moja zgodba
Pozdravljeni,
sem mlada ženska, imam čudovito družinico. Svoja otroka neizmerno ljubim in zame sta pravi blagoslov. Celo življenje sem sanjala o tem, da bom imela družino, v kateri bomo vsi srečni – še prav posebej moji otroci. Nič mi ni bilo pomembneje od tega – zato, jasno, ker sama tega nisem imela. Ker sem celo otroštvo in najstništvo hrepenela po normalni, srečni družini.
Odkar pomnim imam na mamo slabe spomine, kolikor jih sploh imam. Bila je namreč deloholik (no, ja, še bolj kot to pa odvisna od zbiranja denarja) in je kaj dosti v mojem otroštvu ni bilo doma. Ko je bila doma, je bila živčna in se spomnim samo njenih izpadov in zmerjanj – recimo: bila sem stara okoli 10 let, ko sem se z nečim zastrupila in preživela dan na stranišču v hudih krčih ipd. Od bolečine sem bila čisto prepotena, ona pa me je na drugi strani vrat zmerjala, da sem lažnivec in lenuh, da se samo pretvarjam, da mi ni treba pospravljat. Takih in podobnih pripetljajev bi lahko naštevala in naštevala. V najstniških letih se mi je seveda zdelo, da je ves čas doma in sem si zelo želela, da bi ves čas delala, da bi imeli doma mir. Pa je takrat verjetno že začutila, da uhajam njenemu nadzoru in da je treba zategnit uzda. Na njeno smolo sem jaz divji konj in me težko zajaše, iz česar izvira dolgo obdobje strašanskih muk in naporov, da se je otresem. Kolikor se ji jaz (edina v družini) konstantno upiram, je kljub temu ne znam ustavit , ker me od rojstva dalje pita z obilnimi porcijami krivde, začinjene z občutki manjvrednosti. Sem njen grešni kozel, njen veliki problem, zaradi mene ne spi, zaradi mene je psihično razrvana, sramuje se me pred okolico in sorodniki, ker nisem po njenih pričakovanjih itd. Večkrat mi je tekom let že rekla, da si oddahne ob dejstvu, da ima vsaj eno dobro hčero. Moja sestra seveda živi za to, da je mama zadovoljna z njo. Do lanskega leta se mi je zdelo, da imava vsaj s sestro lep odnos – to je bila moja velika tolažba. Živela sem, kajpada, v iluziji. Ko je mene in mojo družino mama zmanipulirala v nek skupen projekt (takrat sem resnično verjela, da to počne iz ljubezni do nas in ker se je spremenila), pa je moja sestra pokazala, da o meni razmišlja podobno kot moja mama. Zdaj vem, da je sestrinemu izpadu botroval strah, da se je spremenila družinska dinamika in da hočem zdaj jaz zasesti mesto hčere, ki se razume z mamo. Spoznala sem tudi, da je sestra narcis in ji jaz s svojo pozornostjo edina vedno znova dajem možnost, da razpreda o sebi na dolgo in široko. Za mene v najinih pogovorih, jasno, zmanjka prostora.
Ves čas smo z mojo družino vpleteni v spore z mamo in očetom, za katerega se mi je nekdaj zdelo, da me mogoče razume (v otroških in najstniških letih sem mu ves čas goreče hodila v bran, ko je udrihala po njem – želela sem si, da bi on enako delal zame, a zaman), zadnjih nekaj let pa vidim, da se je pustil zlomiti. Postal je njen zagrenjeni, sovražno nastrojeni zvesti podanik, ki ji brez izjem stoji ob strani in izvršuje njene bolne načrte. Ravno zaradi spremembe v njuni dinamiki odnosa (prej sta bila bolj na bojni nogi) sem nasedla njeni igri, da je na stara leta postala drug človek. Kar naenkrat ni bila več tako zelo nervozna, ni toliko najedala, dajala je vtis, da je končno zadovoljna v svoji koži. Taka bajna sprememba … ah, mogoče je še upanje? Včeraj sem jo dobila po nosu, ker sem ji nasedla. V resnici ni nič drugače, samo nanj je prelagala svoje umazano delo. Zdaj ne najeda več toliko ona, pač pa po njenih navodilih to počne on. Teh večnih bitk, v katerih sem vedno neizpodbitni poraženec jaz, imam dovolj.
Včeraj jo je moj partner vrgel s tira, ker se ji je drznil reči ne. Bil je spoštljiv, lepo je razložil, da otrok ne bova pustila pri njej v varstvu, ker jih peljeva domov z nama. Moja mama ne prenese, da se ji kdo postavlja po robu. Ker sem si izbrala partnerja, ki je v tem podoben meni, ga sovraži. In ker ji ni dal, kar si je zamislila, je ponorela in končno povedala, kaj si misli o njem in naši družini. Jaz sem njena propadla naložba, on je prasec, ki me je dvakrat napumpal in mi s tem uničil življenje, uničil pa ga je tudi svojim staršem, ker se je odselil od doma in njej, ker živi od njenih žuljev … in še pa še, pa kar pred otrokoma je takole vrelo iz nje. Iz njenih besed in dejanj je bilo dokončno razvidno, da ni sposobna normalnega čustvovanja, da so ljudje zanjo depersonalizirani, da svoje najbližje doživlja kot črno-bele podaljške same sebe in ne kot spoštovanja vredne posameznike, ki imajo pravico do svoje zasebnosti in svojega mnenja. V svojem besu nam je spet grozila, naju oba poniževala, češ da sva zgubi, da sva zafurala življenje sebi in otrokoma, da nama je toliko dala, midva pa njej v zameno nič (oh, njen ljubi denar, ko bi se le lahko poročila z njim – to bi bil eden tistih ‘marriages made in heaven’) in vse to kljub temu, da sem bila jaz včeraj v zelo slabem zdravstvenem stanju. No, ja, to je bila najbrž samo še pika na i – nikoli ni namreč prenesla, da je bil kdo od družinskih članov bolan, ker je potem zahteval vsaj nekaj pozornosti in je preusmeril žaromete z nje, ge. diplomirane žrtve. Vedno je v takih trenutkih napadla, češ kaj počneš, da si ves čas bolna, kaj je narobe s tabo, ne jamraj meni, sama si si kriva ipd. In to medicinska sestra po poklicu, ki je v službi vestno in ljubeče skrbela za bolnike, doma je pa pljunila nate in te obtožila kurbarije, če si zbolel.
Kot otrok sem bila kar nekajkrat bolna, spomnim se. Nikoli v življenju me ni peljala k zdravniku, niti takrat ko sem dobila nekakšno sepso. Vedno me je sama zdravila doma in zdaj sem si končno uspela odgovorit na vprašanje, zakaj. Ker se še zdaj laže, da sem sploh kdaj bila bolna. Zanjo je bolezen otroka dokaz, da si kot starš neustrezen. In ona je popolna, kako pa drugače! To slišim vedno, ko sta moja otroka bolana:«Vidve nista bili nikoli, kaj pa delaš s svojima otrokoma? Pusti ju pri meni, ju bom jaz porihtala.«
Kljub temu, da mi je ob svoji starših mučno, da si v njuni prisotnosti ne upam ust odpreti, ker se potem udejani tista fraza iz ameriških filmov: anything you say, can and will be used against you, kljub temu se še vedno težko poslovim od svojih sanj o normalnih starših. Čeprav si z njima pravzaprav ne želim biti več v kontaktu, mi je vseeno hudo, ker bi rada imela normalne starše in predvsem bi rada, da imata moja otroka normalne stare starše. Otroka ju imata rada … do njiju se (vsaj za zdaj) ne obnašata, kot se do mene. Kupujeta jima stvari, ju vozita na igrišče … vprašanje je samo, kako dolgo bi to trajalo, preden bi se kdo od njiju izkazal za ‘slabega’. In najbrž jima tudi ne bi pomagalo, ko bi opazovala, kako komunicirata z mano, kot da sem otrok, ki nima nobenih pravic in ki ne sme imeti svojega mnenja, če se razlikuje od njunega (če rečem kaj, s čimer se oče ne strinja, dobim pogosto v odgovor’ kaj serješ, ne nakladaj’ in podobno). Kljub temu se še vedno ne morem otresti sanj, ki jih nosim s sabo od zgodnjega otroštva … sanj o normalni, srečni družini.
Hvala, da ste brali moje litanije Pomaga, če se takole izkašljaš.
Pozdravljena hči.gospe.kraljice!
Tukaj še ena hči, ki je skoraj umrla zaradi sepse, ker je bila samo temeljito okregana zaradi nezgode oz. bolezni, namesto da bi jo mama peljala k zdravniku. Med drugim. Jaz osebno sem se tukaj obilno izkašljala že prejšnji teden. In ja, je pomagalo. 🙂 Se mi zdi, da sem kar malo lažje zadihala. V primerjavi s tabo je meni nasploh lažje, saj moje mame že dolgo ni več med živimi. Še vedno pa nosim posledice odraščanja “na fronti”. Mah, težko se je sprijazniti že z golim dejstvom, da nisem imela nekega normalnega otroštva. Podobno kot ti sem tudi jaz že od nekdaj najbolj od vsega hrepenela ravno po toplem, varnem, mirnem domu in srečni družini. K sreči so se najine želje v veliki meri uresničile. In to je tisto, kar je tukaj najbolj pomembno! Da živimo svoje življenje, pa da pazimo nase in na svoje družinice.
Drži se in srečno!
Pozdravljena hci.gospe.kraljice!
Še po toliko letih odkar vem in spremljam stvari v zvezi z mejnimi ( ali narcističnimi) starši me vedno znova preseneča, kako zelo so si vse naše zgodbe podobne, ne glede na to, v kakšnem socialnem okolju živimo , niti na katerem koncu zemeljske oble smo.
Ko smo bili bolni so povsem zanemarjali naše bolezni, krivi smo bili, ker jim delamo nadlego ali pa jih s tem “sramotimo” pred drugimi. Druga skrajnost je ( tudi precej takšnih sem že spoznala) da te želijo imeti bolnega, ker so potem oni lahko v centru pozornosti, kot požrtvovalne Žrtve, celo do točke, ko so otroke namenoma naredile bolne. V enem primeru ( in bilo jih je kar nekaj) je nekdo odkril, da je “čudežno” ozdravel od nenavadnih slabosti in problemov s kožo, ko se je odselil od doma in mamo kasneje celo zalotil, kako mu daje v hrano stvari, ki so mu povzročile poslabšanje zdravstvenega stanja ( seveda je vse zanikala, kljub trdnim dokazom). Kakorkoli je že hudo, če se zvijaš od bolečin, pa ti starš govori, da si ti kriv, da si grd in zloben, ker mu s svojo boleznijo povzročaš nadlego se mi zdi ta druga opcija še hujša. Že to je grozljiv občutek, da te lastni starš nima dovolj rad ( ali sploh rad) da bi poskrbel za tvoje osnovne potrebe, če pa veš, da ti načrtno škoduje, da lahko sije pred sosedi in znanci se mi zdi pa naravnost odvratno.
Drug “standard” je, da otroke namenoma razdelijo in sprejo med seboj. Skoraj vedno je en zlati in en hudobec in nato jih še podpihujejo drugega proti drugemu. Skoraj ne poznam primera v mejni družini, da bi se otroci med seboj razumeli, večina je šele v srednjih letih odkrila, kaj se je dogajalo. Včasih imajo ti odrasli otroci celo na odraščanje pod isto streho povsem nasprotne spomine, ker so z njimi tako drugače delali. Nekateri so se potem sicer nekako zbližali, v mnogo primerih pa je bila škoda nepopravljiva. Vlogi se sicer kdaj pa kdaj ( glede na bolne potrebe starša) kdaj pa kdaj sicer zamenjajo, še huje pa se mi zdi, če si sam, ker potem ti si enkrat Čudovit otrok in naslednji trenutek že Groza, za katero je škoda, da se je sploh rodila.
Očetje – ali hitro pobegnejo stran in pustijo otroke v okolju, ki jih ogroža, če je mater rada Žrtev si najde kakšnega nasilneža ali alkoholika ( ali oboje), najbolj pogosto pa so totalne copate in v resnici sostorilci. Večina otrok jih vidi kot žrtve hudobne mame in jih opisuje, kot edino svetlo točko v njihovem življenju, vendar ne zato, ker bi jih res zaščitili, jim pomagali….temveč zgolj za to, ker jih niso zlorabljali na tak način kot mame. Če odraščaš v mejni družini se ti zdi že prijazen pogled ali prijazna beseda ali pa že zgolj to , da nekdo ne vpije nate in te ne obtožuje grozljivih stvari, kot nebesa. IN ker je večina otrok v mejnih družinah vzgojena za to, da so starši svojih staršev se jim zdi čisto normalno, da so oni tisti, ki tolažijo in varujejo očeta namesto obratno. Zame so ti »dobri« očetje v resnici sostorilci, saj so zaradi lastnega udobja, da se jim ne bi bilo treba njim soočati z napadi mejne mame dopustili, da to počne otroku, namesto, da bi se kot odrasli soočili s svojimi strahovi in zaščitili otroka, so svojega otroka dobesedno vrgli v areno z levi , opazovali boj ( ali pa bili ves čas odsotni, da jim niti tega ni bilo treba gledat) in ga nato morda celo »potolažili«. Kadar pa je postalo prevroče in bi lahko kasirali tudi oni so se celo postavili na stran mejne matere.
Mnogo je še »standardov« tisto, kar nam je pa vsem skupno, ne glede v kateri variaciji mejnega sveta smo živeli, pa je hrepenenje po »normalni« družini in do konca brezupnem upanju, da se bo nekoč zgodil nek čudež in se bo starš spremenil, da bo končno spoznal kaj počne narobe in kako ga imamo radi, kako ga potrebujemo in kako on potrebuje nas in da bomo končno lahko imeli vsaj minimalno normalni odnos starš- otrok. Teorija pravi , da se to v izredno majhnem procentu celo zgodi , vendar zgolj pod pogojem, da starš hodi nekaj let , nekajkrat na teden k izjemnem terapevtu in ima obenem resnično močno voljo, da se spremnii. V praksi, v letih odkar vem za mejno in narcistično motnjo še nisem slišala niti za en primer , pa jih veliko poznam v osebnem življenju, na tem forumu in leta spremljam forum v katerem sodeluje nekaj deset tisoč ljudi iz vsega sveta.
Ne glede na to, kaj so (odrasli) otroci storili, ne glede na to, kakšne so bile okoliščine in kaj se je dogajalo z mejnimi starši še nisem slišala, da bi prišlo do preboja in resnične spremembe. Zgodilo se je že, da je starš zaradi morebitne grožnje pred izgubo nečesa, kar mu je veliko pomenilo začasno spremenil svoje vedenje, vendar le do trenutka, ko je svoje dobil. Potem se je zgodba ponovila od začetka.
Ne glede na to, pa je zelo zelo težko opustiti upanje, da se bo vseeno nekaj , nekoč spremenilo. Ker je tako zelo težko razumeti in sprejeti, da te lastni starš v bistvu ne mara, da si zanj zgolj objekt za zadovoljitev njegovih ali njenih potreb in da mame ( ali očeta) v resnici nikoli nisi imel. Da si bil od rojstva v resnici sirota.
Vendar je edini način, da se stvari res premaknejo naprej,da stvari vidimo takšne kot so. Da njihovih stanj nismo zakrivili, da nismo strokovnjaki, da bi jih lahko popravili in da so straši sami odgovorni za svoja dejanja, misli in odločitve(ne glede na MOM) in da je naša odgovornost zgolj mi sami in naši otroci in da je za nas bolj zdravo, da popolnoma izstopimo iz iluzije, da bo kadarkoli drugače. Ko enkrat prideš do tega po navadi nastopi obdobje žalovanja, dostikrat se ljudje počutijo in doživljajo, kot da bi starš dejansko umrl. V bistvu pa so umrle sanje o tem, da boš nekoč imel mamo ali očeta.
Pri tem pomaga, če imaš okoli sebe ljudi, ki jim zaupaš, s katerimi lahko deliš svojo bolečino in ki ti dajejo upanje, da lahko vsaj z nekaterimi drugimi stkeš bližino, ki je doma nisi dobil. Pomaga tudi govoriti in pisati, saj vse stvari, ki jih zgolj melješ znotraj sebe ponavadi začnejo gniti in vreti in ti škodovati. Pomaga tudi to, da veš, da nisi edini in nisi sam, kakšen dober terapevt, ki te lahko vodi čez težke občutke in spoznanja pa je tudi zelo dobrodošel.
Tako da hvala za tvojo zgodbo, upam, da ostaneš in jo še naprej deliš z nami.
GittaAna
Pozdravljena hči gospe kraljice!
Podpišem vse zgoraj napisano, kot odgovor. Zanimivo, da se je glede zdravja tudi pri meni odvijalo podobno, o tem sem že pisala, tudi zame ni moja nemati poskrbela, kot bi normnalna mati morala. Ko sem si zlomila roko, me je z rešilcem v bolnico odpeljala šele naslednji dan, ko sem jokala celo noč, kako me boli, ko sem si opekla roko, sploh ni bilo govora o kakšni zdravniški pomoči. Alergična sem na prah in sem morala tepihe čistiti z metlico in smetišnico, saj bi jih sesalec lahko poškodoval, ob tem pa mi je teklo iz oči in nosa ob vdihavanju celeh oblakov prahu,…
Pomembna ugotovitev je, da se taki ljudje dejansko ne spremenijo. Sama sem z možem odšla od doma in tri leta popolnoma pretrgala stike z njo. Ko sem jih ponovno vzpostavila, zaradi sina, ki se mi je takrat rodil, je bilo sicer malo bolje, kmalu pa smo bili na stari poti. Največkrat sem k njej potem hodila sama ali pa z otrokoma le na bežen obisk. Sem pa se pred 8 leti vrnila z družino nazaj domov, ker smo ravno kupovali večje stanovanje. Takrat se je mami zdravje zelo poslabšalo in me je prosila, da pridem nazaj v družinsko hišo. Približno normalni odnosi niso trajali dolgo, vse se je ponovilo, še več obtoževanja, nagajanja, podtikanja, vmešavanja v našo družino,…Bom kar napisala še sreča, da jo je pred dvema letoma izdalo srce in smo jo namestili v dom upokojencev. Tako k njej hodim sedaj samo jaz in občasno moj sin. Vedno pa grem k njej s “strahom” kako bo, kaj mi bi spet očitala, ali se bo ponovno znesla nad mano,…
Res je ne spremenijo se niti za ped, malo se potuhnejo in potem udarijo ponovno. Žal to ponavadi spoznamo pozno, upam, da ne prepozno. Moje mneje je, da je bolje, da otroke in partnerja ogradiš od takih odnosov in teh ljudi, vsaj za nekaj časa.
Hvala vsem za vzpodbudne odgovore!
Z mano je iz dneva v dan bolje. Tisti dan, ko sem naletela na tale forum in z ogromnim olajšanjem spoznala, da obstaja za mamino stanje diagnoza, sem prvič v življenju malo zadihala. Že dolgo se ukvarjam s sabo in bolečinami iz otroštva, zdaj ko je slika postala kristalno jasna, pa sem še toliko bolj odločena, da ne bom nikoli svojim otrokom naprtila vsega tega gneva in bolečine, ki se v moji družini (po obeh straneh) kot štafetna palica predajajo iz generacije v generacijo. Prvi korak je, jasno, priznanje samemu sebi. Soočenje z resnico. In potem si je treba dovoliti, da čutiš vse, kar prihaja na plano. Tega se moram prav naučiti, ker sem v primarni družini morala jaz vedno biti tista srečna in neobremenjena (klicali so me flegmatik), da so imeli drugi več prostora za svoje večne težave in stiske.
Hvala bogu sem – bogsigavedi od kod!:) – po naravi optimist. In vem, da bom zmogla. Med drugim tudi zaradi podpore ljudi, ki vejo in razumejo. Še enkrat hvala! Še se oglasim:)