Najprej bi rad rekel, da se s partnerko razumeva, imava otroke, sva razmeroma mlada. Nekako vse štima razen spolnosti. Enostavno ji ni do seksa. Sem predlagal, da si poiščeva strokovno pomoč, pa pravi da je z njo vse v redu in da seksava dovolj, pač da je enim več do seksa drugim pa manj. Resnica je, da enkrat na dva meseca, pa še to traja 5 minut, ne zanimajo jo nobene igrice, položaji, pravzaprav ji nič ne paše (niti predigra), samo standardni položaj. Po prvi rundi se takoj obleče in odide, kot da je opravila svoje in imam občutek, da samo zaradi mene, ker z ničemer ni čutiti, da si tega želi. Ne dovoli, da jo božam po intimnih delih, ko jo božam po roki, nogi… ni nobenega odziva, da ji karkoli paše. Polna je zadržkov in nikoli res sproščena. Ima res naporno službo, ki jo okupira cel dan. Imam občutek, da ji je pomembnejša od družine. Vendar drugačne (normanle) službe ne želi, pa je imela možnost. Nekaj časa je bila brezposelna, pa žal ni bilo dosti bolje.

Na nekem forumu sem zasledil ta stavek: “Mislim, da ni humano, da od spolno zdravega človeka (moškega ali ženske) z normalnim libidom kdorkoli pričakuje, da ne bo seksal. Nekaj časa zdržiš, vztrajaš v neprostovoljnem celibatu in se trudiš na 1001 način, da bi partner spet želel seksati s tabo (skrbiš za postavo, za prijaznost, dovolj nežnosti in pozornosti ipd.), potem pa se zamisliš kako naprej”.

Sploh ne vem, kaj naj naredim, da se bo to izbolšalo. Razmišljal sem, da je morda krivda v meni, pa bi jo rad slišal, da mi jo kdo pove? Kakorkoli se trudim ni boljših razultatov. Partnerko imam izredno rad in jo ne želim izgubiti, imam jasna moralna načela in sem zvest. Me pa to zelo psihično obremenjuje, če razmišljam težko zaspim in bi najraje kar odšel.

hvala za odgovor.

Spoštovani Joko

Hvala za zaupanje. Povsem razumljivo je, da se počutite kot da je pri tem krivda na vaši strani. To je posledica nemoči v partnerskem odnosu da bi se vidva zbližala. Pišete, »Polna je zadržkov in nikoli res sproščena. Ima res naporno službo, ki jo okupira cel dan. Imam občutek, da ji je pomembnejša od družine. Vendar drugačne (normanle) službe ne želi, pa je imela možnost. Nekaj časa je bila brezposelna, pa žal ni bilo dosti bolje.«

To je morda tema, ki bi jo bilo potrebno za začetek odpreti, ker je gospa gotovo v stiski in se zaradi tega ne more ob vas spolno sprostiti. Ne vem, kaj čutite vi, ampak morda pa vam svoje stiske morda nikoli ni prav zares zaupala. Ali je na to pripravljena, vam lahko pove le ona. Zaradi spoštovanja do vas kot partnerja in celotne družine, bi vam (stran od otrok) morala na glas priznati to, da ima težave oz. da je v stiski, ker tako vam ne bo potrebno nositi odvečnega občutka krivde za to, kar se ji dogaja. Poleg tega se čuti, da je gospa v zanikanju, kar je obramba pred bolečino (“skrivnostjo”). In vsako morebitno obsojanje drugega ali pa samoobtoževanje bi bila najslabša izbira, saj bi stisko in odtujenost samo še poglobilo. Potrebno bo poiskati sočutje in pokazati odgovornost do partnerstva.

Kakovost spolnega odnosa je lakmus papir partnerske intime, kaže nam kako blizu in kako pristni oz. varni smo si čustveno in telesno drug z drugim. Najboljša pot do rešitve oz. do partnerjeve notranjosti je iskrena, pristna, ranljiva in predana drža, ki odpira možnost prav takšnega pogovora. Vendar za to je potrebna odločitev in vztrajanje. Morda vas gospa s svojim (ne)odzivanjem, ki ga vi doživljate kot zavračanje, nezavedno prosi, da jo sprejmete kljub stiski in začutite kot žensko, ki potrebuje v prvi vrsti vašo čustveno prisotnost in šele nato telesno bližino? Če nadaljujem razmišljanje še bolj neposredno – kaj če je gospo strah, da bi vas ali družino izgubila, če bi vam zaupala kaj se ji dogaja (v službi)? Npr. da ima afero ali da je doživela kakšno drugo zlorabo? Vem, da je grozno slišati, pa vseeno, morda vam to na koncu pomaga.

Skratka, z vami in vašo moško vrednostjo je gotovo vse v najlepšem redu. Pred vami vidim le izziv v tem, da poskusite vašo partnerko soočiti z njeno odgovornostjo do resnice in spoštovanja partnerskega odnosa oz. jo opazovati z drugačne perspektive. S tem si boste odprli možnost novih spoznanj tudi o sebi.

Od patnerja lahko vedno zahtevamo resnico – zavoljo nas dostojanstva, odnosa in celotne družine, sicer se zaupanje, ki je temeljni kamen vsakega varnega odnosa, kaj šele partnerstva, prične rušiti. Srečno!