lepo, in ne pozabit, Če nimaš sebe rad, ne moreš imeti tudi drugih!! Trezno naprej!!