Sploh ne vem, kje naj začnem. Z partnerjem sva skupaj 20 let, imava dva starejša otroka. Službe, solidne, zdravje,….vse je ok, ampak njegovi občasni izbruhi pa me jezijo oz. žalostijo.
približno dvakrat letno se nekaj zgodi, da ga “razjezi# in začne grozit s samomorom. Na začetku je pravil, da se bo odselil, ko sem enkrat rekla, da lahko, je zdaj nova ideja, da naredi samomor. Če tako razmišljam, vem, da ravnom narobe, saj mu ob takih sporih vedno nudim vso pozornost, ga prepričujem prosim,…povem mu, da enkrat tega več ne bom prenašala, pa bo pač naredil kaj bo. Ampak sedaj še ne morem.
Ob zadnjem izpadu sem ga sicer pustila in nisem hodila za njim (spet njegove besede: zbogom, grem, pa bodite bolj srečni brez mene….)ampak vseeno me je skrbelo, če si kaj naredi (ponavadi se to dogaja ponoči ). zaupala sem se prijateljici oz. paru. Sedaj pa ogenj v strehi, kako bo on še komu pogledal v oči, da zdaj pa je še prijatelje izgubil,ker vsi vejo, …pa tako naprej. vem, da to ni zdravo. Ampak kako naj reagiram? Mislim, da ima zelo nizko samopodobo, samozavest. Tudi otroštvo je bilo vse prej kot srečno. Ampak to je že vse tako daleč. rada bi mu pomagala, pa si ne pusti. Pa tudi zanima me, če je tu lahko kaj depresije zraven ali je vse skupaj samo navadna razvajenost? (mislim, po eni strani jamra, po drugi strani pa se sekira, kaj si kdo zdaj mislil).
Še vedno ga imam rada, saj se drugače ujameva, ampak te njegove krize,….
Hvala

Spoštovana niNA!

Kar srh me je spreletel ob vašem pismu. Dobila sem občutek, da ste ujeti – po eni strani vas skrbi in vzamete partnerjeve grožnje s samomorom zelo resno, po drugi strani dvomite če je prav, da mu posvečate toliko pozornosti ob tem, predvsem takrat, ko mislite da z grožnjo doseže svoj namen in po tretji strani še nikomur ne morete povedati, ta partnerjeva stiska je rezervirana samo za vas. Torej vsaka možnost, da bi si VI pomagali, s strani partnerja izzove še večji pritisk na vas. Ob tem vas mešanica strahu, sramu in predvsem nemočnega besa kar zavrti. In potem se spet vse poleže… Pa vedno ko vrtinec pride je toliko zmede in tistega neobvadljivega občutka – ali se bo kdaj to končalo, kaj delam narobe, ali bi moral partner imeti kako diagnozo,…?

Gospa niNa začnite pri sebi. Kako lahko sebe zavarujete? Zavarujete na način, da gospod vsa ta močna občutka nemoči, besa, strahu in tudi sramu ne more zgolj »odložiti« na vaša ramena in se ob tem sprostiti. In potem namesto njega vi rešujete situacijo, vi razmišljate kaj narediti, se vi obremenjujete.

Gospodu sigurno ni lahko. S svojim vedenjem kaže, da potrebuje pomoč in da mu je stiska premočna, da jo ne obvlada sam. Pri tem pa svojo stisko izraža na način, ki ni sprejemljiv in ki absolutno potrebuje vso pozornost. Pozornost v smislu, da mu ne zgolj poveste, temveč tudi pokažete kako zelo resno vzamete njegove grožnje. Grožnje z življenjem so zelo resne, in tudi v strokovni obravnavi se s klientom podpiše dogovor, da si v času med dvema srečanjima ne bo stregel po življenju. S tem pa se odgovornost in moč odločanja prenese na klienta samega.

Kako bi se vi počutili, ko bi mu v času, ko gospod ne čuti te hude stiske povedali, kaj za vas te grožnje pomenijo? Kako je vas strah, kako ne veste kaj bi storili, kako vam ta občutja zamajejo zaupanje v vaš celotni odnos, ter koliko besa in nemoči ob tem čutite? Ter predvsem, da se boste zavarovali, da ne želite imeti občutka krivde če bi si gospod kaj naredil in da boste v teh primerih poklicali pomoč (policijo, zdravnika).
Koliko bi vas to pomirilo? In predvsem koliko ste zvesti sebi, da boste to res lahko naredili, če pride zopet do teh groženj?

Sam pogovor o vaši stiski, ter vaša odločnost, da si pri tem pomagate (se obrnete po pomoč) vam lahko pomaga pri globlji povezanosti s partnerjem, večjem zaupanju med vami in predvsem – k konstruktivnemu reševanju stiske v bodoče.

Verjamem da vam bo uspelo. Srečno!