Pozdravljeni!

Potrebujem nasvet.
Sin ima hudo socialno fobijo. Zadnje leto osnovne šole je končal po izpitih, saj ni mogel obiskovati pouka. Ocene so dobre, fant je sposoben izobraževanja na gimnaziji, tja si tudi želi. Psihiatrinja in terapevtka, ki vodita njegovo zdravljenje sta mnenja, da še ni dovolj dober, da bi se vklopil v klasično šolanje in da bi bilo dobro, da se vključi v izobraževanje od doma. To je tudi sinova želja. Če se kasneje izboljša, se lahko vključi v normalno šolanje.
Do sedaj sem odkrila le eno možnost in sicer vključitev v izobraževanje odraslih. Znesek takega šolanja je preko 1000 eur. Seveda mu bomo to omogočili, vendar me zanima ali obstaja še kakšna drugačna možnost. Verjetno bi bilo dobro, da pridobim status otroka s posebnimi potrebami ali to ni potrebno?
Hvala za vsak nasvet.
LP,
Majč

Majč,

se opravičujem za pozen odgovor.

Sstatusom dijaka s PP bi dobil dodatno strokovno pomoč (ali učno pomoč) pri področjih, ko so njegova šibka in sicer c obsegu 3 ur. Če fant ima težav pri učno snovi in če imajo na SŠ psihologa – bi mogoče tak status bil primeren. Vendar pa, če fant zečane srednjo šolo obiksovati za nekaj dni, ste preprozni, da bi odločbo doibli do zaletka šolskega leta. Pa še s to odočbo ne rešite vsega izboraževanja na domu.

Izobraževanje za odrasle vidim le kot skrajno možnost.
Obstajala bi možnost pedagoške pogodbe, ki je SŠ sklene z vami in dijakom.
Kaj pa pravijo na sredni šoli, kamor se je (ali se bo) vpisal?
Malo me tudi čudi, da vam, v kolikor so bili strkovnjaki mnenja, da je za fanta priporočljivo šolanje doma, niso vse možnosti pojasnili prej, še posebej če se je predvidevalo, da težave ne bodo izvenele do konca OŠ.

Pozdravljeni!

Lahko vam iz prve roke povem, da so t.i. “pogodbe” sklenjene med šolo in “posebnim” šolarjem le pravno-obvezujoča krinka, ki jo šola sestavi, da si pokrije “hrbet”. Prilagoditve se izvajajo tako-tako: na gimnazijah še nekako, višje šole bolj pomanjkljivo, fakultete pa jih izrabijo za prikrito stigmatizacijo študenta – sploh če so prilagoditve potrebne na področju šolanja (torej skrajšan čas pouka, manj učencev v razredu, sočutje ljudi…), ne pa ocenjevanja (tukaj je več maneverskega prostora – vendar pa npr. jaz tukaj ne potrebujem prilagoditev).
Jaz osebno mislim, da je izobraževanje odraslih zelo dobra odločitev – sploh če ga lahko plačate, pohvalno (meni ga starši niso mogli, imam Asp. sindrom, delo mi predstavlja velike napore, popoldne pa še predavanja…). Iskanje “pomoči”, tudi v finančnem smislu, se meni ni obneslo – še najbliže temu, da mi je uspelo zdržati na predavanjih, je bilo po tem, ko sem na pol vegetiral/a v učilnici, ker sem bil/a pod precejšnjim odmerkom risperdala (bi tudi to prenesel/a, če ne bi bila slaba stran zdravil dejstvo, da je moje razmišljanje in dojemanje na nuli).
Ampak moram pa reči, da je šolanje po izpitih super rešitev zame – lahko zdržim na predavanjih (3h/dan 2-3x na teden in tudi če zapustim učilnico se nihče ne jezi name ali grozi z neupravičenimi urami// je vse bolj na “free”, še veseli so če kdo pride poslušat njihova predavanja), malo ljudi je v enem prostoru, ni hrupa, dotikov, neprijetnih vonjev, …
Najboljše je, da nihče ne ve, da imam posebne potrebe, ker po tem ni potrebe; da imam zelo dobre ocene (ker si zapomnim skoraj vse, kar slišim in lahko zdržim razlago), čeprav se skoraj nič ne učim doma (ker težko sedim pri miru dalj časa); nimam težav s sošolci (na SŠ je bilo precej medvrstniškega nasilja; tako psihičnega kot fizičnega); in me noben profesor ne “degradira”.

Hvala za odgovore obema 🙂

Naj povem, da za enkrat rešujemo – in to ugodno :). Sem klicala na nekaj LJ gimnazij in eno izven. Odziv je bil zelo dober.
Sin je vpisan. Drugi teden naj bi podpisali pedagoško pogodbo, bomo videli, kakšni bodo pogoji. Dogovarjali smo se, da ne bo obiskoval pouka, pripravili mu bodo program in en letnik bo lahko delal dve leti, če mu ne bi uspelo dokončati pravočasno.
Prosili so nas le za mnenje zdravnika, ki smo ga takoj poslali in da sprožimo postopek za usmerjanje otroka s posebnimi potrebami.
Do sedaj vse ok. Kaj bo sledilo, s pogodbo, javim kasneje. V primeru, da ne bo uspešen, bomo pač presedlali na izobraževanje odraslih (če nam bo uspelo prihraniti denar do takrat :):))
Free56, bravo za tvoj uspeh, veliko truda je vloženega!!!! Samo to veš le ti, kaj ne!!!!

LP,
Maja

Majč,

oglasite se še kaj. Vse dobro.

Živjo.

Imam nekakšno posredno izkušnjo z nečim podobnim. Moja mama se ukvarja z zdravljenjem po metodi Reconnection. Sicer se sama ne zanimam za razna alternativna zdravljenja, ampak kakor vem od nje, je stvar v tem, da pri zdravljenju naravna energetske kanale, da po njih nemoteno teče energija, ki se sicer zatika, kopiči,…

Nekaj časa nazaj je zdravila punco, približno toliko staro kot vaš sin, ki ni zaključila srednje šole iz istega razloga. Sicer ne vem, koliko časa je to trajalo, ampak punca ni šla več iz stanovanja, kazala pa je tudi znake depresije. Nekaj časa po zdravljenju pri moji mami se je oglasila njena mama. Povedala je, da punca izrazito napreduje. Napredek se je začel kazati najprej v tem, da je postopoma začela generalno pospravljati stanovanje, za kar prej niti slučajno ni imela volje. Nato je sama prišla do tega, da se je ponovno vpisala nazaj v šolo, dobila pa je tudi službo. Vse omenjene spremembe so se zgodile v roku pol leta po zdravljenju. V tem času se je izkazalo, da je bil za to stanje kriv nek dogodek, za katerega je punca imela izredno slabo vest in je tako močno krivila samo sebe.

Ne gre za to, da bi napeljevala vodo na mlin moje mame. Slučajno sem videla vprašanje in bi rada delila svojo (sicer ne neposredno) izkušnjo. Ne vem, kakšno je vaše stališče do alternativnih metod zdravljenja, če pa vseeno želite poskusiti – gre za zdravljenje z metodo Reconnection, nekakšen glavni “zastopnik” je dr. Eric Pearl, ki je o tem napisal tudi knjigo The Reconnection (slo: Ponovna povezava). V Sloveniji, pa tudi drugje po svetu je veliko ljudi, ki se s tem ukvarjajo in verjamem, da bo Google našel vam najbljižjega.

Upam, da bo moj prispevek kakorkoli pomagal.

Lp, Špela